Včeraj so nama sporočili, da danes ponovno ne bo ogleda ork, zato sva imela že vnaprej pripravljen plan B. Na poti iz Borgarnesa proti Reykjaviku sva si najprej ogledala pristaniško mestece Akranes, nato pa cel dan preživela ob raziskovanju polotoka Reykjanes – majhna mesteca, kmetije s konji, golf igrišče, naravni geotermalni vrelci, tektonska prelomnica, sušilnica polenovk ter povsem prazna nezemeljska pokrajina.

Akranes je pristaniško mestece, ki je bilo prvič poseljeno že v 9. stoletju. Že na prvi pogled se vidi, da mesto živi od ribolova, zato tudi večji del mesta zavzemajo tovarne za predelavo rib. Ima samo 6.900 prebivalcev in precej blokovskih naselij, kar je zelo neznačilno za Islandijo. Ogledala sva si lep svetilnik in nadaljevala pot proti jugu.

Svetilnik v pristaniškem mestu Akranes

Naslednja postojanka je bilo Garður ter obala na skrajnem zahodnem delu polotoka. Polotok je skoraj povsem nenaseljen, za razliko od mini mestec z nekaj hišami. Pokrit je z ostanki lave in na nekaterih mestih že poganja prvi mah. Nezemeljske površine so tako vidne povsod. Vreme nama ni prizaneslo, saj je občasno deževalo in veter je močno pihal. V takšnem vremenu, ko jaz nisem zdržala 2 minuti na prostem zavita v najboljša smučarska oblačila, sta se dva dečka v vasi preganjala s kolesom brez rokavic in kape.

Hvalsneskirkja

Pokopališče ob Hvalsneskirkji

Zelo zanimiv postanek je bil na prelomu dveh tektonskih plošč (Evrasíuflekann). Severnoameriška in evroazijska tektonska plošča se na tem mestu stikata oziroma bolje rečeno ramikata. Tektonski plošči potekata po celi Islandiji in ker se razmikata, je Islandija edina država na svetu, ki se vsako leto poveča za nekaj cm. Plošči se vsako leto namreč razmakneta za 3 mm po širini.

Točka, kjer se stikata severnoameriška in evroazijska tektonska plošča.

Islandija je edina država, katere površina se vsako leto poveča za nekaj cm2.

Otok Eldey in klifi obale ob svetilniku Reykjanesviti so resnično vredni postanka. Otok Eldey se iz morja dviga kar 77 metrov visoko in ima površino 3 ha. Strmi klifi ob obali nudijo idealno zatoščišče za mnoge vrste ptičev, kjer tudi gnezdijo v neverjetnem številu. Med vsemi vrstami je najštevilčnejši strmoglavec (angl. Northern Gannet), saj tukaj gnezdi vsako leto več kot 16.000 parov.

Klifi in obala polotoka Reykjanes so nalašč za gnezdenje mnogih vrst ptic.

Vse bele pike so ptiči, ki gnezdijo na nedostopnih klifih.

Črna in nedostopna obala, ob katero z vso močjo udarjajo valovi Atlantika.

Gnezdenje mnogoštevilnih ptičev

Na poti sva se ustavila tudi ob naravnih geotermalnih vrelcih, ki sva jih že prej videla tudi na skrajnem severu države. Tudi ta del države leži na zelo vulkansko aktivnem področju, zato je teh izbruhov precej. Temu seveda je primerno tudi število geotermalnih elekrarn in geotermalno kopališče Blue Lagoon.

Naravni geotermalni vrelci so pogosti v tem delu države.

Nezemeljska pokrajina in nezemeljske vremenske razmere

Še nekaj kratkih postankov na polotoku, kjer nama je že pošteno nagajalo vreme za kakšno uro. Nikjer nikogar, lava, svetlo zelena pokrajina poraščena z nežnim mahom, razburkana obala mogočnega Atlantika in povsem prazne ceste.

Pokrajina pokrita z ostanki lave, ki jo počasi prerašča nežen mah.

Povsem neposeljena in prazna pokrajina.

Prazne makadamske ceste vodijo nazaj v Reykjavik

Na poti nazaj proti Reykjaviku sva ob cesti čisto slučajno opazila še sušilnico polenovk na prostem. Nikoli je še nisva videla, zato je bil postanek za naju res nekaj povsem novega in zanimivega. Tudi dostop je bil povsem odprt in nikjer žive duše, tako da sva lahko v miru naredila nekaj fotografij. Če je še nekaj minut prej bilo strašno vreme, je tokrat že sijalo sonce. Polenovke sušijo na prostem in različne dele skupaj. Torej najlepše meso skupaj, glave skupaj, kosti skupaj. Povežejo jih v snope in to je to. Hkrat nastavijo plastične posode, v katere sproti mečejo odpadne in pokvarjene dele. Smradu resnično ne bi niti omenjala. Zdaj tudi jaz vem, kje in kako nastane glavna sestavina odličnega bakalarja.

Sušilnica polenovk je bila za naju nekaj čisto novega.

Polenovke sušijo na soncu v snopih na lesenih stojalih.

Različne dele ribe sušijo skupaj.

Smradu ne bi niti omenjala.

Zadnje trenutke na Islandiji je pospremila tudi lepa mavrica. Nekaj večernih ur sva preživela še na ulicah glavnega mesta in se nato odpravila v najino stalno prebivališče v Reykjaviku – Guesthouse Helga. Ker sva že tretjič izbrala njihov dom, sva za nagrado dobila najlepšo sobo na podstrešju.

Mavrica za slovo od Islandije.

Guesthouse Helga, Reykjavik

Celotni stroški dneva = 153 EUR

• bencin = 34,17 EUR
• tunel = 6,83 EUR
• čaj in kava na bencinski = 3,76 EUR
• kosilo Fish ‘n Chips v restavraciji = 28,71 EUR
• 2 kartici in znamka = 2,80 EUR
• tortica in palačinke v restavraciji = 14,87 EUR
• hrana v trgovini = 11,83 EUR
• spanje Guesthouse Helga (nočitev v sobi, skupna kopalnica, kuhinja, WI-FI) = 50 EUR

Skupaj prevoženi km = 309 km

Devizni tečaj: 1 EUR = 148 ISK

Objavil Andreja's WORLD

Oglejte si vse prispevke od Andreja's WORLD