MYANMAR (BURMA): Žad, menihi, zlato, templji in palača v Mandalayu (4. dan)

Andreja's WORLD 01.02.2020 Oddaj komentar

Mandalay ponuja veliko, zato si je zanj potrebno vzeti vsaj 3 polne dni na poti. En cel dan boste namreč preživeli na ulicah v središču mesta in nič vam ne bo dolgčas. Obratno – naporen dan vas čaka z veliko prehojenimi kilometri, pa čeprav boste veliko razdalj morali premagati še s tuk tukom. Ko sem na novega leta dan odgrnila zgodaj zjutraj zaveso v hotelu, sem zagledala na ulicah čisto pravo tržnico. Od veselja se mi je kar zvrtelo v glavi. Hitro na okusen zajtrk, nato pa na tržnico med domačine. Peš sva se sprehodila med revnimi ulicami, kjer še danes delajo masivno pohištvo iz tikovine in izdelujejo zlate lističe za lepljenje na pagode. Naslednji postanek je bila izjemna tržnica žada, kjer domačini Kitajcem prodajajo žad v vseh oblikah. Uspela sva najti celo mojstra za popravilo najinega fotoaparata. Sledil je ogled čudovite kraljeve palače ter najlepših templjev in pagod. Za konec sva se odpeljala še na hrib, kjer je prekrasna pagoda in seveda pogled na celo mesto. Zvečer sva na najino veliko začudenje dobila nazaj celo popravljen fotoaparat. Vesela kot radio!

TRŽNICA NA ULICAH MANDALAYA

Hotel Yanarbon sva imela na najboljši možni ulici v Mandalayu. Na novega leta dan okrog šestih zjutraj odgrnem zaveso v hotelu in pod oknom zagledam čisto pravo tržnico. Vse je že migalo, ulice so bile polne prodajalk in prodajalcev, kupcev na motorjih pa je bilo še več. Vrhunsko! Hitro na zajtrk, ki je bil v tem hotelu res vrhunski in na ulice. Prvi stik z domačini, njihovimi obrazi, obnašanjem in seveda nakupovanjem. Prodajalci so že vsi navsezgodaj prinesli svoje pridelke na ulice, jih očitili in razprostrli, da bi seveda čim več prodali. Kupcev je bilo že pred osmo uro zjutraj veliko in vsi nakupujejo kar z motorjem. Vsi prijazni, nasmejani in seveda veseli vsakega turista. Zebe jih! V Mandalayu je zima, kar za njih pomeni najbolj mrzle mesece v letu. To pa pomeni še vedno nad 20 st. Celzija, a njih zebe. Oni so v zimskih jaknah in kapah. Vse gospe pa imajo na glavi vsaj kapo ali po njihovi tradiciji kar zavito običajno brisačo. Vsa ženska lica so prekrita s tanako, ki jih varuje pred močnimi sončnimi žarki. Prvi budistični menihi in nune stopajo po ulicah ter prosijo za hrano oziroma kar denarne prispevke.

ROKODELSTVO – POHIŠTVO IZ TIKA

Hitro sva prispela do ulic, kjer je doma rokodelstvo. Ulice so kar tematsko obarvane in nekaj ulic je namenjenih le izdelavi masovnega pohištva iz tikovine. Vse se dela na dvorišču in seveda na roke, brez posebnega električnega orodja.

IZDELOVANJE ZLATIH LISTIČEV

V eni izmed ulic najdeva tudi izdelovalce zlatih lističev, ki jih potem romarji lepijo na dovoljene budistične pagode. Ogled izdelovanja je brezplačen in še vse vam lepo razložijo. Seveda pobirajo prostovoljne prispevke oziroma lahko v trgovini potem kupite kakšno malenkost in jih tako finančno nekoliko podprete. Zelo majhna zrna zlata najprej položijo med papiruse iz bambusa, ki jih več kot 100 previdno zložijo enega na drugega. Vse skupaj nato ovijejo v usnje in močan mladenič s kladivom udarja po 100 lističih naenkrat ter tako plošči in tanjša zlato. Delo je izjemno težaško in udariti je potrebno vsaj 500-krat, da pridejo do željene sploščitve zlata. Gospe nato prevzamejo zadnji del izdelovanja in sicer previdno ter natančno lepijo skupaj pravilne oblike zlatih lističev, ki so neverjetno tanki. Le-te potem prodajajo obrednikom v več kosih, da jih lepijo na pagode.

TRŽNICA ŽADA

Zagotovo vrhunec dneva, čeprav si tega nisva niti malo predstavljala. S tuk tukom sva se odpeljala na tržnico žada. Že na vhodu sva kar malce debelo pogledala na število motorjev, ki so bili parkirani pred vhodom. Očitno se dogaja. Nobenega turista. Niti enega. Na tleh sami rdeči pljunki. Kot bi ulice krvavele. Tujci moramo plačati nekaj malega za vstop. Plačava in vstopiva. Zame nekaj najboljšega. Sami domačini, prerivanje in dogajanje. Polno miz, ob katerih sedijo kupci – seveda sami Kitajci. Kitajci so dobesedno nori na žad. Vsak s svojo lučko in svojim telefonom. Na telefonih imajo aplikacije, ki jim sporočijo kakovost žada. Vsi domačini so v tradicionalnih longijih (krilih), usnjenih jaknah, čez ramo imajo usnjene torbe, v katerih je žad. In vsi so krvavi okrog ust – vsi žvečijo in pljuvajo krvavo rdečo slino. Žvečijo betel in apnecec pomešan s kurkumo. Betlov oreh je mesnati plod palme areka in ima poživljajoč učinek. Žvečenje je vse prej kot zdravo – vsi imajo grozljivo uničene zobe in dlesni. Na tržnici sva uživala, nihče se ni zmenil za naju, oziroma sva bila za njih kar prava paša za oči. Na tržnici se prodajajo že končni izdelki ter tudi neobdelani kamni. V enem delu tržnice lahko opazujete tudi celotni postopek, od rezanja osnovnih kosov do izdelave prstana. Vsi so delali, ker je to njihovo preživljanje. V enem trenutku sem se spraševala, koliko denarja je ta trenutek na tem mestu, ker tržnica je res velika. Res super izkušnja, ki je ne smete zamuditi v Mandalayu.

SERVIS NAJINEGA FOTOAPARATA NIKON D7100

Po tržnici sva prosila tuk tukovca, da naju odpelje v ulico 88 na križišče ulice 25/26. Tako nekako. Tam bi naj bil nek mojster, ki edini popravlja fotoaparate v Mandalayu. Še tuk tukovec se je začudil, kam hočeva. Tudi midva sva se, ko sva prispela v četrt. Hm, revno revno revno. Vsi so naju gledali, govorijo ne nič angleško, niti besede. Tudi latinice ne znajo brati v večini, tako da je bil kar izziv. Običajno hitro kdo priskoči na pomoč, ki vsaj pozna naše črke in številke ter pomaga vozniku tuk tuka. Kazali smo z rokami in nogami, da smo prispeli k pravemu mostru. OMG. Slika pove več kot beseda. A v trenutku je vedel, kaj je narobe. Zaslonka ni več delovala. Ni govoril angleško niti besede, komaj je napisal na papir, koliko stane popravilo in koliko zamenjava. Iz škatle je potegnil celo originalen nadomestni del. Sva kar pobuljila. Pustila sva ga tam, pa kar bo pa bo. Naročil naju je ob 17. uri popoldan. Ko sva se vrnila, je bil fotoaparat popravljen in še danes dela.

KOSILO IN OGLED KRALJEVE PALAČE

Na kosilo sva šla v eno boljših restavracij blizu palače, da sva si malce oddahnila od dopoldanskega dogajanja. Izjemno okusen riž s piščancem in škampi, nato pa naprej na oglede. V centru Mandalaya se nahaja izjemno lepa kraljeva palača, ki jo obdaja celo vodni kanal. Na vhodu v ogromen kompleks plačate vstopnino, tam pa vas čakajo šoferji, ker je do palače kar nekaj hoje. Pa sva ga vzela – avto in šoferja, ki je celo znal zelo lepo govoriti angleško, zato nama je tudi precej stvari lahko razložil in pojasnil. V kompleksu je kraljeva palača iz leta 1850, zraven pa še 40 zgradb in templjev. Kralj je imel namreč v času svojega vladanja kar 42 žena in družin. Najlepši del palače je čudovita piramida, ki se lesketa v zlatih odtenkih. Leseni budistični templji so vredni ogleda, na ogled pa so tudi topovi iz njihove prve vojne z Britanci. Povzpela sva se tudi na razgledni stolp, s katerega je res čudoviti pogled na kompleks.

SHWENANDAW MONASTERY

Budistični samostan Shenandaw je bil zgrajen okoli leta 1880. Zgraditi ga je dal kralj Tibo Min, ki je razstavil in preselil stanovanje, ki ga je prej zasedal njegov oče, kralj Mindon Min. Tibo je odstranil stavbo v oktobru 1878 iz prepričanja, da bo pregnal očetovega duha. Stavba je bila v naslednjih petih letih obnovljena kot samostan v spomin očetu. Samostan je bil prvotno del kraljeve palače v Amaraputri in bila močno pozlačena ter okrašena s steklenimi mozaiki. V celoti je zgrajen iz tikovine, v katero so izklesane rezbarije budističnih mitov. Samostan je zgrajen v tradicionalnem burmanskem slogu. Vendar pa les načenja zob časa in lepo obnavljajo določene dele samostana.

MAHA ATULAWAIYAN – ATUMASHI MONASTERY

Takoj zraven je še drugi samostan, v katerega sva morala pokukati. Zgrajen je bil leta 1857 pod kraljem Mindonom. Najbolj sva se razveselila, ko je kombi pripeljal celo skupino žensk plemena Pa’O, ki velja za tretje največjo etnično pleme v Myanmaru s 2 milijonsko populacijo. Pleme naj bi živelo tukaj že od leta 1000 pr. n. š. Spoznamo jih po tradicionalnih oblačilih črne ali temno modre barve, ki pokrivajo kolena, na glavi pa imajo povezan turban. Čudovite.

KUTHODAW IN SANDAMUNI PAGODA

Čudovita pagoda iz sredine 19. stoletja, ki jo obkroža 729 marmornatih plošč, v katere je izklesana največja knjiga na svetu. Vsaka plošča je obdana z majhno belo stupo. Zelo podobna je sosednja Sandamuni pagoda, ki pa so jo ravno obnavljali. Obe lepi in čudoviti.

ULICE MANDALAYA IN KYAUKTAWGYI PAGODA

Ko sva stopala pod vrh hriba Mandalay po ulicah, naju je kar malce mrazilo. Center mesta in takšna revščina. Ogledala sva si še pagodo Kyauktawgyi, ki se nahaja pod hribom Mandalay.

POGLED NA MANDALAY S HRIBA

Nikar ne hodite peš na hrib, čeprav vam bodo to vsi priporočali. Do vrha vodi namreč 1729 stopnic. Raje plačajte za tuk tuk, ki vas bo na vrhu tudi počakal in lepo odpeljal nazaj do izhodišča pod hribom. Na vrhu je lepa pagoda in čaka vas prekrasen pogled na Mandalay. Veliko domačinov obišče pagodo in izvaja svoj obred. Utrujena sva se samo še vrnila v hotel in dala zelo umazane noge v zrak. Namreč v vseh budističnih templjih morate biti bosi in na žalost so površine grozljivo umazane. Bljak!