INDONEZIJA 2024: Tempeljska kompleksa Borobudur in Prambanan (16. dan)

Andreja's WORLD 27.07.2025 Oddaj komentar

Dolga leta sta bila na najinem popotniškemu seznamu tudi oba indonezijska tempeljska kompleksa na otoku Java – Borobudur in Prambanan. Po odličnem zajtrku v najinem hotelu sva se peš odpravila najprej na ogled tempeljskega kompleksa Borobudur. Vstopnice sva imela za prve možne karte in sicer ob 8:30 zjutraj. Ogled templja je omejen na 1 uro, zato sva bila hitro prosta. Ob 11h naju je pobral z avtom najin gostitelj v Prambananu in naju odpeljal na ogled lepega slapa pod mogočnim vulkanom Merapi. Do njegovega doma smo prišli ravno v času kosila in njegova žena nama je pripravila odličen nasi goreng. Popoldne sva si ogledala še tempeljski kompleks Prambanan, nato pa je ravno pred temo prišla res huda nevihta z močnimi nalivi. Pod streho sva počakala na prevoz in se uspešno izognila hudi tropski nevihti.

TEMPELJSKI KOMPLEKS BOROBUDUR

Za tempeljski kompleks Borobudur je po novem potrebno vnaprej kupiti vstopnice na njihovi spletni strani. V glavni sezoni še posebej, saj je število obiskovalcev omejeno na uro. Do vrha pa spuščajo samo še po 150 turistov naenkrat in maksimalno 1.200 obiskovalcev na dan. Vstopnice si kupite obvezno vnaprej na njihovi spletni strani https://ticket.borobudurpark.com/en/. Tudi vhod v tempelj so popolnoma spremenili. Do pred kratkim je bil nekaj korakov stran od najinega hotela, zdaj pa so naredili popolnoma nov luksuzen vhod povsem na severu in sva do tja peš hodila približno pol ure od hotela. Midva sva imela prve vstopnice ob 8:30, ker sva si tempelj želela ogledati pred vsemi množicami, ki pridejo iz Yogyakarte na ogled templja. Na vhodu dobiš angleško govorečo manjšo skupino in posebne natikače, ki jih moraš obuti, če želiš na vrh templja. Tako ohranjajo tempeljski kompleks v najboljši luči. Dobiš tudi torbico, v katero lahko pospraviš svojo obutev. Z ogledom smo pričeli točno, morate pa priti prej, saj vas do ogleda pelje še električen vlakec po celem kompleksu. Kompleks je res lepo vzdrževan in temeljito so vse prenovili, uredili in tudi zelo lepo vzdržujejo vse zelene površine. Zgledno.

Manjše skupine imajo potem točen razpored, kdaj lahko vstopijo na vrh tempeljskega kompleksa, da je na njem največ 150 obiskovalcev naenkrat. To se mi zdi res dobra poteza, ker tako vzdržujejo kompleks v najboljši meri. Seveda pa je prepovedana hoja po stupah in plazenje po njih. Mi smo vstopili kot tretja skupina, zato je bilo obiskovalcev res še zelo malo in je bil ogled več kot prijeten. Tudi vodič je lepo razložil celotno zgodovino tega največjega budističnega kompleksa na svetu.

Borobudur je največje budistično svetišče na svetu. Stupo so najverjetneje gradili v 8. ali 9. stoletju, za gradnjo pa naj bi rabili vsaj 40 let, saj je zgradba sestavljena iz več kot dveh milijonov kamnitih blokov. Zloženih so v osem nadstropij, ki se postopno ožajo, tako da je spodnjih 5 nadstropij s kvadratnim tlorisom (temelji imajo dimenzije 123 m x 123 m) osnova za zgornja tri nadstropja s krožnim tlorisom. Iz daljave je stupa podobna zelo položni stopničasti piramidi. Današnja višina je 34,5 m, v času izgradnje pa naj bi bilo nadstropij 10, skupna višina pa 42 m. Na zgornjih treh etažah je 72 malih stup, ki obkrožajo osrednjo, veliko stupo. Verjetno je spomenik v Borobudurju budistični prikaz kozmosa. Spodnja nadstropja so okrašena z reliefi na skupaj 1460 ploščah širine 2 m. Obiskovalci Borobudurja naj bi ob obisku svetišča obhodili vsa nadstropja, ob tem pa s pomočjo reliefov spoznali življenje Bude in njegov nauk. Celotna pot po etažah je dolga okrog 3 km.

Svetišče so verjetno opustili že v 10. stoletju, ko se je center politične oblasti preselil s tega območja, nekateri pa menijo, da je bil razlog za opustitev izbruh vulkana Merapi leta 1006. Borobudur, ki je bil medtem skoraj v celoti zasut in prerasel z vegetacijo, je leta 1814 odkril angleški guverner Raffles. Odkopavanja so trajala do sredine 19. stoletja, reliefe pa so prerisali in predstavili v knjigi leta 1873. Notranjost stupe je bila zelo poškodovana, zato so jo med letoma 1907 in 1911 temeljito obnovili, v letih 1973 do 1984 pa je UNESCO izvedel popolno rekonstrukcijo svetišča, ki so ga razglasili za spomenik svetovne dediščine.

SLAP POD MOGOČNIM VULKANOM MERAPI

Po ogledu tempeljskega kompleksa sva bila dogovorjena z lastnikom najinega naslednjega prenočišča, da naju pobere pred hotelom v Borobudurju. Odpeljal naju je na ogled lepega slapa pod mogočnim vulkanom Merapi, ki velja za enega najbolj aktivnih ognjenikov na svetu. Leži okrog 30 km severno od mesta Yogyakarta. Viri navajajo, da je visok 2911 m, vendar se višina z izbruhi spreminja. V zadnjem obdobju je bil vulkan aktiven med letoma 1992 in 2002 ter znova v letu 2006. Najmočnejši izbruhi so bili v letih 1006, 1786, 1822, 1872 in 1930. Ker so pobočja vulkana zelo rodovitna, so poseljena do višine okrog 1700 m. Med izbruhom leta 1930 je umrlo 1300 ljudi, leta 1994 pa 60. Vulkan se je nama žal skrival za gostimi oblaki, a vseeno je pokrajina s slapom izredno lepa.

KOSILO V RUMAH DESA HOMESTAY

Čakalo nas je še kar nekaj vožnje do Prambanana. Pokrajina je prečudovita – obdelana riževa polja in palme ter gost tropski gozd. Res sva bila še enkrat bolj presenečena, da ni kapitalizem še vstopil v ta del Indonezije. Upam, da še dolgo ne bo, ker tole je še vedno tista res prava stara Indonezija. Navdušena sva opazovala okolico in preprosto življenje domačinov. Sem se bova nekoč še vrnila. V Rumah Desa Homestay smo prispeli ravno v času kosila, zato sva se hitro namestila v svoji preprosti domači sobi, žena pa nama je skuhala domače kosilo – nasi goreng. Posladkala sva se z izvrstno papajo.

TEMPELJSKI KOMPLEKS PRAMBANAN

Sicer sva imela v načrtu, da si bova tempeljski kompleks Prambanan ogledala naslednji dan dopoldne, a sva imela več kot dovolj časa tudi za popoldanski ogled. Zato sva se kar odpravila do vhoda in si ogledala še ta prekrasen kompleks. Tukaj pa sploh ni bilo nobenega tujega turista, samo domači obiskovalci in šole. Zato sva bila veliki atrakciji in so naju prav vsi pozdravljali, ogovarjali in se seveda želeli slikati z nama. Niso nama pustili niti dva koraka, da bi jih v miru prehodila. Če ste kdaj potovali po Indoneziji, veste kako je to in ste veseli, da vas tako lepo sprejmemo in občudujejo. Vzela sva si čas tudi za mnoge fotografije in jim polepšala dan. Časa sva imela več kot dovolj.

Prambanan je tempeljski kompleks 18 km severovzhodno od mesta Yogyakarta. Skupaj je na območju Prambanana več kot 200 templjev. Večina jih je hindujskih, v njihovi bližini pa tudi nekaj budističnih. Kompleks so zgradili v 9. stoletju. Največji so trije templji v osrednjem delu, posvečeni bogovom Brahmi, Višnuju in Šivi. Slednji je s 47 m najvišji (47 m). Templji imajo bogato kiparsko okrasje. Kmalu po izgradnji so templje opustili in ponovno so jih našli kot ruševine šele 1733. Prva izkopavanja so izvedli proti koncu 19. stoletja. Od leta 1991 je Prambanan pod zaščito organizacije UNESCO kot del svetovne dediščine. V potresu leta 2006 je bilo več zgradb poškodovanih.

Najprej sva si ogledala glavni tempelj, nato pa še ostale. Bolj ko sva se oddaljevala glavnemu templju, manj je bilo obiskovalcev. Bolj oddaljeni templji so nama res bili všeč, ker ni bilo čisto nobenega. Obkroža jih lep park in veliko zelenja. Res lepo je vse skupaj urejeno, je pa seveda potres pustil veliko posledic in še ni vse nazaj urejeno. Na nebu so se začeli gostiti oblaki in upala sva, da bova vsaj med ogledom ostala suha.

LUMBUNG TEMPELJ

BUBRAH TEMPELJ

SEWU TEMPELJ

Ko sva se še po suhem vrnila do izhoda, pa je začelo res na polno deževati. Tako zelo, da sva pod streho morala kar nekaj časa počakati. K sreči se je zlil prvi val, da sva lahko skočila v avto, ker nato je deževalo celo noč kot iz škafa. Ampak midva sva jo tokrat odnesla res s suho kožo, čeprav je šlo za las.