ARGENTINA, ČILE IN BOLIVIJA: Valle de la Luna – izlet na Mars ali Luno (17. dan)

Andreja's WORLD 28.04.2017 Oddaj komentar

Ponovno sva se veselila nekoliko daljšega spanca, obilnega in okusnega zajtrka ter prostega dopoldneva. Oh, kako se je prileglo po toliko dneh nenormalno zgodnjih ur zbujanja in hitenja. Tokrat sva imela popoldanski izlet z agencijo v Moon Valley. Dolina Lune ali Valle de la Luna je ena najbolj pustih in suhih pokrajin na svetu, zato jo primerjajo s površjem Lune in Marsa. Nekateri predeli niso že več 100 let videli niti kaplje dežja. Najprej smo se odpeljali na razgledno točko nad dolino, nato pa se sprehodili po eni izmed mnogih nadzemnih jam. Vsa belina na površju je kristalizirana sol posušenih jezer. Ogledali smo si še naravni amfiteater ter na sipini pričakali romantičen sončni zahod. Divja in povsem nenaravna pokrajina. Woho, bila sva tudi na Luni.

DOPOLDAN V HOSTLU IN V MESTU SAN PEDRO DE ATACAMA

Končno sva si lahko privoščila spanec brez budilke. To za naju sicer še vedno pomeni vstajanje okrog 7. ure zjutraj, a že to je bilo zelo blagodejno za najino stanje. V miru sva si privoščila zajtrk in se malce presedala na lepi terasi hostla. Nato sva se sprehodila v mesto, kjer sva si privoščila kosilo in lepo na trgu kavico in čaj.

POPOLDANSKI IZLET V VALLE DE LA LUNA

Z lokalno agencijo Cruz Andina sva si že prejšnji dan organizirala in plačala popoldanski izlet v dolino Valle de la Luna, ki je iz mesta oddaljena 12 kilometrov. Naj vam na misel ne pride, da bi se tja odpravili s kolesom. Tako priporočajo nekateri popotniki, a vam povem, da je vsega skupaj za prekolesariti po hriboviti cesti 50 kilometrov. Na izletu smo sicer videli kolesarje, a so umirali od naporov. Hkrati vas vsak avtomobil prijetno zapraši, zvečer je mrzlo in piha. No, ni ga denarja za takšne podvige. Nas je agencija ob 16. uri lepo naložila v mini kombi. Ogledali smo si nekaj zanimivih točk, začeli pa smo na vrhu doline na prekrasni razgledni točki. Valle de la Luna ali Moon Valley se nahaja v puščavi Atacama. Puščava Atacama velja za eno najbolj suhih pokrajin na svetu, saj nekateri deli pokrajine niso prejeli niti kaplje dežja že več 100 let. Vodička nam je povedala, da običajno dežuje v drugih delih okrog Atacame nekje od enega do deset dni na leto v januarju, tukaj pa seveda niti kaplje. Dolina ima različne kamnite in peščene formacije, ki sta jih izrezljala veter in voda. Impresivno paleto barv in tekstur lahko primerjamo s površjem na Luni ali Marsu, zato tudi takšno ime doline. Po celotni dolini je videti tudi mnogo soli, saj so se jezera posušila in za seboj pustila kristalizirano sol. Vse to je danes vidno kot bela površina. Dolina je del nacionalnega parka Reserva Nacional los Flamencos, ki je bil zaščiten že leta 1982. Temperatura zelo niha med dnevom in nočjo. Povprečna temperatura pa je nekje med 16 do 24 stopinj Celzija.

SPREHOD SKOZI NADZEMNO JAMO V DOLINI

Ko smo si ogledali dolino z vrha, smo se odpeljali skozi vhod v dolino po glavni cesti. Naša druga postojanka je bila nadzemna jama, kjer smo se plazili slabe pol ure po ozkih rovih ob povsem slanih stenah. Na trenutke je bilo res ozko, tako da je najbolje vstopiti povsem brez torbe in fotoaparata. Zanimivo, ni kaj.

RAZGLEDNA TOČKA PRI TREH MARIJAH – TREE MARIES

Z mini busom smo se odpeljali dalje po dolini do razgledne točke pri Treh Marijah. Čudno, drugače, nezemeljsko. Na Luni…

NARAVNI AMFITEATER

Po nekaj minutah fotografiranja smo se vrnili po isti poti in se sprehodili še mimo naravnega amfiteatra. Lepa in nenaravna pokrajina. Spremljali so nas zelo grdi oblaki, a dežja seveda ni bilo niti kaplje.

SONČNI ZAHOD NA SIPINI

Za konec smo se povzpeli še na bližnjo sipino in počakali krasen sočni zahod. Postajalo je vse bolj mrzlo in vetrovno, a je bilo vredno. Lepi in nepozabni trenutki v življenju, za katere je vredno stisniti zobe. Kičasto lep zaključek izleta.