Dolga leta sva čakala na ta dan. Sicer zelo utrujena od dolge poti “na konec sveta”, a se je izplačalo. Dan, ki ne bo šel v pozabo. Nevem kolikokrat sva gledala po televiziji res noro nenavadne geološke kraške formacije v nacionalnem parku Tsigny de Bemaraha. Do razgleda na edinstveno pokrajino po svetu sva se kar namučila. Ne gre za najbolj enostaven pohod, ampak za plezanje po jeklenicah, lestvah in plazenje po ozkih jamh. Midva sva največji krog prehodila v treh urah in bila v celem parku popolnoma sama. Videli smo samo nekaj lemurjev čisto na začetku. Popoldne so na Madagaskarju praznovali nacionalni dan in je bilo precej živahno dogajanje. A mene so žal premagale želodčne težave, zato sem obležala ob hotelskem bazenu z vročino in brez apetita.

NACIONALNI PARK TSINGY DE BEMARAHA (Unesco)

Napočil je dan D za dolgo pričakovani ogled nacionalnega parka Tsingy de Bemaraha, ki je tudi pod Unescovo zaščito. Dan sva res dolgo pričakovala, saj sva res pogosto gledala na televiziji oddaje o tem prekrasnem edinstvenem parku na našem planetu. Tega ne boste videli nikjer in so je bil zagotovo eden od vrhuncev najinega potovanja po Madagaskarju. Nacionalni park Tsingy so zakrasele planote, v katerih je podzemna voda spodrezala dvignjeno vzpetino ter v apnenec izdolbla kaverne in razpoke. Nacionalni park je ogromen in voda je naredila skozi navpično ter vodoravno erozijo prave dramatične gozdove apnenčastih iglic. Tsingy pomeni v malgaščini besedo, kjer človek ne more hoditi bos (ostrina). Park je razdeljen na dva dela in sicer Little Tsingy in Tsingy, kamor smo mi vstopili. Little Tsingy je menda precej lažji in je namenjen obiskovalcem, ki niso fizično sposobni za ogled običajnega. Mi smo začeli dan takoj po jutranjem zajtrku in se odpeljali do vhoda. Tam smo kupili vse možne vstopnice za ogled (nacionalni park, komuna, vodič) in dobila sva varovalne pasove, ki so obvezni. Dogovorili smo se za največji krog, ki naj bi trajal 5-6 ur, zato sva si vzela s seboj precej vode in tudi sendviče. Nisva pa niti približno vedela, kako v resnici to izgleda.

Začeli smo hoditi in najprej je bila pot precej po ravnem skozi travnik in skozi listnati gozd. Iskali smo tudi lemurje in videli skupino rjavih lemurjev. Na veji nas je opazovala tudi lepa ujeda, to je bilo pa žal vse. Tudi vodič je bil kar malce razočaran. Midva niti ne, saj sva jih včeraj videla zelo veliko v Kirindyu. Kmalu smo prišli tudi že do prvih apnenčastih skal in pokazal nama je zelo veliko lepih fosilov. Apnenčasti vrhovi so res tako ostri, da se takoj porežeš, zato je treba biti res pazljiv. Voda je naredila svoje.

Od tukaj pa se je začela precej resna plezarija, kjer si moral paziti na vsak korak. Prečkali smo tudi zelo ozko jamo, skozi katero sva se že midva komaj prebila. Plazili smo se po tleh po vseh štirih in tudi prehodi so bili ozki samo za mojo širino. Nahrbtniki so nama bili zelo v napoto. V jami smo videli tudi netopirja.

Potem pa res vrhunec in plezanje po apnenčastih skalah navpično navzgor. Skale so namreč visoke okrog 100 metrov in toliko je treba plezati strmo navzgor po lestvah in skalah ter se nujno vpenjati s samovarovalnim pasom. Moram pa priznati, da je zelo lepo pripravljena pot za vsak korak in ni skrbi, če ste v normalni hribovski kondiciji. Ni pa za vsakega, ker pogled nazaj je lahko precej neprijeten za vrtoglave. Midva sva seveda uživala, a sva tega vajena iz hribov. Končno smo prišli na prekrasno razgledno točko, od koder je 360 stopnijski pogled na prečudovito edinstveno pokrajino. Uau, en velik uau. Uživala sva v razgledu in mirila srčni utrip. Bilo je tudi zelo vroče in soparno, tako da sva potrebovala malce počitka.

Nadaljevali smo za ovinek do lojtrice, ki je kar prava lojtra nad vsaj 100-metrskim breznom. Ups, viseči most, ki ni bil ob strani nič kaj zavarovan. Jaz sem celo šla na njega tako vzhičeno, da sem se tudi pozabila pripeti. Matjaž pa tudi. Šele potem sem videla, da ob straneh nima nobenih varoval. Mi je bilo kar slabo. Ampak doživetje, ki ti dvigne malce srčni utrip. Naredili smo pol urni počitek s krasnimi razgledi.

Sledil samo še spust po krožni poti. Uf, spust je bil precej težji kot vzpon. Precej plezarije, a seveda zavarovane. Za Tsigny je vseeno treba imeti kar nekaj kondicije in nekaj hribovskih izkušenj. Ni za vsakega in ni za osebe brez fizične kondicije. V parku sva bila cel dan čisto sama, kar je bilo neprecenljivo. Mir, tišina in svoj ritem pri plezanju. Res hvaležna za to prekrasno izkušnjo. Midva sva prišla nazaj do avta v treh urah, tako da tudi nisva potrebovala malice in veliko vode. Nazaj smo se peljali po isti cesti in v vasi opazovala živahno dogajanje, saj je bil nacionalni praznik. Večina domačinov samo na ta dan je meso in privoščijo si “bogate” pojedine. Vsi se oblečejo v najlepša oblačila in se veselijo. Čeprav sva imela tudi midva v načrtu, da bova popoldne šla malo v vas, sta mene dve mini banani povsem uničile. Tako sem obležala z visoko vročino ob bazenu in nisem spravila vase prav nič. Tudi noč je bila grozna, ker se je vse kuhalo v želodcu, ki me je še pred zoro zjutraj odrešil muk. K sreči.

Celotni stroški dneva za 2 osebi = 185 EUR

• dnevni najem vozila 4×4 in šoferja = 50 EUR
• sendviča s sirom za na pot = 45.000 MGA (10,9 EUR)
• vstopnina Tsingy nacionalni park = 115.000 MGA (27,8 EUR)
• prispevek za komuno Tsingy NP = 10.000 MGA (2,4 EUR)
• vodič za Tsingy NP = 135.000 MGA (32,7 EUR)
• kosilo v hotelu (kava, čaj, pica, zebu steak, coca cola 2x) = 72.000 MGA (17,4 EUR)
• Orchidees Du Bemaraha (NZ) = 180.000 EUR (43,6 EUR)

Devizni tečaj: 1 EUR = 4.130 MGA

Prevoženi km = 40 km

Objavil Andreja's WORLD

Oglejte si vse prispevke od Andreja's WORLD