Skip to content

QLINARIKA: V ošteriji Debeluh zagotovo ne bova več jedla

Priznam, obisk sva imela v planu že vsaj tri leta. Vse pozitivne kritike, pohvale, midva pa sva se vsakič samo peljala mimo. Brežic. Zdaj sva se pa odločila. In sva šla. V Brežice. K Debeluhu. Odločila sva se, da lep sobotni predzimski dan nameniva uživanju in dobremu kosilu.


Priznam, ambient gostilne je simpatičen, malo rustikalen. Da naju ne bi motila gneča, sva se odločila za pozno kosilo, ob 16h. Glede na to, da sva jedla pri njih prvič, sva se, ob vprašanju strežbe, odločila za degustacijski meni. Ponavadi degustacijski meniji predstavljajo tisto več, kar loči odlične krožnike od dobrih. Tega sva se nadejala tudi midva. Kaj točno bo v 4-hodnem degustacijskem meniju, od gospe, ki je stregla, žal nisva uspela izvedeti, saj nama niso uspeli pokazati niti jedilnega lista. Podobno pri vinu. Sva bolj pristaša belega vina, zato sva se, glede na to, da so obljubljali konkretno mesno »špuro«, odločila za oranžno vino. Cuvee. Kateri, žal razen opisa na računu, zaradi katerega vem, da ga cenijo po 6,90 EUR na kozarec, še danes ne vem.

Pa smo začeli. Po skoraj polurnem ogrevanju sva prišla do prve predjedi. Telečja pašteta z rezino karpača in kokicami krškopoljca. Priznam, kokice so dobra ideja, več kot to pa žal ne. Pašteta je bila korektna, nasitna, karpača pa več kot za vzorec ni bilo. Krožnika sta izginila iz mize, midva pa sva se naslednjih 30 minut kratkočasila s kruhom, ki nama je ostal pri prvi predjedi. V prvi uri obiska več kot paštete nisva uspela spraviti dol. Pa ne, da midva nisva tega hotela, niti gneče ni bilo, saj so bile polne samo 3 sosednje mize.

Kot toplo predjed sva predse dobila 2 raviola. Z radičem. To sva ugotovila tudi sama, saj sva ga našla sama na vrhu. Kaj je bilo notri, ne veva. Pa naju zanima. Aja, raviola sta bila v smetanovi omaki. Nič novega, takšne raviole kuhava običajno sama doma. Ne pa na degustaciji. Globoko razočaranje.

Sva čakala naprej. Glede na obljubljeno konkretno mesno »špuro« sva donaročila kozarec vina. Je trajalo kar dobrih 10 minut, da je gospa našla steklenico vina. Žal ne istega vina kot prej, ampak bilo je pa vseeno oranžno. Katero? Ne vem. Vmes sva prosila tudi za še kakšen kos kruha, vendar do konca kosila ni našel poti do najine mize.

In sva dočakala. Glavno jed. Dve rezini račjih prsi na posteljici pireja (po barvi sodeč porovega) in blanširanega pora. Vse skupaj na zelenem krožniku. Nefotogenično. Totalno. Količinsko pa sploh. Vsega skupaj mesa ni bilo niti za 10 dekagramov? Žal temu hodu ne moreva pripisati niti korektno. Sploh glede na mesec dni nazaj, ko sva si privoščila pošteno martinovo kosilo, in veva, da se da tudi od race najesti. Zraven pa še zmedena strežba, saj so si pribor za najin hod sposodili kar na sosednji mizi. Sva se počutila kot v piceriji, ko si ponavadi s sosednje mize sposodiš kar cel pogrinjek.

Vmes se je med mizami pojavil “Chef”. Glede na obnašanje so pri prvi mizi sedeli njegovi kolegi, pa jih je prišel povprašati, kaj jim pripravi, pri drugi mizi pa so skupaj z gosti iz sosednje Hrvaške odpirali penino, nazdravili in se celo fotografirali. Midva nisva prišla na vrsto. Mogoče sva izbrala napačni meni.

Še sladica. Borovničev zavitek v topli vanilijevi kremi. Poleg paštete na začetku zgodbe je bil konkreten tako količinsko kot po okusu. Podpišem. Ampak, če bi se nama stožilo po sladicah, bi šla v slaščičarno, ne pa na degustacijo.

To je bilo to. Obsedela sva in se spogledala. Nič nama ni bilo jasno. Prvič v življenju se nama je zgodilo, da sva naročila 4-hodni meni in dobila res samo 4-hodni meni. Brez sedaj že skoraj obveznega pozdrava iz kuhinje na začetku, česa konkretnega »za presekat« pred glavno jedjo in še kakšnega dodatnega cukrčka na koncu.

Glede na to, da gostilna sodi v skupino JRE, kamor sodi med drugim tudi Zemono, sva od celotne dogodivščine pričakovala več. Verjamem, da upravičeno. V več sodi tudi to, da se počutiš dobro. Da pokusiš kaj novega. Da vidiš, kakšnih kreacij, sploh na degustacijskih menijih, so sposobni lokalni Chefi. Da te izkušnja očara in si se pripravljen vrniti. In za to si pripravljen več tudi plačati.

K več pa sigurno ne sodi nonšalanca strežbe, kot tudi ne, da ne dobiš jedilnika, da ti jedi predstavijo površno ali sploh ne. Tudi to ne, da jih ne zanima tvoje počutje, ali ti je bila jed sploh všeč ali ne. Konkreten je bil samo račun. Žal.

Ja, škoda je bilo lepega dneva. Očitno se bova naslednjih nekaj let spet samo vozila mimo Brežic. Jedla pa v kakšnem drugem koncu naše Slovenije. K Debeluhu pa naj hodijo južni sosedje, ki so očitno s takšno postrežbo in kulinariko več kot zadovoljni. Italijanu takšnih krožnikov ne moreš prodati niti slučajno. Kaj šele za takšen denar!

Tokrat je zapis nastal pod tipkovnico Matjaža. Še dobro.


Celotni stroški kosila za 2 osebi = 102,20 EUR

  • 2-krat 4-hidni menu 6 = 2X 39,00 EUR = 78,00 EUR
  • 3 kozarci vina cuvee nimavapojmakaterega = 3x 6,90 EUR = 20,70 EUR
  • voda negazirana 0,75 l = 3,50 EUR

Najina ocena = NIKOLI VEČ!

Komentiraj

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: