MADAGASKAR 2022: Sončni zahod ob veličastni aleji baobabov (7. dan)

Andreja's WORLD 04.09.2022 1 komentar

Mučno noč s trebušnimi težavami sem komaj preživela. Sploh z mislijo, da nas jutri čaka cel dan vožnje nazaj do Morondove po izjemno slabi cesti. Zgodaj zjutraj me je želodec odrešil muk in lahko smo se še pred šesto uro odpravili na dolgo pot. Ob sončnem vzhodu smo že prečkali prvo reko, nato pa najtežji del poti celo dopoldne do vasi Belo sur Tsiribihina. Sicer smo imeli v načrtu kosilo v Mad Zebu, ampak nas je čas priganjal. Prečkali smo drugo reko z že poznanim trajektom, nato pa še lažji del težje poti do znamenite aleje baobabov. Bili smo pravočasno, tako da sva v miru počakala na veličastno igro barv na nebu. Doživela sva enega najlepših sončnih zahodov na svetu in v najinem življenju. Hvala narava, hvala življenje za to priložnost.

VOŽNJA BEKOPAKA – BELO SUR TSIRIBIHINA

Precej težav z želodcem sem si nakopala z dvema bananama. Celo popoldne in celo noč me je kuhalo, a žal iz sebe nisem spravila nič. Mučna noč se je končala ob petih zjutraj, ko je imel želodec dovolj premlevanja. Že pred šesto zjutraj smo se odpravili na dolgo in zelo mučno pot do Morondove. Cesto sva poznala, zato sva točno vedela, kaj naju čaka. Jaz sem samo upala, da preživim. Če ob sončnem zahodu smo prečkali prvo reko z mini trajektom. Domačini so se zavijali v rjuhe, saj so jutra presneto mrzla. Bilo je manj kot deset stopinj, domačini pa nimajo nobenih dolgih oblačil, zato jih res zebe. Komaj čakajo na prve sončne žarke, da si pregrejejo kosti. Življenje na Madagaskarju se začne zelo zgodaj s povsem navadnimi opravili. Do prve vasi po nakupih ali prodajo svojih izdelkov, na njivo ali do reke na umivanje. Drugega ne poznajo. Celotno pot smo lahko opazovali njihovo običajno življenje. Vsak domačin in predvsem otroci so nas navdušeno pozdravljali in nam mahali v vsaki vasi. Veselje na obrazu vsakega otroka je neizmerno, čeprav res nimajo ničesar. Ali pa imajo vse? Prvič sva Afriko v Ugandi čisto drugače dojemala. V bistvu so se nama smilili. Tokrat pa sva jim zavidala življenje. Vsi so zdravi, nasmejani, imajo dovolj organsko pridelane hrane in veliko sonca. Predvsem pa imajo življenje. Imajo čas, odnose, igro, družabno in družinsko življenje pod soncem. Živijo z naravo. In prav nič jim ne manjka. Zagotovo so bolj bogati kot marsikdo v razvitem svetu.

BELO SUR TSIBIRIHINA

Prvi del poti je bil za nami. Bolj mučen, veliko težji kot drugi del. Za slabih 100 km ceste smo potrebovali polnih 5 ur vožnje brez postanka. Malo po 11. uri smo prispeli v prvo večjo vas v tem delu. V načrtu smo sicer imeli kosilo pri že poznanem Mad Zebuju, a smo si premislili, ker bi nam vzelo preveč časa. Nikakor nismo smeli zamuditi sončnega zahoda pri aveniji baobabov. Zato smo po krajšem postanku nadaljevali z vožnjo proti jugu. Seveda pa smo bili v vasi prava atrakcija.

VOŽNJA BELO SUR TSIRIBIHINA – KIRINDY – ALEJA BAOBABOV

Priznam, da sem se izredno dobro držala, glede na želodčno stanje prejšnjega dne. Prečkali smo drugo reko, nato pa drugih 100 km vožnje po malce lepši cesti. Najtežji del je bil torej za nami, zato mi je odleglo. Po treh urah vožnje smo se pripeljali do vasi Kirindy, kjer smo se ustavili na kavi, od tam pa je samo še eno uro vožnje do aleje baobabov. Ker smo bili dovolj zgodnji, smo se odpeljali še na ogled posebnega zavitega baobaba, ki je prečudovit.

VELIČASTEN SONČNI ZAHOD OB ALEJI BAOBABOV

Danes smo cel dan tempirali le na en trenutek – sončni zahod ob aleji baobabov. To je zagotovo nekaj, kar sva enostavno morala doživeti na Madagaskarju. Pri aleji baobabov sva bila povsem točna. Eno uro pred sončnim zahodom. Tokrat sva se zelo v miru sprehodila, uživala vsak trenutek in počakala na veličastne barve na nebu. Bilo nas je samo šest turistov. Pa še dva sta se hitro naveličala. Narava je naredila svoje. Igra barv ob zahajanju sonca, še lepše nore barve pa so se naredile na nebu približno pol ure po sončnem zahodu. Nebo se obarva najprej rumeno, nato pa še v nore oranžne barve. Hvala narava, hvala življenje. Za najlepše trenutke.

MORONDOVA

V trdi temi smo se samo še odpeljali do obmorskega mesta Morondova, kjer smo vsi trije popadali v posteljo. Vsi trije smo bili neizmerno veseli, da je ta najoblj mučni in nevaren del poti za nami. Tudi najin šofer si je oddahnil in popil hladno pivo.