Dolomiti! Več let sem poslušala in vzdihovala ob fotografijah iz Dolomitov, a spravila se nikakor nisem. Letos pa sva si res obljubila, da greva pogledati to naravno znamenitost veličastnega gorskega sveta, ki je seveda tudi pod Unescovo zaščito. Najprej sva želela za več dni, a me je dragi prepričeval, da greva najprej za en dan. Da zmoreva! Prijatelji so nama svetovali naj se prvič podava na ogled veličastnih Tre Cime in prehodiva pot, ki pelje povsem okoli gore in nudi čudovite razglede na okoliške hribe, ki so res nekaj posebnega. Čakala sva popolno vreme in končno nama je ta teden uspelo izpeljati to dolgo pričakovano doživetje.

POT DO IZHODIŠČA

Dolomite sva vsekakor želela obiskati med tednom, ker je med vikendi vedno nora gneča. V četrtek (4.8.2016) je bila vremenska napoved popolna (vreme vedno spremljajte na ARPAV). Iz Kamnika sva se odpravila že malo pred četrto zjutraj, ker sva hotela biti že zgodaj na izhodišču ter v dopoldanskem času opraviti z dolgo pohodniško potjo. Hribi so le hribi in popoldan se običajno vreme poslabša. Izhodišče je jezero Misurina (Lake Misurina), od koder se nato peljete še višje na parkirišče pri koči AURONZO, kjer parkirate svoj avtomobil. Pred prihodom do koče morate plačati še vstopnino za nacionalni park, ki znaša za avtomobil 25 EUR.

Večina Slovencev se pelje skozi Karavanke, čez Lienz in potem v Misurino. Je najhitrejša pot, a boste morali plačati avstrijsko vinjeto in seveda tunel. Midva sva izbrala drugo pot, ki je le nekaj minut daljša, a se izognete kar nekaj stroškom. Pa tudi Avstrijci nama gredo pošteno na živce z njihovimi omejitvami hitrosti vožnje in še poleti so gneče skozi karavanški tunel. Torej razlogov je bilo dosti, da sva izbrala raje Italijo in ni nama bilo niti malo žal. Cesta je bila prazna, čez prelaze in vasi sva se peljala sama in bila že ob 7.30 ob jezeru Misurina ter potem že pred osmo pri koči Auronzo. Gladko kot po maslu, a morate biti zgodnji. Celo več – ves čas sva lahko spremljala slikovite Dolomite, ki so jih obsijali prvi jutranji žarki.

CELOTNA POT: Kamnik – Kranjska Gora – Trbiž – Tolmezzo (avtocesta 5,1 EUR) – Forni di Sopra – Lozzo di Cadore – Auronzo di Cadore – Lake Misurina – Rifugio (koča) Auronzo (vstopnina 25 EUR, parkirate avtomobil)

PLANINSKA POT TRE CIME DI LAVAREDO

Čeprav je bilo še nekaj minut prej povsem jasno vreme in sva naredila še prekrasne fotografije, se je potem začelo v trenutku oblačiti in megla je pritiskala nižje in nižje. Mraz, megla, temni oblaki. Midva pa tukaj samo za en dan in brez pravih oblačil. Ojojoj! Pohodniško pot se začne pri koči Auronzo, ki je na nadmorski višini 2.320 m, kar pomeni našo Kredarico. Nič, greva naprej in upava, da se bo vreme izboljšalo. Krožna pot je dolga cca. 12 km in jo prehodite v dobrih štirih urah. Vmes ura postanka za kosilo, kar pomeni cca. 5 ur zmerne hoje. Pot je označena na začetku s številko 101 in 105 v nadaljevanju.

Pot je prava avtocesta v primerjavi z našimi hribovskimi potmi, saj je dovolj široka za avtomobil. Ljudi pa tudi toliko, da smo hodili kar v koloni. Midva zjutraj še niti ne, a potem okrog 12h so hodili drug za drugim. Megla se je vse bolj spuščala, tako da nisva videla nič. Ta pot pelje direktno ob vznožju veličastne gore Tre Cime/Tri Cime in je najvišji vrh visok kar 2.999 m. Jah, razgledi odlični, a le v dolino.

Po povsem ravninskem delu sva hitro prispela do prve koče ob poti – RIFUGIO LAVAREDO in nadaljevala navzgor proti prelazu, od koder se odpre prekrasen pogled na sosednje dolomitske vršace. Noro lepo in impresivno. Na drugi strani je bilo vreme mnogo boljše in sosednji hribi so se že lesketali v soncu. A Tre Cime so se še vedno skrivali globoko v oblakih.

Tam daleč stran naravnost se je že videla najina naslednja postojanka – druga koča ob poti (RIFUGIO LOCATELLI). Do nje sva se s prelaza kar pošteno spustila, a pot je bila še vedno zelo prijetna in nič naporna. Čudoviti razgledi, veliko ljudi ter (žal) nič gorskega miru in tišine.

Do koče LOCATELLI sva prispela od izhodišča po dveh urah zmerne hoje z veliko ustavljanja za fotografiranje. Pot je res lahka, primerna tudi za starejše in otroke, ki jo lahko premaga vsak pohodnik brez težav. Za kočo so lepa jezerca in prekrasen pogled nazaj na Tre Cime in ostale gore.

Pri koči sva si privoščila postanek, malico ter čakala in čakala, da se nama odkrije pogled na veličastno goro Tre Cime. Oblaki so jih prekrivali zdaj več zdaj manj in počasi so dobivali popoln obris. Tu in tam sva jih lahko uzrla, a žal še ne v celoti.

Nazaj sva se vrnila po poti 105, ki je precej zahtevnejša kot pa če bi se vrnila po enaki poti nazaj. Uberete lahko eno ali drugo, odvisno od vaše kondicije in pripravljenosti na hojo v hrib. Pot 105 je kar nekaj daljša in naredili boste vsaj 500 metrov višinske razlike. A čudoviti razgledi na Tre Cime in ostale hribe poplačajo vloženi trud. Najprej je potrebno po poti fajn dol, nato pa fajn nazaj gor. Končno so se tudi Tre Cime začele kazati v pravi podobi, odkrile svoj značaj in svojo veličastnost. Po tej poti prideš zelo blizu pod vse tri severne stene in šele od tukaj vidiš mogočnost te prečudovite gore in povsem navpičnih sten. Za celoten drugi del poti sva potrebovala 2 uri hoje.

Še zadnja (tretja) koča ob poti – RIFUGIO LANGALM ob treh jezercih in še nekaj kilometrov hoje (30 minut) do izhodišča. Pot poteka ves čas po soncu, zato imejte s seboj dobro zaščito proti soncu in dobra oblačila. Nimaš občutka, a pot poteka res visoko, ves čas po soncu in na visoki izpostavljenosti UV žarkom.

NAZAJ NA PARKIRIŠČU

Šele ob prihodu nazaj na parkirišče sva videla, koliko je obiskovalcev pozneje. Zjutraj je bilo le nekaj avtomobilov, sedaj jih je bilo nekaj 100. Res obljudeno in meni žal ne pri srcu. A tako to je. Kampiranje je seveda znotraj nacionalnega parka prepovedano, zato je kamp spodaj tik ob glavni cesti – tako za šotore kot tudi kamperje. Kakšen pa tega tudi ne upošteva in potem dobi obisk in čuvaja.

NA POTI PROTI DOMU

Že prej sva se odločila, da se bova zapeljala še v slavno Cortino d’Ampezzo, ki je od tukaj oddaljena le 12 km. Ker se nama že iz vozila ni zdela prav nič prijetna, sva se odpeljala naprej do majhne vasi, kjer sva si privoščila sladoled. Nato pa se peljala nazaj skozi čudoviti prelaz, mimo turkiznega jezera Sauris in nato po enaki poti nazaj domov. Ta cesta skozi prelaz nama je bila res čudovita in bova naslednjič prišla sem jeseni, saj je polno macesnov.

POT DOMOV: Rifugio Auronza – Cortina d’Ampezzo – Valle di Cadore – Sauris di Sotto – Lago Sauris – Ampezzo – Tolmezzo – Trbiž (avtocesta 5,1 EUR) – Kranjska Gora – Kamnik

Osnovne informacije in stroški enodnevnega izleta:

• avtocesta Italija = 2 x 5,1 EUR = 10,2 EUR
• vstopnina Tre Cime = 25 EUR (avtomobil)
• vreme v tem delu Dolomitov na ARPAV
• prevoženi km = 550 km
• hoja okoli Tre Cime = 12,5 km / 4 ure / 500-600 višincev
• nasveti:
  • izberete lahko tudi samo zadnji del poti do prve koče v obratni smeri (tako boste najlepše videli Tre Cime)
  • ali samo do druge koče in potem nazaj (lažja kot krožna)
  • najtežja v obratni smeri do koče Loccateli in nazaj (ta ima sigurno 1000 višincev)

Objavil Andreja's WORLD

Oglejte si vse prispevke od Andreja's WORLD