EKVADOR IN GALAPAGOS 2023: Načrt potovanja (22 dni)
Potovanje v Ekvador in na Galapaško otočje sva imela res dolgo že planirano in tudi dvakrat prestavljeno oziroma popolnoma odpovedano v zadnjih dveh letih, zaradi koronskega stanja. Nič zato. V tretje se je izšlo in ko pogledam nazaj, so se vse odpovedi zgodile z razlogom in sem jim hvaležna iz več razlogov. V tretje sem nama pripravila prekrasen program potovanja. Najprej na nepozabno Galapaško otočje, ki se nama je predstavilo v najlepši možni luči – množice endemičnih živali z mladički na vsakem koraku, prekrasna črna vulkanska pokrajina, prelepe plaže in krasen podvodni svet. Nadaljevala sva z najetim avtomobilom po vulkanskem Ekvadorju od juga proti severu. Izjemno lepa in razgibana pokrajina, nepozabna vulkana Chimborazo in Cotopaxi, zgodovinska Cuenca, termalni Banos s slapovi in središče sveta v prestolnici Quito. Prečudovito potovanje.
PRED POTOVANJEM: Kdaj, zakaj in kako?
Vprašanje za milijon dolarjev. Brez heca. Tri leta sem študirala vreme, ki bi bilo čim bolj popolno za najino potovanje v Ekvador in na Galapaško otočje. Najprej sem si izbrala februar in dobra dva tedna potovanja. Zakaj? Od januarja do junija je najboljši čas za potovanje na Galapaško otočje. Lepo vreme, krasna vidljivost, malce toplejše morje (23 st. Celzija) in nekaj neviht. Ampak za celinski Ekvador je pa ta čas zelo slabo vreme – padavine, mrzlo, oblaki. Nič kaj prijazno za potovanje. K sreči nama je to potovanje februarja 2021 propadlo (korona in vstopni pogoji). A sem pri naslednji rezervaciji še vedno vztrajala na februarju, ker je bil seveda prvi cilj “imeti lepo vreme na Galapaškem otočju”. Pa je tudi potovanje za leto 2022 padlo v vodo, zaradi drugega vala korone.
Potem me je pa srečala pamet. Imela sem več časa za premislek in se odločila, da potovanje raztegnem na 3 tedne in da greva konec junija in začetek julija. Ker nisem več želela samo lepega vremena na Galapagosih, ampak predvsem na celinskem Ekvadorju. Želela sem si lepo vreme na celini in vulkane brez oblakov. Tako sva potem potovala skupaj 22 dni in sicer od 18.6. – 9.7.2023. Hkrati pa je to čas mladičkov, ki preplavijo vse otoke. Za Galapagose je to menda mejni čas, druga polovica leta je menda slabše vreme.
PRENOČIŠČA NA POTI
Na celotnem 23-dnevnem potovanju po Ekvadorju in Galapagosih sva imela vsega skupaj 21 nočitev in prespala sva kar v 13 različnih namestitvah. Kot običajno sem vse nastanitve rezervirala na Bookingu in vse je držalo. Za vse nočitve na potovanju sva skupaj odštela 1.499 EUR oz. v povprečju 71,5 EUR/noč. Izbirala sem več ali manj lepše in dražje nastanitve z dobrimi lokacijami in povsod sva imela tudi vključen dober, bogat in okusen zajtrk. Pod vulkanom Cotopaxi sva si privoščila super luksuzen lodge znotraj nacionalnega parka in s pogledom na prekrasen vulkan. Večina nastanitev je bilo zelo v redu in sva bila zadovoljna. Še vedno pa smo v Južni Ameriki, kjer so pač standardi za zvezdice nekoliko nižji, zato je treba biti malce manj zahteven gost, kar pri nama nikoli ni bil izziv.
HRANA NA POTI
Ekvador in Galapagosi po najinem okusu ne blestijo ravno z vrhunsko kulinariko. Sicer imajo odlične sestavine na vsakem koraku, a iz njih ne znajo prav dobro skuhati jedi. Imela sva občutek, da kar “vse sestavine kar dajo na isti krožnik, samo da so siti in dobijo kalorije”. Sicer sva se včasih malo bolj potrudila in našla tudi izjemno dobro jed, a je bil to kar izziv. Še najbolj so naju navduševali zajtrki, ki so bili večinoma zelo dobri, lokalni in z zelo dobrimi sestavinami. Za kosilo sva nekajkrat pojedla odlično pečeno ribo in tudi ceviche ni razočaral. Nekakrat sva pristala na povprečnem “fast foodu“, ker pač drugega nisva našla. Trikrat pa sva celo našla izjemno dobre steake. Seveda je najbolj priljubljena jed v Ekvadorju empanada, ki jo dobiš skoraj na vsakem koraku. Cene pa praktično niti niso tako nizke, če si malo bolj zahteven. Za hrano sva tako v 22-ih dneh potovanja skupaj odštela 628 EUR, kar je dobrih 14 EUR na osebo na dan.
VSI STROŠKI POTOVANJA
Potovanje po Ekvadorju in sploh po otočju Galapagos velja za enega dražjih, a sva kljub vsemu krasno potovanje zvozila s precej normalnimi stroški. Ker je bilo to potovanje na vrsti že dve leti prej, sem celo lahko na svojem primeru natančno izračunala, kako zelo so se potovanja v zadnjem letu podražila. To potovanje se je podražilo kar za 35% v primerjavi z letom 2021. Na to sva seveda bila pripravljena. Videla in doživela sva popolnoma vse, kar sva si želela. Izleti na Galapagosih so res pregrešno dragi, a so edinstveni. Tudi najem lastnega vozila ni bil najcenejši, a naju je ta odločitev ponesla v odročne vasi Ekvadorja. Za celotno 23-dnevno potovanje sva skupaj odštela visokih 7.128 EUR oz. 3.564 EUR na osebo oziroma 155 EUR na osebo na dan. To je bilo do sedaj najino drugo najdražje potovanje (zmaga še vedno Avstralija 2018). A bilo je vredno vsakega Centa.
NAČRT POTOVANJA PO DNEVIH – 22 dni
Iz Benetk skozi Amsterdam in Quito v Guayaquil (1. dan)
Zelo dolg dan je bil pred nama, ker sva letela na zahod sva s tem pridobivala tudi ure. Že ob nakupu letalskih vozovnic z odhodom iz Benetk sva se odločila, da bova prespala v neposredni bližini letališča v Benetkah. Let v Amsterdam sva imela namreč že ob 6. uri zjutraj v nedeljo. Soboto pa sva še izkoristila za prekrasen izlet v Benetke, Murano in Burano. Celotna pot je potekala brez težav in čisto po načrtu, tako da sva res lepo prispela v Ekvador brez posebnosti. Zadnji dve leti tudi potujeva samo še z ročno prtljago, tako da s tem nimava več nobenih težav in brezskrbno preživiva pot do destinacije.
Prečudoviti otok San Cristobal (2. dan)
Dan, ki sva ga čakala res dolga leta. Kmalu se nama bodo izpolnile sanje in dolgoletne želje. In čez nekaj ur sva res pristala na Galapaškem otočju. Ponoči sva se odlično naspala, ker sva bila ena redkih gostov v hotelu. Ob 12h sva se s taksijem odpeljala do letališča, plačala turistično takso za Galapagose in poletela proti otoku San Cristobal. Pristali smo po urniku, že ob pristanku pa sem videla neprecenljivi divji nepozidan vulkanski otok. Majhno mesto Puerto Baquerizo Moreno je na vzhodu otoka, kjer sva se nastanila pri Romyu. Takoj sva se odpravila na ogled polotoka “Cerro de Las Tijeteras“, kjer sva praktično že prvi dan videla skoraj vse živali. Vam povem, da sva mislila, da sanjava. Bilo je veliko boljše, kot sva si sploh lahko predstavljala v najlepših sanjah. Prečudoviti dan sva zaključila z noro lepim sončnim zahodom. Popoln dan!
S čolnom okoli otoka San Cristobal (3. dan)
Na otoku San Cristobal je zelo omejeno število aktivnosti. Zelo znan je “Tour 360“, ki pa ima zelo omejeno število obiskovalcev (60 oseb na dan). Midva sva si zelo želela na ta celodnevni izlet, a sva do zadnjega kolebala predvsem zaradi zasoljene cene (180 USD/osebo). Nazadnje sva se ob prihodu vseeno odločila in nikakor nama ni bilo žal. Najprej smo obiskali sloviti “Kicker Rock”, kjer smo se snorklali z velikimi galapaškimi želvami. Naslednji postanek je bila lepa plaža, kjer smo se tudi snorklali z ribicami. Tretja točka je bil sprehod po vulkanski pokrajini mimo dveh jezer in sledilo je snorklanje z morskimi levi. Zadnji del pa je bil tako valovit, da smo samo dobesedno odpeljali nazaj do pristanišča. Cel dan smo lahko opazovali množice živali in predvsem ptičev, ki so nas obletavali kot zmešani. Krasen izlet, ki vas popelje na vse skrite kotičke otoka, ki so s kopnega povsem nedogljivi.
Divjina na plaži Loberia (4. dan)
Na zadnji dan na otoku San Cristobal sva se sprehodila do plaže Loberia in uživala v njeni neokrnjeni naravi. Do plaže sva šla po odličnem zajtrku kar peš in opazovala živali ob poti. Raznovrstni ptiči in ogromne morske iguane so se nama kar nastavljali pred nogami. Na plaži Loberia se lahko tudi snorkljate, midva pa sva se sprehodila še po sprehajalni poti do konca ob plaži ter uživala na vsakem koraku. Vroče je bilo kot v peklu, zato sva bila hvaležna za vsak oblak. Kamor pogledaš vidiš živali, ki brezskrbno uživajo na svojem koščku planeta. Nič se ne bojijo ljudi. Vrnila sva se v mesto, še nekaj ur pohajkovala po ulicah in opazovala živali še v mestu. Ob 14h sva imela na pomolu check-in za hitri čoln na otok Santa Cruz, ki je odpeljal točno ob 15h. Dve uri vožnje, sprehod do nastanitve in odličen cheviche za večerjo.
Najlepša plaža – Tortuga Bay (5. dan)
Dolg dan je bil pred nama z veliko prehojenimi kilometri. Za Galapagose si morate res vzeti primerno obutev, ker je hoje ogromno. Bil pa je dan, ki ne gre v pozabo. Po odličnem zajtrku sva se zgodaj podala peš od nastavitve najprej do Darwinovega raziskovalnega centra. Tam sva se podučila o njegovih raziskovanjih in podvigih na otočju. Sledil je dolg sprehod do najlepše plaže na otočju – Tortuga Bay Beach. Plaža je kot iz najlepših sanj. Zelo sva uživala vsak trenutek. Po isti poti sva se vrnila nazaj do mesta in si sproti ogledala še mangrove v precej zapuščeni laguni Nymphs. Noge so naju tako bolele, da sva si samo še privoščila večerjo in dober sladoled.
Sanjsko lep otok Bartolome (6. dan)
Verjamem, da ste že večkrat naleteli na svojem računalniku na ohranjevalnik zaslona s podobo otoka Bartolome. Jaz sem sanjala ta razgled mnoga leta. Ampak ob pogledu na pregrešno drago ceno enodnevnega izleta (250$/osebo), sem tudi jaz morala nekajkrat premisliti, ali je vredno. Razgled je noro lep, a lep ni samo razgled, cel dan je bil kot iz najlepših sanj. Vožnja z luksuzno jahto, delfini in ptiči, nato pa sprehod po edinstvenem otoku Bartolome z najlepšim razgledom. Za konec še snorklanje na prečudoviti plaži, vrhunsko kosilo in nazaj do otoka Santa Cruz. In ja, je vredno, ker tega dne ne bova res nikoli pozabila.
Galapaške želve in lavini tuneli (7. dan)
Malce sva bila že utrujena od nenehnega pohajkovanja, zato sva si za zadnji dan na otoku Santa Cruz organizirala poldnevni izlet do orjaških galapaških želv in lavinih tunelov. Taksist naju je odpeljal še do posebnega galapaškega gozda ter dveh ogromnih lukenj, ki so nastale z udorom stropa ogromnega praznega podzemnega lavinega prostora. Danes je okolica poraščena s prelepo praprotjo. Nazaj v mestu sva si še privoščila zgodnje kosilo, popoldne pa sva imela ponovno razburkano vožnjo s hitrim čolnom do otoka Isla Isabela. Uf, tokrat nama je bilo malce lažje, a vseeno zelo razburljivo. Isla Isabela je bila popolnoma prazna in vse je bilo zaprto, ker je bila nedelja.
Sprehod po nedavno ohlajeni lavi vulkana Sierra Negra (8. dan)
Najin dan se je začel za naju precej normalno z zgodnjim zajtrkom in odhodom na organiziran daljši pohod na enega najbolj aktivnih vulkanov na otočju Galapagos. Prehodili smo kar 8 km v eno smer, torej skupaj kar 16 km v prečudoviti divji naravi in sicer naprej po robu ogromnega kraterja vulkana Sierra Negra, potem pa smo se spustili na območje ravnokar ohlajene lave. Opazovali smo res noro lepo črno pokrajino, kjer se je življenje komaj začelo. Krasni pogledi so nas razvajali vse do obale. Bila sva zelo vesela, da sva se odločila za ta daljši pohod, saj takšnih edinstvenih lepot ni veliko na svetu. Tudi za naju prva izkušnja. Popoldne sva si privoščila kosilo s prijatelji in krajši sprehod po plaži.
Živalski svet na otoku Isabela (9. dan)
Na otočju Galapagos sva končala z organiziranimi izleti in si za konec privoščila še malce pravih počitnic na najlepši plaži na otoku Isabela. Odlično sem časovno načrtovala počitnice na otočju in sledilo je še samo dva dni čiste uživancije. Spanec, odličen zajtrk v hotelu, nato pa dolg sprehod v popolni samoti po prekrasni dolgi peščeni plaži Puerto Villamil. Vmes sva seveda opazovala premnoge živali, ki se čisto nič ne bojijo in jim lahko res zelo od blizu opazuješ. Imela sva pravo predstavo živalskega sveta pred očmi. Šla sva čisto do konca do plaže “El Tunel”, kjer je doma na stotine iguan z mladički. Imela sva prekrasno vreme. Sledilo je kosilo, nato pa še sprehod popolnoma na drugo stran mesta do “Pearl Shell”, kjer so se nekateri tudi snorklali. Na otoku je zelo dobro tudi snorklanje na lokaciji Tintoreras, a se midva za to možnost nisva odločila. Navdušena nad otokom in živalskim svetom pred očmi.
Uživancija na plaži Puerto Villamil (10. dan)
Dopoldne sva imela čas za sprehod po plaži Puerto Villamil. Praktično sva ponovila prekrasen prejšnji dan, le da sva se tokrat sprehodila in uživala naravo brez fotoaparata. Bilo je nepozabno. Samo midva, živali in nikjer nikogar. Otok Isabela je pravzaprav kar pozabljen od turistov in midva sva bila zelo hvaležna za to izkušnjo. Otok je bil popolnoma prazen, le nekaj skupin ameriških srednješolcev sva videvala. A so imeli povsem druge načrte, zato smo se srečali le na popoldanskem čolnu nazaj na otok Santa Cruz. Na divjo dveurno vožnjo s hitrim čolnom sva se seveda vnaprej pripravila tako, da sva vsaj 3 ure pred odhodom zanjič jedla. Na Santa Cruz sva prispela ob 17h, sledil je skok do že poznane odlične nastanitve ter zadnjim sprehodom po mestecu. Hvala Galapagos Islands.
Iz Santa Cruza čez Guayaquil do Cuence (11. dan)
“Vse sva videla na Galapagosih, zdaj lahko greva novim dogodivščinam nasproti.” sva si rekla zjutraj ob odličnem zajtrku pomirjena od lepot tega divjega otočja. Sploh ne upam pomisliti, koliko let sva oba sanjala te kraje. Peš do avtobusne postaje, od tam na sever otoka Santa Cruz. Ožino prečkamo z večjo ladjo, nato pa ponovno na avtobus do letališča na otoku Baltra. Ob 10h smo poleteli v Guayaquil, let pa traja točno dve uri. Hkrati se ura prestavi za eno uro naprej, zato sva pristala ob 13h. Hitro do okna za prevzem najetega vozila, kjer se je malce zavleklo vse skupaj. Končno prevzameva avtomobil in odrineva čez visoke gore ter noro lepo pokrajino do Cuence. Prispeva šele pozno zvečer kar precej utrujena od dolgega dne.
Krasna Cuenca in panamski klobuk (12. dan)
Odlično sva se naspala in bila pripravljena na ogled zgodovinskega kolonialnega mesta Cuenca, ki je pod Unescovo zaščito. Ker sva imela najino nastanitev čisto blizu centra mesta, sva lahko odšla kar peš in avto pustila kar pri nastanitvi. Najprej sva se odpravila do marketa, na katerem je bilo zelo živahno dogajanje. Ulice Cuence so bile zelo polne, nadaljevala pa sva do dveh mestnih katedral in parkov. Opazovala sva domačinke v tradicionalnih pisanih oblačilih na glavnem trgu. Ustavila sva se tudi pri mojstru slavnih “panamskih klobukov“. Po pravokotnih ulicah s krasno kolonialno arhitekturo sva nadaljevala do lepega etnografskega muzeja Pumapungo. Začelo je močneje deževati, zato sva si na hitro privoščila kosilo in se odpeljala skozi vasi do zgodovinske Ingapirce.
Inkovska Ingapirca in vulkan Chimborazo (13. dan)
Ponoči je zmanjkalo elektrike v celi vasi, tako da sva se zbudila v res noro mrzlem jutru v sobi. A lepota pokrajine in same haciende je odtehtala vse tegobe. Ob zajtrku smo si zakurili kamin in svet je bil takoj lepši. Sledil je ogled ruševin predinkovskega naselja Ingapirca. Po ogledu sva se odpeljala proti severu. Čakala naju je dolga in vijugasta cesta z mnogimi strminami in obvozi, zaradi plazov. Le-ti so nekaj povsem običajnega v Ekvadorju. Ob poti se kar nisva mogla naužiti prekrasnih razgledov na pokrajino. Zelo na kratko sva se ustavila pri laguni Colta, nato pa še nadaljevala do kralja ekvadorskih vulkanov in gora. Najvišja gora Ekvadorja, gospod Chimborazo se je s 6.267 metri nad morjem pokazal v najlepši možni luči in vriskala sva od veselja. Pripeljala sva se do koče na višini 4.350 metrov in občudovala prekrasen vulkan v vsej njegovi popolnosti. Hvala Chimborazo!
Sobotna tržnica v Riobambi in Banos (14. dan)
V Riobambi sva po naključju prespala ravno iz petka na soboto, kar je bilo več kot odlično, saj je Riobamba znana po zelo veliki sobotni tržnici. Po odličnem zajtrku sva se s taksijem odpeljala do centra precej velikega mesta in občudovala jutranje dogajanje. Na tržnico so prihajali iz oddaljenih vasi prodajalci svežega sadja, zelenjave in tudi toplih oblačil. Pisano doživetje. Po ogledu sva se odpeljala nazaj do hotela po avto in z vožnjo nadaljevala proti severu v termalno mesto Banos. Visoko nad mestom so posebni zabaviščni parki s pogledom na sosednje hribe in vulkane ter norimi gugalnicami. Popoldne sva se namestila v krasnem hotelu ob reki ter se sprehodila po mestu.
Najlepši slapovi v Banosu (15. dan)
Današnji dan sva imela za ogled in raziskovanje najlepših slapov v okolici Banosa. Ker gre za zelo hribovito pokrajino z veliko padavinami, je posledično tudi zelo veliko slapov. Praktično je ogromen slap na vsakih nekaj metrov. Edina cesta iz Banosa v Puyo nudi krasne razglede in seveda tudi prečudovite slapove. Začela sva zgodaj zjutraj po zajtrku, da sva se izognila množicam, ki si privoščijo malce daljši spanec. Prvi postanek sva imela ob krasnem slapu Manto de la Novia. Naslednji je bil najvišji slap El Pailon del Diablo. Waaw, kakšna moč. Zadnji pa je bil še Cascada Machay. Do njega sva se morala kar potruditi in prehoditi 800 stopnic. Dovolj je bilo rekreacije, vrnila sva se v hotel ter si popoldne privoščila kosilo in odlično masažo.
Laguna Quilotoa in Quilotoa Loop (16. dan)
Dolg dan je bil pred nama z veliko vožnje po podeželju Ekvadorja. Hkrati pa nisva niti vedela, a bova sploh lahko prevozila znameniti Quilotoa Loop, zato sva imela še rezervni načrt. Kar nekaj prekrasnih kilometrov po podeželju sva prevozila do prve postojanke ob kanjonu Toachi, ki je nudil lep razgled. Kmalu zatem pa sva prišla na cilj do lagune Quilotoa. Meglice in oblaki so zastirali nebo, a midva sva za nekaj minut ujela pogled na veličastno laguno. Prečudovito. Čez nekaj minut je bilo konec predstave, saj so oblaki popolnoma zakrili pogled. Po skromnem kosilu sva nadaljevala z vožnjo po celotnem t.i. Quilotoa Loopu skozi odročne vasi na nadmorski višini okrog 4.000 metrov. Ker sva imela super avto, nisva imela nobenih težav na cesti. Prespala sva v simpatičnem hotelu blizu vulkana Cotopaxi.
Nacionalni park Cotopaxi z najlepšim vulkanom (17. dan)
Prišel je na vrsto dan, zaradi katerega sva potovala v Ekvador. In dan, zaradi katerega sva v Ekvador potovala junija in ne februarja. Dan za najlepši vulkan v nacionalnem parku Cotopaxi. Seveda pa vreme ni samoumevno in močno sva držala pesti, da bova imela lepo vreme. Z daljave je bil vulkan že zgodaj zjutraj v oblakih. Nisva bila navdušena. A bolj ko sva se mu bližala, bolj jasno je postajalo nebo. Postanek ob laguni Limpiopungo, nato pa divja vožnja pod vznožje vulkana Cotopaxi (5.897 m) in sicer do nadmorske višine 4.500 metrov. Uau, kakšni razgledi na pokrajino in sosednje vulkane. Sledila je vožnja do najine prečudovite haciende, kjer sva prespala. Popoldne pa sva si pri njih privoščila še jezdenje konjev po nacionalnem parku s pogledom na Cotopaxi. Popoln dan!
Laguna Cuicocha in Otavalo (18. dan)
Izjemen spanec ob toplem kaminu nama je dal veliko moči za nadaljevanje poti proti severu. Še prej pa so nama posregli z vrhunskim zajtrkom s neverjetnim pogledom na prečudoviti vulkan Cotopaxi. Bilo je res sanjsko jutro brez oblaka. Cotopaxi pa je bil še bolj dejaven kot včeraj in je kar pošteno bruhal pepel. Čakala naju je tlakovana cesta s krasnimi pogledi na izjemne hribe, nato pa dalje na sever do Otavala in naprej do lagune Cuicoche. Tam sva naredila kratek postanek, nato pa se vrnila v Otavalo na znamenito tržnico z lokalnimi izdelki.
La Mitad del Mundo Reloj Solar (19. dan)
Zadnji dan z avtomobilom na poti. Iz Otavala sva se po zajtrku odpravila nazaj proti glavnemu mestu Ekvadorja. Še prej pa sva se ustavila v zagotovo najboljšem interpretacijskem centru daleč naokoli – La Mitad del Mundo Reloj Solar. Turisti običajno obiščejo to znamenitost Ekvadorja na severu mesta Quito, midva pa sva imela možnost obiskati tega, ki je res izjemno poučen. Čez Ekvador namreč teče zemeljski vzporednik ekvator, od tod izvira tudi samo ime države. Navdušena sva se odpeljala naprej do letališča, kjer sva vrnila najin najeti avto. S taksijem sva se odpeljala v center prestolnice v najino lepo nastanitev. Ker sva jo imela povsem v centru Quita, sva se lahko le sprehodila do glavnega trga na izjemno kosilo.
Glavno mesto Quito (20. dan)
Popoldne je bila močna nevihta, zato je tudi odpovedala znamenita kabinska žičnica Teleferico, ki sva jo imela za danes v planu in te popelje visoko na hrib nad mestom. Pozno popoldne so celo reševali kar precejšnje število ljudi tako z žičnice kot tudi s hriba v dolino. Ogledala mestne znamenitosti glavnega mesta kar peš. Najprej sva si ogledala “House of Ecuadorian Culture” in sosednji res urejen La Mariscal Artisan Market za turiste. V strogem centru sva si ogledala glavne katedrale in trge, vmes pa si seveda zadnjič privoščila domače empanade. Lepo mesto, ki pa je varno bolj kot ne res samo v strogem centru, kjer je tudi zelo veliko policajev. Tudi sosednje ulice pazijo policaji, predvsem pa pazijo na nas turiste. Na teh ulicah je praktično več policajev kot turistov. Varnost je na prvem mestu, kar je nama tudi prav. Sicer pa kar divje in zelo polno mesto – vsak išče svojo priložnost za zaslužek na vsakem koraku.
15-urni polet iz Quita v Amsterdam (21. dan)
Zadnji dan v Quito sva se praktično samo dobro naspala in se malce sprehodila po sosednjih ulicah. Letališče v Quitu je iz centra mesta oddaljen kar slabo uro vožnje oziroma dobrih 40 kilometrov. Na letališču sva si pred poletom privoščila še odlično kosilo, ob 15h pa sva imela na sporedu res dolgo pot proti domu. Ta polet je precej poseben, saj KLM leti najprej iz Quita na jug v Guayaquil, tam je treba dol z letala z vso prtljago, še enkrat skozi kontrolo, eno uro čakanja na letališču, potem pa nazaj normalno krcanje za polet proti Amsterdamu. Ta je trajal slabih 11 ur in je kar hitro minilo, ker je bil nočni let in smo vsi potniki pridno spali.
Sprehod po Amsterdamu in let v Benetke (22. dan)
V Amsterdamu smo pristali ob 13. uri in naslednji let v Benetke sva imela šele ob 20:35 zvečer. Seveda sva čas za prestop izkoristila za sprehod po Amsterdamu. Najino ročno prtljago sva lepo brez težav shranila na letališču, nato pa na vlak z letališča do glavne postaje in zelo enostavno sva bila že v manj kot 20 minutah v strogem centru Amsterdama. Ne moreš verjeti. V Amsterdamu sem jaz bila že tretjič, Matjaž drugič. Nazadnje sem bila celo letos za novo leto na službenem potovanju. Ampak nikoli pa se še nisva peljala na ogled s turistično ladjico po kanalih, zato sva se odločila za tovrsten ogled mesta. Turistična ladjica vas popelje po glavnih kanalih naokoli in vam razkažejo nekatere zelo znane stavbe in predele mesta. Nama je bila enourna vožnja zelo zanimiva in sva bila navdušena. Nato sva se še malce sprehodila po znamenitih ulicah, ki so pokale po šivih od turistov. In seveda obvezno na ogromno porcijo pečenega krompirja, ki je enostavno najboljši prav na ulicah Amsterdama. Okrog štirih sva se že odpravila nazaj na letališče z vlakom, prevzela prtljago in zvečer smo poleteli v Benetke. Tam naju je čakal avtomobil, s katerim sva se potem še pozno ponoči vrnila do domače postelje. Hvaležna še za eno noro lepo potovanje v prekrasnih daljnih deželah.
ZA KONEC…
Res dolgo načrtovano potovanje sva izpeljala na prekrasen način. Zagotovo ne bi popolnoma nič spreminjala na poti. Tempo sva imela ravno pravšnji, seveda hiter kot se za naju spodobi. Ker so nama tudi zamenjali najeti avto, sva lahko prevozila začrtani načrt in sva bila res vsako minuto hvaležna agenciji za brezplačen “upgrade” avtomobila iz navadnega v poštenega 4×4 pick-upa. Prekrasna država, prijazni ljudje, izjemna narava in navdihujoč živalski svet. Svet je lep!
ZANIMIVO BRANJE
ČASTIŠ KAVO?
Naju častiš kavo na potovanju...
€5,00
Andreja's WORLD 
Na koncu je vse dobro 🥰❤️. Če ni dobro, še ni konec (je rekel nekdo zelo moder 😀).
In ja, svet je lep, ker ga takšnega vidimo 😍.
❤️