Zadnjo soboto v maju sva ponosno prehodila celotno pot spominov in tovarištva v Ljubljani (PST). Nihče od naju je ni nikoli prej in tudi nisva imela v načrtu. A prejšnji vikend je Matjaž predlagal – greva prehoditi PST. Odločila sva se hipno – greva prvo naslednjo soboto, ko bo temperatura zraka od 15 – 20 stopinj in oblačno. Vse se je poklopilo že ta vikend in vreme nama je bilo več kot naklonjeno. Začela sva na Dolgem mostu, kjer se pot tudi uradno začne pri km 0. Pot sva si razdelila na 3 odseke po 11 km, saj je celotna pot dolga slabih 33 km. Šlo je kot po maslu, brez kakršnih koli težav in žuljev, počutila sva se super, bilo je mirno in čudovito. Za celotno pot z vsemi postanki za malico in fotografiranje sva potrebovala 6 ur in 45 minut, kar je izjemen čas hoje. Še sama sebe sva presenetila in se ponosno postavila ob zadnji tabli na cilju/začetku!

Ljubljana med drugo svetovno vojno

Po nemškem napadu na Jugoslavijo brez vojne napovedi na Cvetno nedeljo, 6. aprila 1941, je na Veliki petek, 11. aprila 1941, italijanska fašistična vojska vkorakala v Ljubljano. Večina Slovencev je bila do okupatorjev sovražno razpoložena, vendar se politične stranke niso uspele dogovoriti za obliko odpora. Že 27. aprila 1941 so na pobudo Komunistične partije Slovenije skupaj s krščanskimi socialisti, levim krilom Sokolov in kulturnimi delavci v Ljubljani ustanovili Osvobodilno fronto slovenskega naroda — OF. Čeprav so se druge stranke odločile drugače, so se s podporo ljudstva postavili okupatorju po robu. Žarišče odpora je bila, kot so italijanski fašisti pravilno sklepali, Ljubljana. Z namenom, da bi tu upor kar najhitreje in uspešno zatrli, so fašisti začeli konec februarja 1942 Ljubljano obdajati z žično zaporo, da bi mesto izolirali oz. ločili od zaledja. Konec leta 1942 je bila žična zapora dolga 29.663 m, ves obrambni pas okoli nje pa širok okoli 80 metrov. Zaporo so večkrat utrjevali in razširjali, vmes pa postavili stražne stolpe in bunkerje. Ljubljana je bila močno zastražena — obdajalo jo je 206 različno velikih utrdb. Natančno so pregledovali vsakogar, ki je hotel v mesto ali iz njega. Po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 so Ljubljano zasedli Nemci, ki so nasilje še stopnjevali. Osvobodilna vojska je prišla v Ljubljano 9. maja 1945 — po 1.170 dneh žične zapore. Ljubljančani so svobodo proslavili z množičnim odhodom na izlete in sprehode v okolico. Do jeseni so odstranili žično oviro, zasuli strelske jarke in porušili trdnjave. (besedilo je prepisano iz uradne zloženke TIC Ljubljana)

Pot spominov in tovarištva – PST

Prvi Pohod ob žici okupirane Ljubljane, v spomin na med vojno z žico obdano mesto, je ob prvem slovenskem festivalu telesne kulture leta 1957 predlagal okrajni odbor Zveze borcev narodnoosvobodilne vojne Ljubljana. Manifestiral naj bi množičnost, vzdržljivost in tovariško vzajemnost. Tekmovanja v teku se je udeležilo 74 petčlanskih ekip (moški na 35 km, ženske na 8 km) raznih družbenih in športnih organizacij, od mladinskih do vojaških. Istega leta je bila Pot ob žici okupirane Ljubljane (danes ima naziv Pot spominov in tovarištva) zavarovana z mestnim aktom, kot zgodovinski spomenik. Akt je določal, da naj bo vsako leto 9. maja spominski pohod ob žici okupirane Ljubljane. Prireditev je tako postala tradicionalna. Nazive pohodov so večkrat preimenovali: Ob žici okupirane Ljubljane / Po poteh partizanske Ljubljane / Po poteh svobodne Ljubljane / Objemi naše mesto – Pohod / Pohod Žica. Vsako leto privabi več tisoč pohodnikov, ki lahko začnejo svojo pot na različnih točkah in pretečejo ali prehodijo toliko poti kot zmorejo. Sklepna prireditev je običajno okrog poldneva na Kongresnem ali Prešernovem trgu.

Pot je bila dograjena leta 1985. Ob trasi, kjer je med okupacijo potekala žična ograda, so od osvoboditve mesta do leta 1962 postavili 102 spominska osmerokotna kamna, s katerimi so obeležili položaje okupatorjevih bunkerjev. PST je danes 4 m široka pot, posuta s peskom ter dolga skoraj 33 km. Na zelenih površinah ob PST je posajenih 7.400 dreves 49-ih drevesnih vrst. Gradile so jo mladinske delovne brigade in številni prostovoljci, ki so opravili več kot 350.000 delovnih ur. PST je bila, z mestnim odlokom leta 1988, razglašena za enkraten zgodovinski spomenik oblikovane narave in je izjemna tudi v svetovnem merilu. Po zamisli arhitekta Janeza Koželja je PST enotno opremljena s smerokazi, obvestilnimi tablami in talnimi kovinskimi oznakami, na vpadnicah pa so postavili jambore. PST imenujemo tudi Zeleni prstan Ljubljane, saj je speljana v senci drevja, ki jo obroblja. Ime Zeleni prstan je prevzelo društvo, ki z vztrajnim delom prostovoljcev, invalidskim podjetjem Želva in s sredstvi Mestne občine Ljubljana, uspešno skrbi za PST.

PST je vabljiva v vseh letnih časih. Najbolj priljubljena oblika rekreacije na njej sta hoja in tek. Dovoljeno je tudi kolesarjenje z navadnimi kolesi pod pogojem, da pešci niso ogroženi. V času zasneženih zim so ob PST v Kosezah, Murglah, pri naselju BS-3 in v Zadvoru pod Sv. Urhom urejene smučarske tekaške proge. Ob večjem mrazu je možno drsati na naravnem drsališču na Koseškem bajerju, kjer se PST stika s Krajinskim parkom Tivolija, Rožnika ter Šišenskega hriba. (besedilo je prepisano iz uradne zloženke TIC Ljubljana)

Priprave pred začetkom hoje

Pred odločitvijo o prehojeni poti le-te nisva veliko načrtovala. V četrtek zvečer po vremenski napovedi je padla odločitev, da bo sobota res idealna za pohod. V petek sva malo varčevala z nogami, zato sva sva bila v soboto spočita. Odločila sva se, da začneva na točki 0 na Dolgem mostu. Sicer pa lahko začnete hoditi, kjer vas je volja. Hodila sva v smeri urinega kazalca. Potrebujete udobna športna oblačila in seveda dobre ter že uhojene superge. Po najinem mnenju so najboljše lahke tekaške superge. Ter seveda nahrbtnik z malico, čokolado, banano in dovolj vode. Na poti je sicer nekaj pitnikov in trgovin, a midva sva hotela biti samozadostna. S seboj sva tokrat vzela tudi zložljivi dežnik, če bi naju ujela kakšna nevihta.

Najinih prvih 11 kilometrov

Začela sva pri stavbi podjetja Gruda na Tržaški cesti pri 0 km. Super motivacijske so usmerjevalne table, na katerih so prehojeni km. Hoditi sva začela ob 7:50, tako da je bilo še precej sveže. Hodila sva mimo nove Biotehniške fakultete po dolgem drevoredu do Koseškega bajerja. Ta del je meni zelo poznan, saj sem tukaj živela več let. Nadaljevala sva po ulicah do Koseške tržnice in naprej do novega nakupovalnega centra Aleja. Ker sva hodila na tešče, sva si na prvem postanek na sedmem km privoščila banano, se preoblekla v kratko majico in se namazala s kremo proti soncu, saj je začelo pripekati. Nadaljevala sva proti Litostroju, Ljubljanskimi mlekarnami in čez Dunajsko cesto do naselja BS3 za Bežigradom.

Najinih drugih 11 kilometrov

Urno sva nadaljevala mimo Stožic proti Žalam, jih prečila in zelo hitro prispela v Jarše do obrobja nakupovalnega centra BTC. Pot se nadaljuje ob avtocesti mimo vojašnice in po dolgem drevoredu sva prispela že do polovice poti. Med 16. in 17. kilometrom sva si privoščila malico in za nekaj minut odpočila noge. Na nebu so se pojavili gosti in temni oblaki, ki sva jih bila zelo vesela. Po malici sva hodila do začetka Letališke ceste in prečila ljubljanski obroč ter hodila proti Polju. Zadnji del druge enajstke poteka mimo naselij in hiš po ozkih ulicah do grada Kodeljevo. Prečila sva Ljubljanico in hodila naravnost pod lepim drevoredom do Golovca. Sledil je vzpon na Golovec, ki je sicer mačji kašelj, a ob prehojenih 20 km so noge vseeno že malce utrujene.

Najinih tretjih 11 kilometrov

Golovec je prava zelena oaza in je resnično bil pravi užitek v hoji čez Golovec. Začela sva res uživati, kajti pred nama je bil le še zadnji del poti. Ni nama bilo nič hudega, tudi nobenih žuljev ali bolečin. Z Golovca sva se hitro spustila do Dolenjske ceste in proti Jurčkovi cesti in vzdolž roba mesta do Livade. Hodila sva po mirnem delu ob robu Rakove Jelše do Murgel. Še zadnjih nekaj kilometrov ob Murglah in hitro sva prišla na začetno točko na Dolgem mostu. Odnesla sva jo brez nevihte in brez žuljev. Še naju je presenetilo, kako zelo lepa in prijetna je pot spominov in tovarištva. V prihodnosti jo bova prehodila večkrat, saj sva preživela res čudovit dan.

Moj nasvet – pot prehodite in ne prekolesarite. Le med hojo boste doživeli pravo pot spominov in tovarištva, saj boste imeli dovolj časa za opazovanje in poslušanje petja ptic.

Osnovne informacije:

• Začetek poti: parkirišče na Dolgem mostu ob 7:50
• Konec poti: parkirišče na Dolgem mostu ob 14:35
• Čas hoje: 6 ur in 45 min z vsemi postanki
• Potrebna oblačila: udobna oblačila, udobne superge, lahek nahrbtnik
• Moj nasveti: priporočam, da pot prehodite izven prireditve, ker boste imeli svoj ritem in predvsem obilico miru. Prehodite jo maja, septembra in oktobra, ko je tempreratura zraka med 15-20 stopinj in obvezno na zelo oblačen dan, ker je polovica poti speljana po soncu in bi zaradi pripeke bilo hoditi veliko težje.

Objavil Andreja's WORLD

Oglejte si vse prispevke od Andreja's WORLD