PERU 2024: Edinstveni Machu Picchu (8. dan)

Andreja's WORLD 14.11.2024 1 komentar

Napočil je dan, katerega sva čakala neskončno število let. Vse, kar sva si želela, je lepo vreme. Vstopnice sva si kupila že več mesecev vnaprej, saj je vstop že nekaj časa omejen na število obiskovalcev ob določeni uri. Midva sva si izbrala dopoldanski ogled in se tudi do vhoda po turistično odpeljala z njihovim avtobusom. Machu Picchu sva si ogledala skozi najbolj turističen krog ob čudovitem vremenu. Nepredstavljivo lep kraj in še lepša kulisa. Za ogled sva potrebovala dobri dve uri, nato pa sva se z avtobusom vrnila v Aguas Callientes, si privoščila kosilo, se sprehodila po ulicah in obiskala tržnico. Ob 16. uri sva se z vlakom odpeljala do Ollantaytamba ter se z najinim avtom odpeljala do bližnje nastanitve. Nasmeh nama kar ni in ni izginil z obraza. Prečudovit dan na edinstvenem kraju na svetu.

MACHU PICCHU

Le kdo še ni slišal za najlepše Inkovsko mesto na svetu? Machu Picchu ali Izgubljeno mesto Inkov so dobro ohranjene predkolumbovske inkovske razvaline, ki ležijo na visokem gorskem grebenu na nadmorski višini približno 2.350 m. Machu Picchu leži nad dolino reke Urubamba. Kljub temu, da so domačini ves čas vedeli zanj, je Machu Picchu šele leta 1911 svetu predstavil ameriški zgodovinar Hiram Bingham, ki je o kraju napisal tudi knjigo.

Kraj je najbrž najbolj znan simbol Inkovskega imperija zaradi edinstvene lege, geoloških posebnosti in poznega odkritja leta 1911. Od leta 1983 je predel določen kot Unescova svetovna dediščina in vzbuja zaskrbljenost zaradi škode, ki jo povzroča turizem. Pa vendar so v zadnjih letih naredili velik napredek, saj se po in med ruševinami ni možno več prosto sprehajati. Uredili so lepe krožne poti za vse obiskovalce in tudi nama je bilo to izredno všeč.

Machu Picchu je bil zgrajen na vrhuncu inkovskega imperija okoli leta 1450. Zgrajen naj bi bil v obdobju dveh Inkov, Pachacutec Yupanqui (1438-1471) in Tupac Yupanqui (1472 – 93), opuščen pa nekaj več kot 100 let kasneje, leta 1572. Dne 24. julija 1911 je ameriški zgodovinar zaposlen kot predavatelj na univerzi Yale, Hiram Bingham razglasil odkritje Machu Picchuja po tem, ko je iskal mesto Vilcabamba, zadnje zatočišče Inkov v času španskega osvajanja. Do Machu Picchuja je Binghama pripeljal Pablito Alvarez, domačin, 11-letni Kečua fant.

Arheološki dokazi (skupaj z nedavno obdelavo zgodnjih kolonialnih listin) kažejo, da Machu Picchu ni bilo navadno mesto, temveč podeželsko počitniško mesto za inkovsko plemstvo. Kraj ima veliko dvorišče, okoli njega pa stojijo velika palača in templji za inkovska božanstva ter druge zgradbe za vzdrževalno osebje. Ocenjujejo, da je v Machu Picchu prebivalo največ 750 ljudi istočasno, in verjetno jih je le malo živelo v mestu med deževno dobo in ko ni bilo plemstva.

Kraj naj bi Inki izbrali zaradi edinstvene lege in geoloških značilnosti. Govori se, da obris gorskega grebena za Machu Picchu predstavlja obraz Inka, ki gleda navzgor proti nebu, z najvišjim vrhom Huayna Picchu (kar pomeni Mlada ptica ali Mlada gora), ki predstavlja njegov nos. Sama gora Huayna Picchu ima obliko gigantske pume.

Inki so verjeli, da zemljine trde kamnine ne smejo lomiti, zato so mesto zgradili iz skal, ki so jih nalomili iz posameznih prodnikov, ki so jih našli na ozemlju. Za nekatere kamnite zgradbe niso uporabili malte. Zanašali so se na izredno natančno rezanje klad, kar je razvidno v kamnitih zidovih s špranjami, širokimi manj kot 1 mm.

Mnogi popotniki se odločilo za ogled tako, da se podajo na 4-dnevni pohod do Machu Picchu (Inka Trail). Midva sva se odločila za povsem turističen obisk. Več mesecev vnaprej sva po internetu kupila vstopnice, ki so sedaj omejene s številom obiskovalcev na uro. Vzela sva si vstopnice ob 10. uri, za ogled pa imaš omejen čas 3 ure. Na voljo je več krogov, ki so si zelo različni. Midva sva se na koncu odločila za najbolj turističen krog in najcenejši krog (Krog 1 ali 2). Priznam, da nama je bil zelo všeč in ga tudi najbolj priporočam. Za ogled so namreč z določenimi krogi zaprli celoten kompleks, za kar sem še doma kar vihala nos. Ampak v resnici, ko sva to doživela, je res nekaj najboljšega kar so storili ob seveda tem množičnem obisku. Hodiš v krogu, lepo po poti, enosmerno. Tako se lepo pomikajo vsi obiskovalci in na slikah nimaš vsega cirkusa, ki si ga turisti dandanes privoščijo. Midva sva v resnici hodila večinoma sama, imela dovolj prostora zase in tudi za lepe fotografije. Zelo, zelo nama je bilo všeč. Iz Aguas Callientes pa sva se tudi zadnji trenutek odločila, da se peljeva z avtobusom (15 min) v obe smeri in bila je super odločitev. Sicer lahko greste brezplačno peš po stopnicah do vhoda, vendar boste potrebovali eno uro, saj je potrebno premagati kar lepo število stopnic do vrha.

AGUAS CALLIENTES – OLLANTAYTAMBO

Po ogledu sva se z avtobusom odpeljala nazaj do Aguas Callintes in si privoščila res odlično kosilo v eni izmed mnogih restavracij. Nato sva imela še dovolj časa, da sva se sprehodila po vasici, obiskala lokalno tržnico. Ob 16. uri pa sva se vkrcala v vlak, ki naju je za dobri dve uri popeljal po dolini nazaj v Ollantaytambo.

V Ollantaytambu naju je pridno čakal najin avtomobil in zapeljala sva se samo do pol ure oddaljene nastanitve, kjer nama je prijazen gostitelj pripravil odlično napolitansko pico za večerjo.