V soboto sem se sama odpravila na Bovški Gamsovec (2.392 m) v Julijske Alpe. Na piki sem ga imela že dlje časa, a sem čakala na popoln sončen poletni dan. Ne boste verjeli, ampak pri mojem planinarjenju ne gre toliko za osvajanje hribov in ciljev. Jaz hodim v hribe po razglede. Razglede na čudovite vrhove, ko se zdi da lebdim in pozabim na vse. Ti razgledi so vredni več kot vse drugo. In takšen je bil sobotni dan. Običajno se enkrat poleti zgodi, da je napovedano popolnoma stabilno vreme brez oblaka in neviht v visokogorju. In tega ne gre zamuditi, čeprav sem imela težke noge od petkovega gorskega kolesarjenja. Bovški Gamsovec velja za zahteven vzpon in tudi precej dolg. Hoditi sem začela že ob 5. uri zjutraj iz doline Vrat pod severno steno Triglava. Vzpenjala sem se po težji poti čez Sovatno in se spustila skozi Luknjo nazaj do Aljaževega doma v Vratih. Bilo je resnično nepozabno in zagotovo je bil to eden najlepših dni v moji planinski zgodovini. Dan, ki ne bo šel nikoli v pozabo. Ljubim gore, ljubim našo Slovenijo.

VZPON NA BOVŠKI GAMSOVEC ČEZ SOVATNO

Zbudila sem se res zgodaj in se odpravila v dolino Vrat. Na parkirišču pri Aljaževem domu je še bilo prostora za nekaj avtomobilov, a pravi hribolazci smo vsi navdušeno parkirali in se vsi hitro podali še po temi ter hladnem zraku vsak proti svojemu cilju. Na forumih sem precej prebrala o vzponu na Bovški Gamsovec, ki velja za enega najlepših vzponov pri nas, saj imaš vseskozi čudovite razglede na severno steno Triglava in ostale Julijske Alpe. Doma sem se že odločila, da se vzpnem čez Sovatno in spustim čez Luknjo. Tako sem naredila lepo krožno pot in ni mi bilo nič dolgčas. Po nekaj 100 metrih od Aljaževega doma sem tako desno zavila v gozd in sopihala proti vrhu. Tolažila sem se z razgledi na Triglav in so ga božali jutranji sončni žarki. Že zjutraj je bilo v gozdu peklensko vroče, saj je bilo napovedanih kar 35 st. Celzija v dolini. Kmalu sem prispela ven iz gozda na pobočje in takrat je okoli glave vsaj malce zapihal veter. Bilo je takoj bolje. Nekaj planincev me je prehitelo, ker sem se res malce vlekla. Noge so bile težke od petkovega gorskega kolesarjenja. A nisem se dala. Nadaljevala sem do Bovških vrat, kjer vas pričaka čudoviti razgled na Stenar, Kriške pode in vse sosednje vrhove. Tam se pot razcepi in začne se tudi najbolj nevaren del poti. Zelo ozko (za stopalo), veliko klinov, zelo malo jeklenic, nezavarovano in večinoma po vseh štirih do vrha. Je treba kar lepo poplezati. Na drugi strani pa prepad. Ni prostora za samo najmanjšo napako, tako da je treba imeti glavo ves čas na mestu. Kozorogi so me gledali z vrha, kako sem neumna. Nimam pa nobene fotografije, ker se je treba ves čas držati z vsemi štirimi, da kam ne zgrmiš. Na vrhu je vse poplačano s čudovitimi razgledi v vse smeri neba. In brez oblačka. Neprecenljivo! Vrh sem osvojila ob 10h in do vrha sem potrebovala slabih 5 ur ter pri tem naredila 1.377 m višinske razlike. Kar lepo!

NAZAJ V VRATA ČEZ LUKNJO

Uf, zadnji koraki do vrha so res zanimivi in greš po vseh štirih. Tudi dol ni nič kaj zanimivo, ko gledaš na levo in desno prepad pred seboj. Vračala sem se po drugi poti čez Luknjo. Samo nekaj klinov in jeklenic, sicer pa veliko bolj položna pot po grebenu in po soncu. Sonce je tako žgalo, da so se mi cvrli možgani. Bilo pa je precej zanimivo. Takoj ko sem začela spust, je začel ob severni steni Triglava leteli vojaški helikopter, kar je pomenilo seveda iskanje in reševanje nekoga. Helikopter je letel res dva metra stran od stene in več kot uro iskal izgubljene. Potem so jih našli v eni od globokih zarez in dvakrat reševali osebe. Na koncu sem prebrala, da sta se samo zaplezala in je vse v redu z njimi. Ja, precej mi je dogajalo ob spustu, tako da sem pozabila na težke noge. Zadnji del spusta poteka po neprijetnem melišču. Še dol je zoprno hoditi, kaj šele gor. Hodili so po vseh štirih in se niso nikamor premaknili. Vleklo se je do Aljaževega doma, res vleklo. In vročina je naredila svoje. Sem imela pa čudovite razglede, ki so vredni prekuhane glave. Do avtomobila sem se vrha spustila v treh urah, a zdelo se je celo večnost. Čudovita pot, a nikakor ne hodite brez ustrezne obutve, čelade in brez veliko planinskega predznanja ter brez strahu pred višino in prepadi. Zame pa res prečudovita. Naslednjič pa čez Sovatno na Stenar.

Osnovne informacije:

• izhodišče: Aljažev dom v Vratih (1.015 m)
• vrh: Bovški Gamsovec (2.392 m)
• čas hoje: gor 5 ur, dol 3 ure
• prehojena višinska razlika na poti: 1.390 m
• zahtevnost: zahtevna označena pot
• obvezna oprema poleti: čelada in dobri pohodni čevlji

Objavil Andreja's WORLD

Oglejte si vse prispevke od Andreja's WORLD