FRANCOSKA POLINEZIJA 2025: Načrt potovanja (23 dni)
Francoska Polinezija je zagotovo ena od destinacij, ki jih uvrščamo večinoma vsi popotniki med TOP5 na svetu. Le kdo ne sanja od majhnega o Bori Bori ter nadvse fotogeničnih lagunah in atolih. Francoska Polinezija je zelo posebna in res prava potovalna češnja na torti. Pa niti ne toliko zaradi morja in plaž. Gre za naravno kuliso, ki jo je oblikovala mati narava zadnjih več milijonov let, da jo lahko dandanes mi občudujemo. Ko se tega zaveš na licu mesta, si neverjetno počaščen in hvaležen, da ti vse to ponuja čas, v katerem danes živimo. Tudi za naju je bila Francoska Polinezija izpolnitev sanj in zagotovo ena od TOP5 destinacij, ki sva jih obiskala v zadnjih 15-ih letih.
PRED POTOVANJEM: Kdaj, zakaj in kako?
Iskreno, potovanje sva tempirala na primeren čas (maj/junij) in predvsem tudi na primerno ceno povratne letalske vozovnice. Želela sva leteti direktno iz Benetk v Francosko Polinezijo (z dvema obveznima postankoma v Parizu in Los Angelesu) z letalsko družbo Air France. Zakaj? Ker je res dolga pot in sva hotela čim prej priti do tja ter tam preživeti čim več dni, ne pa na letališčih oziroma v krajih na prestopih do tja in nazaj. Za povratni letalski vozovnici sva bila pripravljena odšteti največ 1.800 EUR/osebo. Cene namreč gredo že junija in sploh čez poletje v nebo, običajno so tam med 3.500 EUR – 7.000 EUR (ena vozovnica). Nikakor pa nisva hotela potovati pred majem. Takoj ko so odprli nove letalske vozovnice (eno leto vnaprej), sva jih dobila za ceno 1.727 EUR in sicer od 1.5. – 21.5.2025. Hotela sva se sicer vračati šele v petek, ampak je bila cena že dvakrat višja, tako da sva se potem vračala v sredo. Lepo se nama je izšlo tudi s prazniki in dopusti, tako da je celotno potovanje potem trajalo 23 dni in sicer od 1.5. – 23.5.2025.
PRENOČIŠČA NA POTI
Najti prave nastanitve za pravo ceno v Francoski Polineziji je kar projekt. A če se ga lotiš pravočasno, ni tako zelo hudo. Če pa je denarnica zelo polna, pa seveda tudi ni hudo. A midva sva vseeno hotela z nastanitvami priti nekako finančno skozi v najinih ustaljenih okvirih. Še bolj kot to, pa mi je bila vedno ključna lokacija nastanitve. Izbrala sem super nastanitve in sva bila res zelo zadovoljna. Največkrat sva bivala v enostavnih bungalovih ali mobilnih hiškah pri domačinih. Za 19 nastanitev v Francoski Polineziji in eno nastanitev v Benetkah sva skupaj odštela 2.528 EUR oziroma v povprečju 126,5 EUR na nočitev. Razen v Benetkah, nisva nikjer imela v ceni vključenega zajtrka.
HRANA NA POTI
Pred potovanjem v Francosko Polinezijo se res nisem pozanimala o hrani. Seveda sem pričakovala morsko hrano, a veliko bolj sem pričakovala “cvrenje in pohanje“, kar nama nikakor ni po godu. In ob prihodu je k sreči bilo vse drugače – sveža riba na vsakem koraku v obliki tatarja, carpaccia in sashimija. In to največkrat iz najlepših kosov tune, ki jo enostavno obožujem. Čisto vsak krožnik je bil izjemen. Res znajo vsi pripraviti svežo ribo in tudi pečene ribe so vedno pečene božansko. Za hrano sva porabila na celotnem potovanju 1.192 EUR oz. 52 EUR v povprečju na dan in res nisva nikoli gledala na cene ne v trgovini ne v restavracijah. V Francosko Polinezijo bi se v glavnem vrnila predvsem zaradi hrane – za naju so to kulinarična nebesa.
VSI STROŠKI POTOVANJA
Potovanje v Francosko Polinezijo sva si kar malo puščala. Puščala za na konec. Pa ne zaradi denarja, ampak zaradi destinacije same. Midva sva oba mnenja, da ne smeš videti najlepših stvari na svetu prehitro, ker potem lahko druge destinacije postanejo dolgočasne in nezanimive. Hitro lahko izgubiš WOW efekt, zaradi katerega potujemo. Hkrati pa sem srečna, da nisva šla prej, ker se zadnji dve leti tudi potapljam in brez potapljaškega izpita bi bila celotna izkušnja precej drugačna. Bila pa je vseeno najina najdražja destinacija do sedaj. Na 23-dnevnem potovanju sva skupaj zapravila 11.239 EUR oz. 5.620 EUR na osebo, kar pomeni 244 EUR na osebo na dan. Še vedno pa zelo solidno za destinacijo številka 1 na svetu. V najinih očeh – neprecenljivo.
NAČRT POTOVANJA PO DNEVIH – 23 DNI
Najprej do Los Angelesa (1. dan)
Dolg dan sva preživela na letališčih in šele na prvih dveh poletih, ki pa sta predstavljala šele slabo polovico celotne poti. A vseeno sva se zelo veselila končne destinacije in nama nič ni bilo težko. Zgodaj zjutraj sva se odpravila z lastnim avtomobilom na letališče v Benetke. Ker je bil praznik (1. maj), sva morala načrtovati tudi kakšno zamudo na prepolnih cestah, a sva šla dovolj zgodaj in pravočasno prispela. Pozen zajtrk sva si privoščila v letališkem salonu, nato pa sva imela sredi dneva prvi polet v Pariz. Let je bil zelo lep z lepimi razgledi na Beneško laguno, Alpe in tudi na Pariz. V Parizu sva imela 5 ur za postanek. Žal letališče v Parizu nima nobenega pametnega letališkega salona, tako da sva morala preživeti ure na prehrupnem letališču. Zvečer ob 19.30 po lokalnem času pa smo poleteli proti Los Angelesu. Bila sva že precej utrujena, tako da sva veliko tudi spala. Polet je trajal kar 12 ur in, ne boste verjeli, v Los Angeles smo prispeli ob 23. uri po lokalnem času še isti dan. Ta prvi maj je pa res bil najdaljši v najinem življenju.
Polet v Papeete in naprej na Maupiti (2. dan)
Čakala naju je še kar dolga pot do cilja. Drugi let do Los Angelesa sva dobro preživela, ker sva bila utrujena. V Los Angelesu smo naredili postanek malce več kot dve uri, kar je pomenilo, da smo samo dobro pretegnili noge. Sledil je tretji let, zopet novih 12 ur v Papette. Nato kar nekaj ur čakanja na letališču in še zadnji let na Maupiti. Res sta bila dolga dneva, a se je izplačalo, ko sva zagledala to prečudovito otočje sredi ničesar. Skupaj sva potovala kar 46 ur v kosu, kar je tudi za naju rekord. Samo še kosilo, malo sprehoda in dolg spanec.
Mt. Teurafaatiu – najlepši razgled na svetu (3. dan)
Prvi dan na rajskem otoku Maupiti. Takoj sva ga izkoristila do konca, predvsem zaradi vremena. Nisva vedela, kako bo naprej z vremenom. A najina največja želja in tokratni res glavni potovalni cilj je bil razgled z gore Teurafaatiu na otoku Maupiti ob lepem vremenu. Ta razgled občudujemo leta in leta na zaslonih v službi, saj nam ga računalnik vedno ponuja sam od sebe. Zaradi časovne razlike, sva bila zgodaj pokonci, kar nama izredno ustreza. Prva sva bila zjutraj na vrhu gore in se dodobra naužila tega prečudovitega razgleda. Res je tako lepo kot na slikah. In še mnogo lepše. Hvala mati narava!
Nepozabno potapljanje z mantami (4. dan)
Zelo sva bila vesela, ker sva že obkljukala vzpon na razgledno točko v lepem vremenu. Napočil je dan za moje potapljanje. Na otoku je samo en potapljaški center in tudi vozijo samo na eno potapljaško mesto. Ob sedmih sem že morala biti na zbirnem mestu, potem pa smo naredili dva zaporedna dopoldanska potopa znotraj lagune. Maupiti je poznan po mantah in res smo imeli na obeh potopih ves čas mante pred nosom. Nisem verjela, dokler nisem doživela. Dve uri druženja z ogromnimi in prečudovitimi mantami. Wooow. Ker sem bila hitro nazaj, sva celo ujela pravo kosilo na plaži, popoldne pa sva počivala in naredila en krog s kolesom po otoku. Na plaži sva pričakala še en krasen sončni zahod. Krasen dan.
Maupiti – s čolnom po laguni (5. dan)
Pričakovala sva več turizma in turistov. A bilo nas je peščica na celem otoku. Zagotovo še ni bila polna sezona, a vseeno sva menila, da bo otok vseeno bolj poln. Na plaži Terei’a, ki je najlepša in tudi edina na otoku, se je čez dan nabralo mogoče 20 ljudi in nekaj domačinov. Presenetljivo malo. Vnaprej sva imela načrtovan izlet po laguni s čolnom, a ni bilo neke prave ponudbe. Nato sva si sama organizirala poldnevni izlet pri domačinki. Dogovorili smo se za odhod že ob 7. uri zjutraj. S čolnom naju je prijazna domačinka z malim simpatičnim kužkom peljala cel krog po laguni, vmes pa smo naredili različne postanke. Izlet je bil nepozaben in spet sem plavala z mantami. Popoldne sva spet kolesarila po otoku in uživala v sončnem zahodu.
Plaža Terei’a in let na Raiateo (6. dan)
Dopoldne sva še dodobra izkoristila na otoku Maupiti, popoldne pa sva imela zelo kratek polet (20 minut) na precej večji otok Raiatea. Še vedno se zbujava zelo zgodaj in takoj, ko se je zdanilo, sva šla na dolg sprehod po otoku. Končno nisem bila na kolesu in sem lahko naredila več fotografij prekrasnega cvetja. Rastje na otoku je res bujno, saj je vulkanska zemlja izjemno kakovostna in rodovitna, hkrati pa je skozi celo leto dovolj padavin, da vse uspeva. Je pa otok zelo strm, zato je poseljen le zelo ozek obalni del in nimajo velikih možnosti za pridelavo hrane. Tudi sadja ni v izobilju, ker ni prostora za rast. Kakšen kokos in bananovec tu in tam. In se že konča. Po prihodu na Raiateo sva se v trgovini dobro založila in uspešno zamenjala denar ter zaspala takoj po krasnem sončnem zahodu.
HVALA MAUPITI
Let na Huahine in z motorjem naokoli (7. dan)
Malce daljši spanec nama je zelo prijal, nato pa zajtrk in na letališče. Imela sva namreč dopoldanski zelo kratek let (15 minut) na sosednji otok Huahine. Na otoku sva se nastanila v zasebnem apartmaju v glavnem mestu Fare, si najela skuter za celoten čas bivanja na otoku in si končno privoščila umirjeno ter zelo okusno morsko kosilo v eni izmed najboljših restavracij na otoku. Ni jih prav veliko. Popoldne sva naredila krog s skuterjem po južnem otoku in se naužila razgledov na bujno tropsko rastje in otoško laguno z lepe razgledne točke. Zaenkrat zelo navdušena nad doživetim.
Modrooke jegulje in kopanje na plaži Avea (8. dan)
Za danes nisva imela nobenih posebnih načrtov. Zadala sva si raziskovanje celotnega otoka Huahine – tako severnega kot južnega otoka. Na severnem delu se nahaja muzej školjk in muzej zgodovine otoka, a je bilo oboje žal zaprto, ker je bil državni praznik, kar sploh nisva vedela. Tako sva nadaljevala pot do posebnih modrookih jegulj, za katere pa praznik ni obstajal. Po ogledu naju je žal ujela kratkotrajna nevihta, tako da sva se po dežju vrnila do glavnega mesta na kosilo. Seveda je do tam že nehalo deževati in sva se lepo na sončku posušila. Popoldne sva se odpeljala na jug do plaže Avea in uživala na plaži.
Muzej školjk in zgodovine otoka (9. dan)
Konec praznikov in življenje je steklo v normalne tirnice. Še pred zajtrkom in preden je kdorkoli sploh od turistov vstal, sem si privoščila plavanje na naši plaži. Po zajtrku sva se odpeljala do muzeja školjk, ki je zaseben. Gospod srednjih let že 30 let nabira, čisti in zbira školjke ter jih ponuja na ogled turistom. Zbirka naju je res navdušila. Nato sva si ogledala še muzej zgodovine otoka in življenja domačinov. Zelo lepa in zanimiva zbirka z lepimi prikazi. Navdušena. Sledilo je nekaj vožnje s skuterjem po otoku, ki nama je res pri srcu. Ustavila sva se še enkrat na razgledni točki na južnem otoku in se vrnila nazaj v Fare na vrhunsko kosilo v restavracijo Metis. Popoldne sva preživela na plaži, ki je bila le nekaj korakov stran od najine nastanitve.
Potapljanje z morskimi psi (10. dan)
Zadnji dan na otoku Huahine sem preživela pod vodo na dveh precej zahtevnih potopih. Potapljaški center nima vsak dan potopov, zato sem lahko naredila samo dva potopa na otoku in sta bila tudi dovolj. Potapljali smo se v ožini, kjer pa so precej močni tokovi. Dva lepa potopa, kjer so vladali odrasli beloplavuti grebenski morski psi. Korale so bile le za okras in tudi rib ni bilo veliko. V tem času je Matjaž še enkrat s skuterjem prevozil oba otoka. Po dveh potopih sem lačna kot volk, zato sva si privoščila obilno kosilo. Popoldne sva počivala na plaži, zvečer pa sva se na kratko ob koktajlu družila z novimi prijatelji z Nizozemske, s katerimi sem se potapljala. Krasen zaključek na otoku Huahine.
HVALA HUAHINE
Prihod na Boro Boro v nevihti (11. dan)
Ob osmih zjutraj sva že imela let na Boro Boro, ki je sicer zelo kratek, a sva imela vmes še postanek na Raiatei, tako da sva za vse skupaj porabila dve uri. Prvi let na Raiateo je bil še v lepem vremenu, tako da sva se res veselila pogleda na Boro Boro iz letala, a je bilo vse skupaj zelo klavrno, ker smo ravno na letu na Boro Boro imeli res grozen naliv. Tako da z razgledom ni bilo prav nič in tudi pristali smo v takšen naliv, da sva bila mokra kot cucka. Tudi prtljaga. Žal nisva videla lepot otoka (sva jih za nazaj) in posebnega letališča na motuju, ki je obdan z noro lepo laguno. Ko sva prispela do nastanitve na plaži Matira, je že nehalo deževati in se začelo vedriti. Otok je pridobival na svoji lepoti, a tisti dan se popolnoma zjasnilo ni do večera.
Potapljanje in plaža Matira na Bora Bori (12. dan)
Potapljaški center na Bora Bori je na koncu plaže Matira in je res eden od najboljših potapljaških centrov v Francoski Polineziji. Takoj se je videlo, da imajo opravka z res bogatimi strankami. Jaz sem imela rezervirana dva dopoldanska potopa že vnaprej, tako da smo ob 7h že šli iz potapljaškega centra. Naredili smo dva potopa znotraj lagune, ki sta bila WOOOW. Prvi še zelo povprečen, ampak drugi pa edinstven. Verjetno nikoli več tega ne bom doživela – eno uro s številnimi eagle rayi. Našteli smo jih kar 48 naenkrat. Matjaž je v tem dopoldanskem času naredil tako nore posnetke plaže Matira iz zraka, da sem še sama izbuljila oči. Oh, kako ptiči uživajo, ko imajo ves čas tako lep pogled. Opoldne sva šla na izjemno kosilo, nato pa uživala na plaži celo popoldne.
Po laguni Bora Bore z najetim čolnom (13. dan)
Tako kot potapljanje je bil tudi izlet s čolnom po laguni na Bori Bori obvezen v najinem potovalnem načrtu. Otok Bora Bora sicer ni prav nič zanimiva, ampak laguna je edinstvena na svetu. Ja, nikjer ne boste našli takšne lagune oziroma midva je še nisva. Ko posije sonce, so barve tako lepe, da te oči kar bolijo od te modrine in lepote. A glej ga zlomka – midva nisva hotela na poln čoln turistov, ki jih potem vozijo od točke do točke. Sem pa hitro našla za naju zelo zanimivo reč – izposojo mini čolna, ki ga voziš lahko brez izpita. Seveda sva bila takoj za, naredila sva si super samostojen izlet, kjer sva bila lahko potem popolnoma sama. Noro lepa laguna, še lepše plaže na motuju in barve morja, ki jih ne najdeš nikjer. Noro lepo.
HVALA BORA BORA – res si pravi biser!
Slovo od Bora Bore in let na Rangiroo (14. dan)
Slovo od Bora Bore je bilo precej lepše od prihoda na otok. Prišli smo v takšnem nalivu, da nisva videla tri metre pred nosom. Odšli pa v tako lepem vremenu, da ti solze tečejo po obrazu. Žal, tudi vsega lepega je enkrat konec. Hvaležna sva bila Bori Bori za nepozabne trenutke in zagotovo tudi za mnogo najlepših doživetij v najinem življenju. V bistvu je bila izkušnja precej lepša, kot sva si zamišljala. Let na Rangiroo je trajal eno uro in vmes smo celo iz zraka videli prekrasno Modro laguno. Na otoku sva se namestila v krasni hiški, nato pa s kolesom malo raziskala okolico.
Potapljanje v slavni ožini Tiputa (15. dan)
Na Rangiroo sva prišla samo in izključno zaradi mojega potapljanja. Sicer ni pritegnila nobene pozornosti, čeprav sem kasneje našla tudi izlet v Modro laguno, ki sva ga imela planiranega za naslednji dan. Tokrat je bil potapljaško naravnan dan. Naredila sem kar tri potope v ožini/prehodu Tiputa, ki velja za eno najboljših potapljaških mest na svetu, saj naj bi se zbralo na enem mestu tudi po 200 morskih psov naenkrat. Dva dopoldanska potopa sta bila zelo povprečna, po zelo okusnem kosilu pa smo naredili še tretjega. Žal je bilo moje potapljanje tukaj en sam dolg nos, ker nismo videli praktično prav nič posebnega. Ni bil pravi čas. Menda. Matjaž je v tem času malo kolesaril po otoku in užival med lepimi palmami.
Izlet s čolnom do modre lagune (16. dan)
Blue Lagoon. Modra laguna. V bistvu sem jo našla na Google Maps, ko sem gledala Rangiroo in kaj bi lahko tam sploh počela. Na glavnem otoku namreč ni prav nič zanimivega (razen potapljanja), tudi plaž Rangiroa nima, potapljala sem se že včeraj. Imela sva še en dan na voljo. Modra laguna mi je padla takoj v oči in videla sem, da tja vozijo na enodnevne izlete. Izlet sem kupila kar nekaj dni vnaprej po spletu, saj je omejeno število obiskovalcev. Tja sta šla samo dva čolna z 10-12 osebami. Izlet je bil nepozaben, saj je Modra laguna eden najlepših krajev, kar sva jih videla v življenju. Modra laguna je enostavno popolna. Izjemno lepa laguna z nešteto odtenki modre barve, majhni otoki s popolnimi palmami, bela mivka. Popolna kombinacija. Med drugim pa tudi zato, ker tja prideta samo dva čolna na dan in je množični turizem še ni dosegel. Rajsko tako s tal kot tudi iz zraka. Zagotovo pa je to bil eden najlepših dni v najinem življenju.
HVALA RANGIROA
Prihod na fotogenično Mo’oreo (17. dan)
Jutranje slovo od Rangiroe v prekrasnem vremenu. Še sedmič in zadnjič sva poletela z letalsko družbo Air Tahiti proti glavnemu otoku Tahiti. Polet je trajal eno uro in ob 10h smo že pristali na letališču Papeete. Vrnila sva se na začetek poti, poiskala taksi do pristanišča in si kupila karte za trajekt na otok Mo’orea, ki sva si ga pustila za konec najinega potovanja. Na Mo’orei sva takoj prevzela avto, ki sva ga imela najetega vse dni na otoku. Otok je že kar velik in za raziskovanje potrebuješ avtomobil. Ustavila sva se na kosilu, se nastanila v najini nastanitvi, za konec dneva pa še občudovala sončni zahod z lepe razgledne točke Three Pines.
Potapljanje z rumenimi morskimi psi in nasadi ananasa (18. dan)
Prvi dan na Mo’orei sva izkoristila za moja zadnja dva dopoldanska potopa, popoldne pa sva z avtom raziskala cel otok. Moja dva potopa sta bila fantastična, saj sem se na prvem potopu prvič v življenju potapljala z rumenimi morskimi psi. Le-ti so že kar prave mrcine in imela sem z njimi res bližnje srečanje. Tudi drugi potop je bil prekrasen z morskimi želvami, morenami in lepimi ribicami. Res lepo sem zaključila svoje potope v Francoski Polineziji. Po odličnem kosilu sva naredila cel krog okrog otoka in se naužila prekrasnih razgledov, ki jih otok ponuja. Obiskala pa sva tudi ogromen nasad ananasov.
Kopanje in sončenje na plažah (19. dan)
Dan za počitek, plavanje, kopanje in uživanje ter za začetek malce daljši spanec. Hihi, to pri nama pomeni do šestih zjutraj. Že pred osmo sva bila na plaži Temae in uživala v samoti na prekrasni plaži. Plavanje je bilo kar težavno, zaradi zelo močnega toka. A kulisa je bila vseeno nepozabna. Po kosilu in počitku pa sva se odločila za kopanje in sončenje na plaži hotela Les Tipaniers. Lepa manjša plaža s pogledom na zahod. Plavanje je bilo težavno, ker je prenizka voda. Malo sem se namočila, potem pa sva uživala v zadnjih sončnih žarkih lepega dne na plaži.
Zadnje kopanje na plaži Ta’ahaiamanu (20. dan)
Zbudila sva se v krasen sončen dan brez oblaka. Z veseljem sva se poslovila od najine vroče hiške na dvorišču in se odpeljala na mestno plažo, ki sva jo prej kar malce spregledala, saj je bila vedno zelo polna. Tokrat sva bila zgodnja in bila na plaži zjutraj čisto sama. Kar tam sva pojedla tudi zajtrk, jaz pa sem si privoščila še dolgo plavanje. Tukaj je bila voda dovolj globoka, da sem si dala duška. Sredi dneva sva vrnila najeti avto, se s trajektom odpeljala nazaj v Papeete in se namestila v nastanitvi blizu letališča. Po dolgem času sva obiskala velik supermarket in se malo tudi razveselila vseh dobrot.
HVALA MO’OREA
Najprej dolg let s Tahitija do Los Angelesa (21. dan)
Na letališče smo se morali odpraviti že ob peti uri zjutraj, saj sva imela že ob 7:40 zjutraj prvi polet s Tahitija proti Los Angelesu. Seveda je bila zelo pametna odločitev, da sva bila nameščena zelo blizu letališča, da nisva izgubljala zjutraj še časa s prevozom. Prvi let do Los Angelesa je trajal 12 ur. V Los Angelesu smo morali z letala vsi izstopiti z vso prtljago, čeprav smo nekateri z istim letalom leteli tudi naprej v Evropo. Skozi vse redne postopke smo morali vstopiti v ZDA. Postopek je potekal zelo profesionalno in zelo hitro.
Drugi dolg let do Pariza in kratek let do Benetk (22. dan)
Ko smo uredili vse čezmejne postopke na letališču v Los Angelesu, sva imela zelo malo časa na samem letališču. Bil je že večer, praktično pa sva imela čas samo za sprehod do izhoda za naslednji let. Nekateri potniki so se menjali, nekateri pa smo poleteli proti Parizu v Evropi z istim letalom. Žal so za nazaj ure kopnele hitreje, zaradi velike časovne razlike. Če je za tja trajal dan zelo dolgo, pa sva za nazaj zelo hitro izgubljala ure. V Parizu smo pristali ob petih popoldne po lokalnem času. Nisva bila preveč utrujena in let je bil zelo miren. V Parizu sva imela slabe 4 ure časa za prestop in let do Benetk je bil presenetljivo povsem točen. V Benetkah sva pristala ob 22.10 po lokalnem času po treh zaporednih letih. Ja, zdaj pa sva bila utrujena. Najin avto je pridno počakal v garažni hiši na letališču in z veliko muko sva se še odpeljala do nastanitve.
Z avtom umirjeno do doma (23. dan)
Dobro sva se naspala, predvsem pa odpočila pred vožnjo do doma. Včeraj ne bi bila niti slučajno zmožna voziti do doma po tako naporni in dolgi poti. Včasih bi se po takšni poti odpravila tudi do doma, a zdaj se tega res ne greva več, ker je prenevarno. Denar ni nikoli bolj pomemben od varnosti in življenja. Ko sva stopila iz sobe v kuhinjo, pa sva bila še v večjih nebesih. Lastnika sta namreč samo za naju pripravila takšen zajtrk, da sva samo obnemela. Ja, to so Italijani. Obožujeva jih. Italijanska kavica, sveže pečeni rogljički, domače pecivo, ekološki jogurti in sokovi s kmetij. Ja, življenje je lepo. Prijetno smo poklepetali in sva jima povedala, kako dolgo sva potovala v enem kosu. A seveda sta bila navdušena nad najino destinacijo. Po zajtrku sva se v miru odpeljala do doma. Bil je petek dopoldne, zato je bilo na cesti še mirno in že do kosila sva bila varno doma v najini hiši. Polna vtisov, novih doživetij in nepozabnih trenutkov. Hvala lepa, Francoska Polinezija.
ZA KONEC…
Res nimam kaj dodati. Francoska Polinezija naju je oba navdušila. Res je nekaj posebnega na tem planetu. Predvsem njena podoba – visoki vulkanski hribi na glavnih otokih, modre lagune in peščeni motuji, porasli s prekrasnimi palmami. Mati narava je to kreirala na desetine milijonov let, da lahko danes mi to občudujemo. Sama sem si predstavljala tudi Boro Boro zelo drugače, bolj turistično, pa je še vedno pravi biser sredi oceana. Vsi otoki, ki sva jih obiskala, so bili drugačni in ta raznolikost nama je bila zelo všeč. Hrana je bila za najin okus izjemno okusna. Tudi cenovno je vse povsem v normalnih okvirih (nastanitve, hrana, izleti), samo potovanje podraži le oddaljenost in cena povratne letalske karte. Tudi potapljanje je bilo na nekaterih mestih izjemno in zagotovo neponovljivo. Korale so res uboge oz. jih sploh ni, ker je večinoma peščeno dno v lagunah. Plaže so sicer lepe, a je na plažah še precej nezdrobljenih koral, tako da ni tiste res nežne mivke nikjer. Preživela sva čudovitih 23 dni na krasnem potovanju, ki ga ne bova nikoli pozabila. Francoska Polinezija je bila zagotovo prava češnja na torti najinih potovanj.
ZANIMIVO BRANJE
ČASTIŠ KAVO?
Naju častiš kavo na potovanju...
€5,00
Andreja's WORLD 
Hvala, da smo lahko z vama potovali tudi v Francosko Polinezijo. 💙 Ta je tudi pri meni na vrhu seznama. 😍
❤️ Držim pesti, da bo čim prej tudi pri vama prišla na vrsto. 🍀🙋♀️