INDONEZIJA 2024: Dolga pot do arhipelaga Raja Ampat (4. dan)

Andreja's WORLD 13.07.2025 Oddaj komentar

Do slovitega arhipelaga Raja Ampat je res dolga pot. Saj je samo tam nekje v Aziji, ampak res je predvsem dolga pot. Najprej smo se opolnoči na letališču pred vkrcanjem na letalo srečali s celo skupino Slovencev in sicer s skupino od Uroša (Z družino v divjino), ki so prav tako potovali na Rajo Ampat. Sledil je 4 urni polet na Zahodno Papuo v mesto Sorong. Tam sva se vkrcala na trajekt za Waisai, ki se nahaja na največjem otoku arhipelaga Raja Ampat in se imenuje Waigeo. Tam sva morala najprej kupiti vsa dovoljenja, nato pa so naju še s čolnom odpeljali v eno uro stran oddaljen raj na zemlji, ki se imenuje Tabari Dive Lodge. Šele tam so se začele najine počitnice v raju.

POLET V SORONG IZ JAKARTE

Ko sem rezervirala nastanitve na Raji Ampat, so mi vsi takoj rekli, da moram leteti v Sorong z Garudo Indonesia. Njihov let je iz Jakarte ob polnoči, s pristankom na Zahodni Papui v Sorongu ob 6. uri zjutraj. Le malo je bilo spet spanca. Ko sva na povsem praznem letališču v Jakarti čakala na najinem izhodu, kar naenkrat zaslišim slovensko besedo. Seveda se takoj ogovorimo in v nekaj minutah pride še Uroš s celo skupino Slovencev. Jooooj, kako mali je svet in kako zelo potujemo po svetu. Vedela sem, da potujejo na Rajo s skupino med novoletnimi prazniki, a da bomo na istem letu… Fantastično. Hitro so minile minute do vkrcanja, saj smo si imeli veliko za povedati. Moj blog veliko njegovih popotnikov tudi spremlja, zato smo bili res veseli drug drugega. Sicer se kasneje nismo več videli, a vseeno – vedno je lepo srečati Slovence.

SORONG IN KARTE ZA TRAJEKT V WAISAI

Po pristanku sva vzela taksi do pristanišča (trajekta), ker sva si morala kupiti karte za trajekt. Najina nastanitev nama namreč ni vnaprej uredila kart čez mnoge posrednike, zato sva se morala gužvati. Kart je vedno dovolj, a želela sva VIP karte, ki pa so bile vnaprej razprodane. Tako sva se morala žal zadovoljiti z navadnimi kartami. Že doma sem si malo nagledala po Googlu, kje bova dobila kaj za pod zob, a ni bilo najbolj obetavno. A da bo takšno razsulo, pa tudi nisva pričakovala. Kar debelo sva gledala ob prihodu. Samo ena mini hiša, brez stolov, zunaj smo čakali dve uri. En mini štant s prigrizki, nič užitnega. Nobenega lokalčka, nič. Kot zombiji smo vsi čakali dve uri, da so začeli prodajati karte za trajekt. Obkrožili so nas na pol goli domačini in nas dobesedno buljili. Tudi po eno uro nepremično. Malo so vseeno “čudni”, ker ves čas žvečijo betel in imajo vse zobe uničene. Zaradi betla so tudi krvavi okrog ust in to res izgleda grdo. Midva sva že to navajena, ampak za mnoge druge turiste je bil pa kar šok. Dobila sva navadne karte in se počasi začela krcati na trajekt. Uf, trajekt je ena kanta stara. Navadne karte pomenijo spodnji del trupa ladje, z zablendanimi okni in brez izhoda ter s klimo nastavljeno na 15 stopinj. Na trajektu pa sami potapljači, ki se ne smemo prehladiti. Vse, kar sem imela, sem navlekla nase. Kapo, puhovko, pa še me je prezeblo do kosti med dve-urno vožnjo v Waisai. Da ne govorim o tem, da so trajekt nabili do zadnjega kotička z vso navlako in prtljago. Če bi se začel potapljati, bye bye. Ni nobenega spasa, če si v tem delu. VIP karte so precej boljše. Si na vrhu in imaš izhod ven tudi na zrak. Tole pa je kar nočna mora. Sploh, če malo razmišljaš, kaj bi se lahko zgodilo. Ti trajekti niso namenjeni turističnim prevozom, ampak le domačinom. Ne vem, kdaj jih bo srečala pamet. Verjetno, ko se bo potopil. Nič prej.

WAISAI IN ČOLN DO TABARIJA

Trajekt je odpeljal malo po deveti uri v Waisai. Jaz sem samo tiho upala, da bo vse v redu in zmrzovala. Vožnja je trajala dve uri in morje je bilo precej mirno. K sreči sva se zelo hitro izkrcala z ladje. Ker sva imela pri sebi vso prtljago, sva pohitela do lesene hiške, kjer sva morala najprej kupiti karto za Nacionalni park Raja Ampat, nato pa še na drugem okencu plačati Raja Ampat Pier Fee. Pri vsakem so hoteli potni list in res je trajalo zelo dolgo, da smo to uredili. Bila sva četrta v vrsti, zato sva bila res ekspresna. Ljudi pa je bilo malo morje. Sploh si ne predstavljam, koliko časa so tam čakali v vrsti. Naju je medtem že čakal najin čoln, ki naju je odpeljal v eno uro oddaljeno nastanitev na otočju Raja Ampat. Med vožnjo je celo malce deževalo. Bila sem kar malo žalostna, ker bi naj bila to najboljša sezona za potovanje na Rajo Ampat. Hm!

TABARI DIVE LODGE

Kmalu prispemo v Tabari Dive Lodge, ki sva ga izbrala med iskanjem popolne lokacije. Otočje Raja Ampat je posebno tudi glede nastanitev. Mnogi popotniki z zelo debelimi denarnicami se namreč odločijo za potapljaške ladje. Le-te stanejo od 4.000 EUR po osebi za nekaj dni in tudi do neprestavljivih vrednosti. Seveda pa obstajajo tudi nastanitve za tanjše denarnice in sicer spanje pri domačinih v preprostih lesenih hiškah. Obstaja tudi posebna spletna stran, kjer lahko rezerviraš ta tip nastanitve. Le-te so zelo poceni, od nekaj evrov na dan naprej za nastanitev s polnim penzionom. Na manjših otokih namreč ni nobene trgovine. Nekaj nastanitev pa vodijo tudi tujci in takšno sem iskala jaz. Nisem pa želela biti predaleč iz Waisai. Tako sem našla na Googlu Tabari Dive Lodge, ki ga vodita Francoza. Ocene sta imela izjemne. Moram priznati, da ne bi mogla izbrati bolje. Na otoku je samo 7 lesenih hišk, ki ga obkroža čudovit koralni greben. Lastnica Brigite kuha izjemno. Kako zelo dobre obroke je kuhala za kosilo in večerjo. Vse sveže pripravljeno in z veliko ljubezni in občutka za obroke. Pekla nam je celo že ob šestih zjutraj prave palačinke za zajtrk. Potapljači smo namreč ob 7h že odšli na potope. Imajo tudi tri čolne za potapljaške izlete in prevoze turistov v Waisai. Lesena hiška je enostavna in prepišna. Ima pa mrežo proti komarjem in krasno teraso. Vsak večer smo opazovali sončni zahod. Bil je popoln mir in tišina, samo žvrgolenje ptičev naju je zbudilo vsako jutro. Tudi plaža je bila lepa, palme na otoku pa kot iz risanke. Po plaži si se lahko sprehajal le ob oseki. Snorklanje pa je bilo menda zelo lepo. Jaz nisem poizkusila, ker sem se vsak dan potapljala. Dive center ima zelo dobro opremo in tudi inštruktor Olen je bil krasen. V tistem tednu nas je bilo v nastanitvi malo – francoska družina, en starejši par in kasneje je prišel še en mlajši par ter midva. Torej deset. Pa še to sami nepotapljači. Imela sem Olena samo zase cel teden na vseh potopih. Fantastika!

Res utrujena sva prispela ravno v času kosila, ki naju je že vrglo na tla. Wooow, če bo pa tako, bova pa res uživala. Obroki in hrana so nama izjemnega pomena tako doma kot tudi na potovanjih. Če ne jeva dobro, sva pač sitna. Res sitna. Tukaj ni bilo razloga, ker sta bila najina želodčka zelo srečna. Aja, nisem omenila. Da nisva nič jedla od včerajšnjega krompirja, ker nič nisva imela kje kupiti. Še sreča, da sva se ponoči najedla krompirja na letališču.

Sledil je popoldanski počitek, ki nama je res ustrezal po naporni poti. Ob sedmih so potregli z večerjo, ki naju je vrgla s stola. Tunin tatar z avokadom in mangom. OMG! A sanjam? Toliko sem prebrala o res slabi hrani na Raji Ampat, meni pa strežejo mojo najljubšo jed. Za nameček pa še bučna juhca in čokoladna torta. Woow, Brigitte me je sezula. Ne, tega pa niti v sanjah nisva pričakovala. Vesela kot radio, da sva izbrala pravo nastanitev. Namreč tukaj sva obtičala za kar 7 nočitev (manj ni možno) in bi bila kar huda, če bi bila nezadovoljna.