Že včeraj popoldne sva se dogovorila za vodeni ogled živali v nacionalnem parku Tangkoko. Do sedaj so vsi ponujali jutranji ogled in popoldanski ogled, tako da sva tudi midva pričakovala takšen način ogleda. A na licu mesta so naju najini vodiči seznanili z novostjo – na ogled se gre samo enkrat na dan in sicer zelo zgodaj ob 5. uri še v temi in se nato podaljša do 11. ure oziroma dokler ne vidiš vseh štirih živalskih vrst, ki so značilne za ta park. Tako sva v park krenila že ob 4:30 in že praktično do 10. ure videla vse živali – BIG4. Bilo je neznosno vroče in soparno, tako da sva bila prav vesela, da je naš ogled trajal le v zgodnjih dopoldanskih urah. Do mesta sva šla še na zajtrk, nato pa s taksijem v Tomohon, ki je bila najina naslednja destinacija.

NACIONALNI PARK TANGKOKO

Naravni rezervat Tangkoko Batuangus je naravni rezervat v severnem delu indonezijskega otoka Sulawesi, 70 kilometrov od mesta Manado. Rezervat obsega površino 8.718 hektarjev in vključuje tri gore: goro Tangkoko (1.109 m), goro Dua Saudara (1.361 m) in goro Batuangus (450 m). Najpogostejše drevesne vrste v nižinskem deževnem gozdu parka so predstavniki rodu Palaquium ter vrsti Cananga odorata in Dracontomelon dao. V naravnem rezervatu živi najmanj 127 vrst sesalcev, 233 vrst ptic ter 104 vrste plazilcev in dvoživk. Med njimi je 79 vrst sesalcev, 103 vrste ptic ter 29 vrst plazilcev in dvoživk endemičnih za ta otok.

Med ogrožene sesalce spadajo čopasti makaki (znani tudi kot makaki s Sulawesija), katerih populacija na otoku šteje približno 5.500 osebkov, ter spektralni tarsier, medvedji kuskus s Sulawesija in pritlikavi kuskus s Sulawesija. Med pticami so zastopani zelenohrbti vodomec, lila vodomec, pritlikavi vodomec s Sulawesija, grčasti kljunorožec, kljunorožec s Sulawesija in maleo; nekatere od teh vrst so endemične za to območje. Naravni rezervat Tangkoko je priljubljena destinacija v Severnem Sulawesiju za turizem, povezan z opazovanjem divjih živali.

Prvo zavarovano območje na gori Tangkoko je bilo ustanovljeno leta 1919. Leta 1978 je bilo temu priključeno območje Duasaudara, leta 1981 pa še območji Batuangus in Batuputih, s čimer je celotno območje doseglo velikost 8.718 hektarjev. Obiskovanje je dovoljeno le na območju Batuputih. Pri prizadevanjih za ohranjanje narave v rezervatu sodeluje več indonezijskih in mednarodnih okoljevarstvenih organizacij, med njimi Sulut Bosami, Wildlife Conservation Society in Tarantula. Uničevanje habitata in lov predstavljata resno grožnjo rezervatu. Zaradi lova se je med letoma 1978 in 1993 število čopastih makakov zmanjšalo za 75 %, število ptic vrste Macrocephalon maleo za 90 %, število medvedjih kuskusov pa za 95 %. Raziskava, izvedena leta 2005 v treh okoliških vaseh, je pokazala, da so bile sicer najpogosteje lovljene vrste podgane, vendar so domačini lovili tudi makake in kuskuse, tako za lastno prehrano kot za prodajo na trgu.

Midva sva na ogled šla s pravo legendo parka in kraja in sicer s starejšo gospo Renny, ki ima park v malem prstu. Ker je že precej bolna, je to bilo njeno prvo vodenje v parku po nekaj mesecih. Malo sva imela dolg nos na začetku, ampak sva potem videla, da ima gospa park in njegove prebivalce v malem prstu in se nimava kaj bati.

V park smo prišli že pred peto uro zjutraj, ko je bila zunaj trda tema. Gre za džunglo, ki pa ima vsaj po sredini lepo široko utrjeno pot. Park je precej velik, tako da smo samo po glavni poti potrebovali nekaj kilometrov hoje, potem pa smo seveda še skrenili bolj v notranjost, kjer pa smo si pot utirali po manjših stezicah. Park je bil sredi junija popolnoma suh, zato je bil odlično prehoden in pohoden.

Že po nekaj minutah nama je pokazala tarantelo. Velikega črnega grozno kosmatega pajka, ki je bil sredi drevesa v trdi temi. Tudi naša svetilka ga ni prestrašila. Dober začetek. Tarantelo sva videla do sedaj samo enkrat in sicer na Kostariki v nacionalnem parku.

Nadaljevali smo na ogled posebnih tarsierjev, ki so nočne živali. Majhni tarsierji so namreč aktivni ponoči, podnevi pa se skrijejo, spijo in počivajo v deblih velikih dreves. Eno družino nam je pred zoro uspelo ujeti pred votlino v deblo, preden so se poskrili in šli na dnevni počitek. Zadetek številka 2. Midva sva jih sicer že pred tem ogledom videla pred davnimi leti na najinem prvem skupnem potovanju po Filipinih (leta 2012).

Nato smo krenili globoko v gozd in iskali sulaveškega kljunorožca. To pa ni več tako enostavno. Kar precej smo prehodili in se namučili. Sulaveški kljunorožec (angl. Hornbill) ali Rhyticeros cassidix je pisan kljunorožec, ki izvira iz Indonezije. Vrsto včasih uvrščajo v rod *Aceros*. Sulaveški kljunorožec je živalski simbol province Južni Sulawezi. Sulaveški kljunorožec je velik črn kljunorožec z rumenim kljunom, belimi repnimi peresi, svetlo modro kožo okoli oči, črnkastimi nogami in golim temno modrim grlom. Tako kot pri drugih kljunorožcih je tudi pri tej vrsti izražen spolni dimorfizem. Samec ima rdečkasto rjav oziroma oker obraz in vrat, oranžno-rdeče oči ter visoko rdečo roževinasto izrastlino (t. i. čelado) na vrhu kljuna. Samica ima črn obraz in vrat, rumeno izrastlino na kljunu in rjavkaste oči.

Nam je po iskanju uspelo najti oba in sicer tako samca kot tudi samico. Izjemen ptič, ki seveda kraljuje na vrhu najvišjih dreves in košatih krošenj. Nanju je posijalo lepo jutranje sonce, zato sva ju res lepo lahko opazovala predvsem skozi daljnogled. S seboj nisva imela najinega odličnega fotoaparata, zato so fotografije temu primerno nekakovostne. Nič zato, midva sva bila z ogledom presrečna in res sva se zahvaljevala najini Renny.

Nekoliko naprej smo srečali tudi več vrst vodomcev bolj od blizu. S telefonom so fotografije pač takšne kot so.

Ob obali smo opazovali veliko skupino čopkastih makakov. Celebeški čopasti makak (Macaca nigra), znan tudi kot črni čopasti makak, sulaveški čopasti makak ali črna opica, je opica starega sveta, ki živi v tropskih predelih severnega Sulavezija. Lokalno znan kot *yaki*, *wolai* ali *bolai*, ima povsem črno kožo in obraz brez dlak – z izjemo nekaj belih dlak na predelu ramen. Odlikujejo ga dolg gobec z visokimi ličnicami, dolg čop dlak oziroma greben na vrhu glave ter za primate nenavadne, izrazite rdečkasto rjave oči. Za razliko od drugih vrst makakov imajo samci in mlade samice na zadnjici kožno blazinico v obliki srca. Čeprav je njegov videz izrazito podoben videzu človeku podobnih opic, ima le zakrnel, skoraj neviden in neopazen repni štrcelj, dolg približno 2 cm. Samice zrastejo do 44–55 cm in tehtajo do 2,5 kg, samci pa do 52–57 cm in tehtajo od 9,5 do 12,7 kg – gre za eno manjših vrst makakov. Pričakovana življenjska doba v naravi je ocenjena na 18 let, v ujetništvu pa je najvišja zabeležena starost znašala 34 let.

Celebeški čopasti makak je dnevna žival, ki prebiva v deževnem gozdu. Ta vrsta makaka je pretežno talna, saj več kot 60% dneva preživi na tleh, kjer išče hrano in se druži, medtem ko spi in prav tako išče hrano na drevju. Celebeški čopasti makak se prehranjuje predvsem s sadjem, ki predstavlja 70 % njegove prehrane. Uživa tudi liste, popke, semena, gobe, majhne ptiče in ptičja jajca, žuželke (kot so hrošči in gosenice), črve, polže, pajke ter občasno kakšnega majhnega kuščarja ali žabo.

Mi smo kar precej časa opazovali veliko družino, ki je imela večje število potomcev. Premikali so se in iskali zajtrk ter seveda tudi zganjali vse mogoče norčije. So pa tudi kar napadalni in imajo ostre zobe, tako da smo včasih morali tudi malce odskočiti, ker so se med seboj tako močno zravsali.

Manjkala nam je samo še četrta žival od začrtanih BIG4 – kuskus. Sulaveški medvedji kuskus (Ailurops ursinus) je vrsta drevesnega vrečarja iz družine falangerjev (Phalangeridae), ki je endemična za otok Sulavezi in bližnje otoke v Indoneziji. Živi v vlažnih tropskih nižinskih gozdovih na nadmorski višini do 600 m. Je dnevna žival, prehranjuje se z listjem in ga pogosto videvamo v parih. Vrsto ogrožajo lov, lovljenje za trgovino s hišnimi ljubljenčki in krčenje gozdov. Medvedji kuskusi se lahko prehranjujejo z mladimi listi do 31 različnih rastlinskih vrst, vključno z drevesi, lijanami in omelami. Hranjenje predstavlja le približno 5 % njihove dnevne aktivnosti, medtem ko za počitek porabijo približno 63 % časa.

Najina Renny je bila izjemno spretna in je poiskala še drugega vodiča, ki je že opazil kuskusa visoko na drevesu. Hitro smo pohiteli in si tudi mi ogledali tega posebnega medvedka, ki nas je opazoval visoko iz krožnje drevesa. Tako smo imeli že pred deseto uro vse kljukice.

A najina Renny še ni hotela nazaj, dokler nama malega tarsierja ne pokaže še pri dnevni svetlobi. Iskala in iskala ga je na njej znanih lokacijah in posebnih prepletenih drevesih. In ni ga zlomka – našla ga je. Tako smo si ogledali še enkrat tarsierja podnevi in zdaj smo lahko mirno odkorakali nazaj do izhodišča. Priznam, da sva midva imela kar dovolj, tako hoje kot vročine, ker je bilo res vroče za umreti. Bila sva tudi že pošteno lačna, pa tudi prehodili smo kar nekaj kilometrov do izhoda. Na najino presenečenje pa ni bilo v parku nobenega mrčesa in komarjev, ki jih običajno v takšnem okolju kar mrgoli.

POZEN ZAJTRK IN VOŽNJA V TOMOHON

Po prihodu nazaj sva se stuširala in spakirala prtljago ter se sprehodila do plaže, kjer naju je pričakal vključeni zajtrk v ceni nastanitve. Ker je bila ura že enajst dopoldne, sva pojedla kar riž z zelenjavo in jajčkom ter nekaj sadja. Zajtrk in kosilo v enem zamahu.

Po zajtrku naju je čakal že taksi, s katerim sva se odpeljala v Tomohon. Vmes smo naredili dva ovinka in se ustavili in si ogledali posebne starodavne nadzemne kamnite sarkofage Waruga (bovengrondse tombe) ljudstva Minahasa v regiji Severni Sulawesi, ki so še posebej dobro ohranjeni v okolici kraja Airmadidi. Ti unikatni spomeniki, ki so se uporabljali od 9. stoletja do prepovedi v 19. stoletju, so sestavljeni iz kamnitega zaboja in strehastega pokrova, pogosto okrašenega z reliefi, ki ponazarjajo poklic ali status pokojnika. Pokojnike so vanje pokopavali v sedečem položaju (v pozi fetusa), danes pa ti arheološki parki, kot je najbolj znan v bližnji vasi Sawangan, predstavljajo neprecenljivo kulturnozgodovinsko dediščino in pomembno turistično točko.

NASTANITEV V TOMOHONU

Pozno popoldne smo prispeli v Tomohon do najine naslednje nastanitve. Tokrat sva bila malce ven iz mesta Tomohon na hribčku. Tomohon je ugnezden med dvema zelo aktivnima vulkanoma, goro Lokon (1.580 m) in goro Mahawu (1.324 m). Zaradi rodovitne vulkanske prsti, hladnejšega gorskega podnebja in cvetočega vrtnarstva si je upravičeno prislužilo vzdevek “Mesto rož“. Ker leži Tomohon na nadmorski višini med 800 in 1000 metri, sva tudi midva po dveh tednih tropske vročine končno zadihala. Jaz sem morala celo obleči jopico, saj je bilo le slabih 17 stopinj čez dan. Sicer sončno, ampak tudi precej hladno. Nastanitev sva imela krasno – zelo lepo leseno samostojno hišico, veliko kopalnico z vročim tušem in lepo teraso z razgledom. Bila sva povsem zadovoljna.

Celotni stroški dneva za 2 osebi = 136,64 EUR

• vstopnina Tangkoko National Park = 200.000 IDR (9,63 EUR)
• vodič po nacionalnem parku Tangkoko (nočna in dnevna tura) = 1.000.000 IDR (48,16 EUR)
• taksi prevoz Tangkoko – Tomohon = 525.000 IDR (25,28 EUR)
• Renny’s Tangkoko Safety Stop (NZ) = 30,57 EUR (nisva potrebovala)
• Highland Resort & Nature Tours (NZ) = 23 EUR

Devizni tečaj: 1 EUR = 20.766 IDR

Objavil Andreja's WORLD

Oglejte si vse prispevke od Andreja's WORLD