Če sva se morala v Ugandi truditi za kakšen bolj pošten grižljaj, je bilo na tem potovanju vsega toliko več in zagotavljam vam, da lačni ne boste. No, mogoče vegeterjanci in vegani, kajti na krožniku je vsak dan meso. Ne običajno meso, ampak pravkar ulovljena bodisi divjačina bodisi govedina z ogromnih kmetij, ki so na pašnih področjih. Ker sva na celotni poti kampirala, sva si zajtrk in malico oziroma večerjo pripravljala kar sama. Seveda sva morala sproti skrbeti, da nama zaloge v hladilniku in shrambi niso pošle. Zatrdim lahko le eno – vse meso je bilo božanskega okusa, odlično pripravljeno in zelo ga pogrešam, ker v Sloveniji takšnega štiklca pač ne dobiš pogosto niti v najboljših restavracijah. V trgovini pa sploh ne. Za vse ljubitelje steakov je destinacija kulinarični “raj na zemlji”.

ZAJTRK

Za zajtrk sva si lepo vsako jutro najprej skuhala kavo in pravi čaj. Nato pa klasični zajtrki, kot jih običajno jemo doma (jogurti, med, marmelada, maslo, sir, pršut, jajčka…). V večjih krajih lahko v trgovini kupite res čisto vse, tako da ni težav. Dvakrat sva si celo privoščila zajtrk – prvi dan v Windhoeku in potem še drugi dan v Sesriemu, potem pa sva si ga lepo pripravljala kar sama, ko sva si malce odpočila od začetka poti.

KOSILO, MALICA ALI VEČERJA

Kosilo (hitro ali pozno) sva si vedno privoščila v restavracijah bodisi na poti, največkrat pa res kar v kampih, kjer sva potem tudi prespala. Na jedilniku se znajde meso in meso. Zrezki ali burgerji z različnimi vrstami mesa – govedina, oriksi, antilope, zebre, kuduju, pa še kaj bolj eksotičnega. Vedno vas povprašajo, kako vam pripravijo meso zapečeno in se tega tudi držijo. Steaki so poštenih velikosti in gramatur, saj so vsaj 200-gramski. Če se mesa naveličate, lahko preidete na toast sendviče, ki so seveda lahko tudi brez mesa. Zelenjave Namibija ne premore prav veliko, zato je ni ne v trgovinah ne na jedilnikih. Bolj za okras kot pa kaj drugega. Enako je sadjem. Vse je uvoženo, tako da ne računajte na kulinarične presežke pri sadju in zelenjavi. Pri sladicah je tudi bolj tako tako. Skoraj nič na jedilnikih, tako da ni bilo kaj dosti čokolade. Sladoled v lučkah prodajajo bencinskih črpalkah za potešitev sladkornega napada. Za res dobra kosila (dve kosili, kava, čaj, voda) sva plačevala na poti med 12 in 22 EUR, v povprečju pa le 16 EUR.

Kamp prostori so vsi opremljeni tudi z žarom, tako da si lahko tudi sami vsak dan pripravljate odlično meso, ki ga kupite seveda v trgovini. Dvakrat sva si celo za večerjo skuhala juho iz vrečke, ker nama je čez dan zmanjkalo časa za kosilo.

Upam, da sem vam pokazala, da v Namibiji in Bocvani ne boste ostali lačni. Cene so v trgovinah so približno v naših okvirih. Mogoče celo malenkost višje pri izdelkih znanih blagovnih znamk (Lindt, Nuttela, Coca Cola, Milka…). Za vso hrano in pijačo sva na poti skupaj zapravila 450 EUR. Kaj bi danes vse dala za en pošten kudujev zrezek?

Objavil Andreja's WORLD

Oglejte si vse prispevke od Andreja's WORLD