PANAMA 2023: Panamski prekop, Casco Viejo in Amador Causeway (13. dan)

Andreja's WORLD 2 tedna nazaj Oddaj komentar

Pred nama je bil zelo razburljiv dan, saj sva komaj čakala ogled Panamskega prekopa. Rada imava naravo, a zelo rada si pogledava tudi zgodovinske mojstrovine, ki jih je ustvaril človek. In eden od njih je zagotovo Panamski prekop, nad katerim sva bila enostavno navdušena. Ogledala sva si ga v Miraflores centru za obiskovalce, kjer si ogledate v živo zelo od blizu prehod ladje skozi zapornice prekopa in krasen 3D film o prekopu. Čista fantastika. Najina naslednja postojanka je bil Casco Viejo – stari del mesta Panama City. Lepe zgradbe, urejene ulice polne restavracij in butičnih hotelov. Po kosilu sva odpeljala najeti avtomobil na letališče Albrook, potem pa sva se s taksijem odpeljala do hotela, ki sva ga imela ob marini na koncu prečudovitega Amador Causewaya. Sprehod, sladoled, pogled na Panama City in čudovit sončni zahod.

PANAMSKI PREKOP – MIRAFLORES VISITOR’S CENTER

Res ne pomnim, od kdaj sem si res želela videti Panamski prekop v živo. Verjetno že iz osnovne šole. In končno je prišel ta dan. Včeraj sva se pozno popoldne odpeljala do tega centra in še sreča, da sva ogovorila mimoidočega zaposlenega in nama je predlagal, da morava biti jutri tukaj že pred 8. uro zjutraj, če želiva videti ladje, ki prečkajo prekop. Zadnje ladje so v teh zapornicah najpozneje do 9h, potem pa spet po 14.30 uri popoldne. Omojbog. Še sreča, da sva to izvedela in tudi upoštevala, ker je še kako res. Takoj po zajtrku sva prišla do centra pred osmo zjutraj in počakala v vrsti za nakup vstopnic. Minute so tekle, ladja pa je že šla mimo. Hitro sva se odpravila na razgledno ploščad in ujela še zadnje minute res velike ladje v zapornicah. In počakala, da sta prišli še dve novi ladji, ki pa sva jih lahko opazovala od začetka do konca prečkanja v zapornicah. K sreči, ker če ni ladij v zapornicah, je ogled povsem brezvezen.

Panamski prekop seka panamsko ožino in s tem povezuje Atlantski in Tihi ocean. Odprt je bil že 15. avgusta 1914 in je dolg 82 km. Z njegovo izgradnjo je bila pomorska pot med vzhodno in južno obalo Amerike korenito skrajšana in olajšana, saj ladjam ni bilo več potrebno pluti okrog viharnega rta Horn. Pot med New Yorkom in San Franciscom se je skrajšala za skoraj 29.000 kilometrov. Kanal danes uporablja več kot 80 držav, na njem pa se stika 144 mednarodnih pomorskih poti.

Promet skozi kanal je trenutno bistveno večji od prometa, ki so ga načrtovali graditelji. Leta 1934 so maksimalno kapaciteto ocenili na 80 milijonov ton letno, do 2007 pa je skupna letna tonaža ladij, ki so plule skozenj, dosegla že več kot 312 milijonov ton. Skoraj polovica ladij dosega maksimalno širino, pri kateri še lahko plujejo skozi zapornice, 10 % pa maksimalno dolžino. Med leti 2006-2016 so zgradili še tretji sklop zapornic skozi katerega lahko plujejo tudi nove ladje Nowe Panamax in tako so podvojili kapaciteto prekopa. Prekop na dan prečka 35-40 ladij in njihov zaslužek s prečkanem prekopa se giblje okoli 20 milijonov USD na dan. Te največje ladje plačajo 1 mio USD za prehod skozi prekop.

Kar je naju najbolj navdušilo je bila sama izgradnja prekopa in nadvse brilijantna ideja. Prve ideje o skrajšanju poti med zahodnimi obalami Amerik na poti v Evropo so se porodile že Špancem v 16. stoletju. Prvi “projekt” je naročil izdelati že Karel V. leta 1529. Dolgoletne sanje so pričele dobivati resnejšo obliko v 20. letih 19. stoletja. Francozi so se po uspešni izgradnji Sueškega prekopa počutili sposobne zgraditi tudi povezavo med Atlantskim in Tihim oceanom. Na mednarodnem kongresu, ki se je maja 1879 odvijal v Parizu, so delegati iz 22 držav premlevali tri možnosti in se odločili za Panamo. Za graditelja so izbrali Ferdinanda de Lessepsa, ki je vodil že izgradnjo Sueškega prekopa. Dela so se začela 1. januarja 1880. Že pred tem je bila med letoma 1850 in 1885 zgrajena Panamska železnica, ki je bila pomemben razlog za odločitev, da se bo prekop gradil ravno v Panami. Na njej so delali številni delavci zelo različnih narodnosti, od katerih jih je nemalo umrlo, brez da bi kdorkoli vedel, kdo sploh so. Njihova trupla je železniška družba prodajala univerzam in bolnišnicam, da so se lahko na njih učili bodoči zdravniki. Ko se je začela gradnja, so Francozi spoznali, da se delo v suhi peščeni puščavi močno razlikuje od tukajšnjega v džungli. Delo je zastajalo zaradi poplav in zdrsov blata. Malarija, rumena mrzlica in druge tropske bolezni ter delovne nesreče so neusmiljeno kosile med delavci (22.000 umrlih). Francozi so gradnjo zaradi zelo zahtevnih geoloških razmer in velikih človeških žrtev po desetih letih opustili. Ameriški predsednik Theodore Roosevelt je bil prepričan, da so ZDA sposobne delo dokončati in da je nadzor nad prehodom iz Atlantika v Pacifik zanje vojaško in trgovsko pomemben. Tedaj je bila Panama še del Kolumbije, zato je potem, ko je kolumbijski senat zavrnil pogodbo, Roosevelt panamskim upornikom obljubil pomoč ameriške mornarice pri osamosvajanju v zameno za nadzor nad prekopom. Panama je neodvisnost razglasila 3. novembra 1903. Roosevelt je poslal proti panamski obali ameriške bojne ladje, zato Kolumbija nastanku nove države ni upala nasprotovati. 23. februarja 1904 je Panama za 10 milijonov dolarjev podelila ZDA nadzor nad Kanalsko cono, 8,1 kilometrskim pasom ozemlja na vsaki strani prekopa. Najprej so Američani zatrli komarje, povzročitelje rumene mrzlice. Dela so se nadaljevala pod vodstvom Johna Findleya Wallacea. Ta si je zamislil sistem zapornic z umetnim jezerom Gatun in 13 km dolgim usekom za kanal Gaillard. Prvo leto po odprtju prekopa, ki je bil 15. avgusta 1914, je skozi Panamski prekop plulo 1000 ladij, v letu 2011 pa že 14.684 plovil. Dnevno odpremijo med 35 in 40 ladij. Območje Panamskega prekopa je šele leta 1999 prevzela panamska vlada.

Kako deluje vse skupaj? Skozi sistem zapornic na enem drugem delu prekopa. Na Tihem oceanu so dvoje zapornice in sicer dvojne na Miraflores in enojne na Pedro Miguel, na Atlantskem oceanu pa samo en sistem treh zapornic Gatun. Center za obiskovalce je pri Miraflores dvojnih zapornicah. Imela sva srečo in ujela kar dve res veliki tovorni ladji, ki sta prečkali prekop in zato sva si v živo lahko ogledala celoten potek prehoda. Za zapornicah imajo kapaciteto za dve ladji naenkrat.

Panamski prekop ima tri sisteme zapornic, ki so zasnovane v paru za nastop v prometu in kot previdnost pri prekinitvah vzdrževanja:

Gatúnske zapornice so nameščene na atlantski strani takoj za dostopnim kanalom, ki dvigajo ladje s tremi zaporednimi zapornimi komorami do jezera Gatun, 25,9 metra nadmorske višine. Ladje gredo iz ene zaporne komore neposredno v naslednjo, zgornja vrata ene komore so tudi spodnja vrata naslednje komore. Razpon plimovanja v dostopnem kanalu je le 0,6 metra in zato praktično ne vpliva na delovanje zapornice. Raven Gatunskega jezera se prav tako dvigne na največ 26,5 metra nadmorske višine, tako da lahko to razliko zlahka obdela zgornja komora. Tri komore imajo zato hod ali višina padca skoraj devet metrov.
Zapornice Pedro Miguel so nameščene na izhodu preboja Gaillard na pacifiški strani s samo eno zaporno komoro s hodom 9,5 metra.
Zapornice Miraflores so na pacifiški strani na tamkajšnjem dostopnem kanalu z dvema neposredno zaporednima zaklepnima prekatoma in s hodom ali višino padca skupaj 16,5 metra. Vendar je vodostaj Tihega oceana v povprečju za 20 centimetrov višji od nivoja Atlantika pred Gatunskimi zapornicami, območje plimovanja pa do 6,55 metra. Zapornice Miraflores morajo zato premagati višinsko razliko vsaj 13 metrov in največ skoraj 20 metrov.

Imela sva srečo in ujela kar dve res veliki tovorni ladji, ki sta prečkali prekop in zato sva si v živo lahko ogledala celoten postopek prehoda. Za zapornicah imajo kapaciteto za dve ladji naenkrat. Prva pripelje notri, jo dvignejo z vodo za 9 metrov, odpejo zapornice, jo povlečejo v drugi bazen, napolnijo vodo, ladja se zopet dvigne za 9 metrov, odprejo druge zapornice in ladjo povlečejo po jezeru do naslednjih zapornic. Tam se dvigne še za 9 metrov, pluje po jezeru do zapornic Gatun, kjer se spusti v treh bazenih za 3x po 9 metrov, da pride nazaj na nivo Atlantskega oceana. Neverjetno. Prostora na vsaki strani pa največ do 50 cm. Če ga sploh je. Vlačilce in mule zaposleni vodijo ročno brez uporabe tehnologij. Impresivno.

V IMAX centru sva si pogledala še odličen 3D film, v katerem vam prikažejo celotno zgodovino panamskega prekopa in seveda delovanje. Nama je bilo super, da sva si najprej ogledala v živo ladje na zapornicah in potem film. Super doživetje.

PANAMA CITY – CASCO VIEJO

Po ogledu prekopa sva se odpeljala v Casco Viejo, ki je stari del mesta Panama City. Dandanes je ta delčkek ogromnega glavnega mesta zgledno urejen z butičnimi hoteli in restavracijami ter trgovinami. Midva sva se sprehodila po res lepih ulicah, ki nudi tudi lep razgled na panoramo glavnega mesta z visokimi nebotičniki.

AMADOR CAUSEWAY

Po ogledu sva se morala skozi precej nevaren (predvsem ponoči) “downtown” odpeljati do letališča Albrook, kjer sva vrnila najin najeti avto. Vse je bilo super in nisva imela čisto nobene nevšečnosti z avtomobilom. Do najinega hotela sva se odpeljala s taksijem. Hotel sva imela ob marini na koncu Amador Causewaya, ker sva jutri zgodaj zjutraj imela odhod na Pearl Islands s te marine. Hotel sva imela super lep z razgledom na panoramo glavnega mesta. Res lepo. Popoldne sva se sprehodila po res čudoviti sprehajalni poti ob morju, ki so jo zgledno uredili kot rekreativno območje za bogatejše prebivalce glavnega mesta. Tukaj kolesarijo, se sprehajajo, tečejo, vozijo tricikle, rolajo. V glavnem super vzdušje, odlična ponudba hrane in pijače ter krasna pot.