INDONEZIJA 2026: Tržnica in pogrebna slovesnost Torajcev (20. dan)

Andreja's WORLD 1 ura nazaj Oddaj komentar

Drugi dan v Tana Toraji je bil namenjen preostalim ogledom z najinim vodičem in šoferjem, najbolj pa sva bila vesela, da sva ujela trgovanje z bivoli na mestni tržnici v Rantepau. Tržnica namreč poteka vsak dan, ampak veliko in bogato trgovanje z bivoli pa samo na vsakih 6 dni. Torej moraš imeti tudi nekaj sreče in midva sva bila navdušena nad dogajanjem na tržnici, ki je bila v polnem razmahu. Nato smo se skupaj udeležili še ene pogrebne slovesnosti – tokrat ceremonije žrtvovanja. Dan žrtvovanja živali na pogrebu predstavlja absolutni vrhunec celotne večdnevne slovesnosti Rambu Solo. Za konec smo si ogledali še posebno grobišče Londa v veliki jami.

MESTNA TRŽNICA

Tržnica bivolov v Rantepau, uradno znana kot Pasar Bolu, velja za največjo tržnico z živino na svetu in je eno najbolj fascinantnih ter intenzivnih krajev v Tani Toraji. Nahaja se v okrožju Tallunglipu, približno dva kilometra severno od središča mesta Rantepao. To ni običajna kmečka tržnica, temveč epicenter torajskega gospodarstva in tradicije, kjer se obračajo milijonski zneski, saj tukaj družine kupujejo ključne živali za izvedbo pogrebnih slovesnosti Rambu Solo.

Tržnica Pasar Bolu pa ne deluje po običajnem sedemdnevnem koledarju, temveč sledi tradicionalnemu torajskemu šestdnevnemu tržnemu ciklu. Glavni trgovalni dan se zato vsak teden premakne na drug dan v tednu. Ko je tržnica na vrhuncu, na prizorišče privedejo tudi več kot 500 bivolov in na stotine prašičev, trgovci pa vanjo prihajajo celo z drugih indonezijskih otokov.

Midva sva imela neznansko srečo, da sva ujela tržnico v čisto pravem pomenu. Čeprav so bivoli usojeni za žrtvovanje, lastniki z njimi na tržnici ravnajo z izjemno skrbjo in spoštovanjem. Videla sva tudi, kako trgovci svoje bivole umivajo s posebnimi šamponi, jim čistijo kožo, jih hranijo z izbrano travo ter jih varujejo v senci pod lesenimi nadstreški. Bolj ko je bivol čist, zdrav in sijoč, višjo ceno bo dosegel.

Cena bivola je odvisna od njegove velikosti, oblike rogov, barve oči in predvsem unikatnih lis na koži. Živali se delijo v natančne kakovostne razrede:

Navadni črni bivoli: Dosežejo ceno od približno 1.200 do 2.000 EUR (približno 5 do 30 milijonov indonezijskih rupij).
Lisasti in albino bivoli (Tedong Bonga ali Tedong Saleko): Ti bivoli z rožnato kožo, belimi lisami in modrimi očmi so ultimativni statusni simbol. Njihova cena lahko doseže astronomskih 50.000 ali celo več kot 55.000 EUR (preko 1 milijarde rupij), kar je več kot vrednost povprečne hiše ali luksuznega avtomobila.

Poleg bivolov je velik del tržnice posvečen trgovanju s prašiči, ki so prav tako nepogrešljiv del pogrebnih darov. Ti so običajno zvezani na nosilih iz bambusa, celotno območje pa je zaradi glasnega cviljenja in močnih vonjav izjemno intenzivna senzorična izkušnja, ki tudi naju nikakor ni pustilo ravnodušna. Ker je bil tudi najbolj intenziven čas za pogrebe, je bilo seveda vse dogajanje na vrhuncu.

Ogledala sva si tudi tržnico s petelini. Tako kot z bivoli, Torajci tudi s petelini ravnajo z veliko skrbjo. Moški tako doma kot tudi na tržnici v rokah nežno držijo svoje peteline, jih gladijo, masirajo in urijo za boje. Na tržnici imajo petelini svoj poseben sektor, kjer vrhunski borilni primerki dosegajo zelo visoke cene. Midva sva kar nekaj časa opazovala proces prodaje in nakupa pravega bojevitega petelina.

Čeprav so obredni boji del tradicije, so se v modernem času močno spremenili. Indonezijska vlada je namreč zaradi strogih zakonov vse oblike petelinjih bojev z denarnimi stavami uradno prepovedala. Kljub prepovedi pa so boji pod imenom Massaung v Toraji še vedno izjemno razširjeni in potekajo na polskritih lokacijah globoko v gozdovih ali na obrobju pogrebnih slovesnosti.

Okoli borišča krožijo ogromne količine gotovine. Za domačine je to oblika druženja, prestiža in adrenalinske zabave. To so izrazito moški dogodki, kjer vladata neverjeten hrup in visoka napetost. Petelinom na noge privežejo majhna, izjemno ostra rezila (brivnike). Boj je zato kratek in se skoraj vedno konča s smrtjo ene izmed živali.

Potem smo si ogledali še zadnji del velike tržnice in sicer del z mesom, svežimi in suhimi ribami, zelenjave, kave, betla in tobaka ter tudi tradicionalnih nožev. Rantepao ne pozna sodobnih trgovskih središč ali trgovin, zato vse potrebno domačini še vedno kupijo na tržnici. Preostali del tržnice dela vsak dan, medtem ko trgovanje z bivoli poteka samo vsaki šesti dan.

POGREBNA SLOVESNOST

Ob načrtovanju naših ogledov z vodičem sva izrecno zahtevala tudi, da se udeležimo dneva na enem pogrebu, ko pokojnik iz bolne osebe res potem skozi njihovo ceremonijo umre. Gre za dan žrtvovanja bivolov in je najpomembnejši dan v celotni pogrebni ceremoniji. Dan žrtvovanja živali na pogrebu v Tani Toraji, znan pod imenom Mantunu, predstavlja absolutni vrhunec celotne večdnevne slovesnosti Rambu Solo. To je zbirka natančno določenih duhovnih in družbenih korakov, ki so za zunanje opazovalce pogosto izjemno intenzivni in dramatični.

Dan se začne zgodaj zjutraj, ko se vsa družina in vaščani zberejo na osrednjem prireditvenem prostoru (rante), obdanem z začasnimi bambusovimi paviljoni. Tradicionalni animistični duhovnik, imenovan To Minaa, opravi molitve in obrede za blagoslov živali. Družina javno predstavi in razporedi bivole po prostoru. Najbolj cenjeni lisasti in albinasti bivoli (Tedong Bonga) imajo častno mesto neposredno pod stolpom s krsto (lakkian).

Preden se začne žrtvovanje, ponosni lastniki in mladeniči bivole še zadnjič sprehodijo v krogu okoli osrednjega dvorišča. Vodnik ali družinski govornik prek mikrofona uradno prebere seznam vseh živali, ime darovalca ter njihovo vrednost. To je ključni administrativni del, saj se vsi podatki zapišejo v vaške knjige za beleženje medsebojnih dolgov.

Hkrati pa na ta dan krsto pokojnika, ki je prejšnje dni visoko dvignjena v enem manjšem prostoru nad prizoriščem, spustijo nazaj na dvorišče in jo lepo okrašeno nesejo skozi celotno vas. Kot nekakšen sprevod. Mi smo prišli dobre pol ure prej na pogreb, ponovno smo prinesli manjše darilo, sorodniki pa so nas neverjetno lepo sprejeli. Posedli so naju v prostor poleg najbližje družine, tako da sva se z njimi tudi ves čas pogovarjala. Navdušeni so bili nad nama, tako da bi lahko tam za vedno tudi ostala. Takoj so nama postregli s kavo, čajem in pecivom, kasneje pa tudi s pravim kosilom. Res neverjetna gostoljubnost in praktično nobene slabe volje, četudi je pogrebna slovesnost. Pokojnica, gospa Magdalena, je bila sicer mrtva že nekaj let in je doma čakala na svojo pogrebno slovesnost.

Ko se je začel postopek sprevoda, so se našli hitro zelo močni domačini in potrebovali so jih res veliko, saj je krsta s celotno manjšo tradicionalno hišo izjemno težka. Vse je narejeno iz bambusa in lesa, zato so se pošteno namučili, da so krsto nesli po vasi. Naredili so celoten sprevod krsta, bivoli in ženske, ki so prepevale. Vmes so potrgali elektriko, pa zlomili krsto, pa potrgali svoje natikače, ampak vse skupaj je spremljalo veliko smeha. Tokratna pogrebna slovesnost je bila manjša kot včeraj, a vseeno je bilo obiskovalcev veliko.

Ko so krsto prinesli nazaj, so jo ponovno dvignili nazaj na dvorišču na isto mesto, pod njo pa se je na dvorišču odvilo žrtvovanje prvega bivola pred očmi vseh. To se imenuje prvo in sveto žrtvovanje (Tedong Karamean) in se nikoli ne začne naključno. Prvi bivol, ki je ubit, mora biti izbran po strogih pravilih in simbolizira uradno odpiranje vrat v posmrtni svet za pokojnika. Žival izkrvavi v nekaj minutah. Torajci verjamejo, da v trenutku, ko ta prvi bivol pade na tla in izdihne, duša pokojnika uradno zapusti zemeljski svet in začne svojo pot proti nebesom (Puya). Tega prvega bivola žrtvuje izkušen moški z enim samim, izjemno natančnim in hitrim rezom z mačeto (parang) neposredno v vratno arterijo.

Ko bivol pade, prisotni starešine zelo pozorno opazujejo smer njihovega padca. Po tradicionalnem verovanju verjamejo, da smer, v katero se žival zgrudi in obrne svoje noge, napoveduje prihodnost. Padec v določene smeri neba prinaša družini in vasi srečo, bogastvo ter obilno žetev riža v prihodnjem letu. Za naju je bil ta postopek kar intenziven, saj tega v domačih krajih že leta nismo več vajeni. Ko je bivol dokončno izdahnil, so ga na licu mesta začeli rezati in pripravljati meso za pojedino ter razdelitev vaščanom. Vsak, ki je tisti dan prišel na pogreb, je tudi domov odnesel veliko vrečo mesa.

Takoj ko žival umre, skupine moških začnejo z odiranjem kože in razrezom mesa neposredno na tleh, prekritih s palmovimi listi. Noben del živali ne gre v nič. Rogovi se takoj skrbno odstranijo in očistijo, saj bodo kasneje krasili čelni steber družinske hiše. Vodja ceremonije z mikrofonom nato javno razdeli kose mesa med družine, kaste in goste po strogi hierarhiji, kot je bilo določeno z njihovim družbenim statusom.

Del svežega mesa se takoj porabi za pripravo hrane za tisoče gostov na pogrebu. Moški meso zmešajo z divjo praprotjo, kokosom in začimbami, ga stlačijo v sveže bambusove cevi ter ga spečejo nad odprtim ognjem. Ta tradicionalna torajska jed se imenuje Pa’piong in se streže skupaj z lokalnim palmovim vinom (ballo). Točno s tem kosilom so tudi nam postregli.

Po prvem bivolu sledi žrtvovanje ostalih živali, ki so namenjene za hrano gostom in poplačilo dolgov. Celoten prostor se hitro spremeni v veliko, s krvjo prepojeno prizorišče. Ker se vzporedno žrtvuje tudi na desetine prašičev, je to senzorično najbolj obremenjujoč del dneva. Običajno to sicer naredijo takoj zjutraj naslednji dan, saj je to preveč krvavo in intenzivno delo, ko morajo praktično zelo na hitro tudi meso razrezati in razdeliti po pravilih.

Midva sva sicer želela videti tudi ta del pogreba, a tja načeloma turistov ne vozijo, ker je preveč krvavo in intenzivno. Namreč sredi dvorišča naenkrat zakoljejo tudi več deset bivolov in hkrati več deset prašičev. Mi smo kasneje prišli na eno dvorišče povsem naključno naslednji dan, kjer je potekalo žrtvovanje (sacrifice day). Čeprav je bilo že vsega konec, je bilo res še izredno krvavo in nič kaj mikavno vse naokrog.

POKOPALIŠČE LONDA (LONDA ANCIENT GRAVEYARD)

Na pogrebu smo prebili kar slabe tri ure, saj smo imeli dovolj časa. Po žrtvovanju bivola smo se odpravili še na ogled starodavnega pokopališče Londa, ki je poleg Lemoja najbolj prepoznavno, mistično in dramatično mesto za pokope v Tani Toraji. Nahaja se približno 6 do 7 kilometrov južno od mesta Rantepao in predstavlja kompleks dveh naravnih apnenčastih jam, ki ju lokalne družine že generacije uporabljajo kot grobnice. Če Lemo ponuja pogled na urejeno skalno steno, vas Londa popelje globoko v srhljivo in fascinantno podzemlje torajske tradicije.

Takoj ko prispete pred masivno apnenčasto steno Londe, vas s skalnih balkonov (liang) nemo opazujejo lutke Tau-tau. Te lesene figure v naravni velikosti predstavljajo umrle plemiče, ki so pokopani v jami. Tik pod njimi, ob vznožju skale in nad samim vhodom v jamo, visijo ali pa so zložene starodavne lesene krste (erong), od katerih so nekatere stare več stoletij in počasi razpadajo.

Glavna izkušnja Londe je vstop v temne, vlažne jame, ki se raztezajo globoko v notranjost hriba. Tukaj krščanstvo in stari animizem obstajata z ramo ob rami – v jami boste našli stoletja stare krste, ki razpadajo, tik ob njih pa povsem nove, moderne krste s krščanskimi križi. Jamski rovi so ozki, stropi nizki, tla pa zaradi vlage spolzka. V jamo vstopite s svetilko, saj je notri popolna tema. Povsod po jami, na skalnih policah in v nišah, so raztresene človeške kosti in lobanje. Ob lobanjah nenehno vidiš nenavadne darove, ki jih prinašajo sorodniki in obiskovalci: cigarete, ustekleničeno vodo, kovance in sladkarije, saj Torajci verjamejo, da duša te stvari potrebuje tudi v posmrtnem življenju.

Ena najbolj znanih točk znotraj jame je mesto, kjer skupaj počivata dve človeški lobanji, obkroženi s številnimi cigaretami. Lokalni vodniki vam bodo tukaj povedali tragično zgodbo o paru iz preteklosti: bila sta bližnja bratranec in sestrična, ki sta se neizmerno ljubila. Ker adatno pravo strogo prepoveduje poroke znotraj tako tesnega sorodstva, jima skupnost ni dovolila skupnega življenja. Iz obupa sta storila skupni samomor. Ker v posmrtnem življenju zemeljska pravila ne veljajo več, sta bili njuni rodbini milostni in sta njuni lobanji položili drugo ob drugo, da sta končno lahko za vedno skupaj.

Sicer pa so v tej jami pokopavali v treh nadstropjih, kar se lepo vidi od zunaj. Ne bom pa omenjala, kako zelo se namučijo, da celo krsto spravijo v te jame, ki so res zelo visoko in na popolnoma neprehodnem terenu, ker gre za nedostopno skalno pobočje.

DRUŽENJE S PRIJATELJI

Popoldne sva šla še malo po mestu in videla, da imajo tudi v mestu popoldne piknike, saj so dobili kar nekaj mesa na pogrebih in ga je potrebno ali hitro pojesti ali posušiti na soncu. Namreč večina Torajcev doma še nima hladilnika ali zamrzovalne skrinje, zato poznajo druge načine za shranjevanje mesa.

Včeraj pa sva srečala povsem po naključju pri Kete Kesu tudi najina popotniška znanca in prijatelja iz Kranja, ki prav tako raziskujeta Sulawezi. Kakšno prijetno presenečenje. Če nimamo časa v Sloveniji, smo se pa dobili po mnogih letih zvečer v najinem hotelu in praktično tem za pogovor nam nikakor ni zmanjkalo.