INDONEZIJA 2026: Tradicionalni pogreb in grobnice (19. dan)

Andreja's WORLD 1 ura nazaj Oddaj komentar

Dolga leta sva čakala na ta trenutek in ta dan, saj sva o Tani Toraji in Torajcih prebrala res ogromno. Za naslednje tri dni sva imela odličnega lokalnega vodiča in voznika, ki sta nama pokazala vse vrste grobnic v okolici Rantepaa ter naju peljala že prvi dan tudi na pravo razkošno pogrebno ceremonijo sprejema daril. Pogreb Torajcev je namreč najbolj pomemben del njihovega življenja, zato za svojo drago pogrebno slovesnost začnejo varčevati že kmalu po rojstvu. Vodiča sva prosila tudi za obisk pokojne osebe, ko je še doma balzamirana in čaka več let na svoj pogreb, ker družina zbira denar in organizira celotno pogrebno slovesnost. Res krasen dan, ki naju je predvsem presenetil z vidika prijaznost in gostoljubnosti Torajcev.

ODLIČEN ZAJTRK V HOTELU

Najin hotel je bil res super in imela sva odličen zajtrk, tako da sva se pred celodnevnim raziskovanjem pokrajine Tana Toraja res okrepčala. Že včeraj popoldne sva se srečala tudi z najinim vodičem za naslednje 3 dni, saj sva si želela namreč odličnega lokalnega vodiča, ki naju bo popeljal tudi na pogrebne slovesnosti Torajcev. Ob osmih zjutraj smo tako bili že na poti.

TANA TORAJA IN TORAJCI

Seveda sva imela najprej idejo, da bi sama z najetim skuterjem raziskala pokrajino Tana Toraja. A ko sva videla že same razdalje med znamenitostmi, naju je ta ideja minila. Predvsem pa nisva prišla samo na ogled pokrajine in grobov, ampak predvsem zaradi izredno posebnih pogrebnih obredov v celotni regiji Tana Toraja, ki so znani kot Rambu Solo. Le-ti veljajo za ene najbolj zapletenih, ekstravagantnih in nenavadnih kulturnih fenomenov na svetu. Za ljudstvo Toraja pogreb ni le slovo, temveč najpomembnejši dogodek v življenju posameznika in ključni prehod duše v posmrtno življenje (Puya).

Na pogrebne slovesnosti ne moreš sam, ampak potrebuješ lokalnega vodiča. Nama je hotel priporočil Yohana (+6281243988139, Whatsup), a je bil že zaseden. Dodelil nama je potel najinega vodiča Yusufa (Whatsup +6281354655236), ki je bil res odličen. V ceno sva imela vključenega tudi voznika Davida in seveda velik džip, ki smo ga tudi zares potrebovali, saj je dostop do vsega res hribovit, ozek in komaj prevozen. Za vse oglede ter 3 dnevno vodenje sva plačala 250 EUR. Za njih je to res veliko denarja, ampak turistov praktično skoraj ni, zato sva bila midva njuna prva gosta letos in tudi rezervacij za naprej praktično niso imeli.

Z Yusufom smo se takoj ujeli, ker je res videl, da sva pripravljena in zelo načitana in praktično že vse poznava. Imela sva veliko dodatnih poglobljenih vprašanj, kar je bilo njemu neznansko všeč. Največ pogrebov se dogaja meseca junija in julija ter potem spet oktobra in novembra, torej v sušni dobi, ker je celotno dogajanje seveda na prostem, obenem pa v tem času ni drugih velikih opravil na poljih. Pogrebi so načrtovani vsaj leto ali dve vnaprej, lokacija in točen datum pa objavijo tudi na lokalni spletni strani. Spodaj na sliki je primer celotne pogrebne ceremonije za zelo bogatega Torajca in le-ta traja več kot mesec dni (od 23.5. – 30.6.2026).

Ena najbolj presunljivih značilnosti kulture Toraja je, da oseba po medicinski smrti za družino še ni zares mrtva. Pokojnik je samo “bolnik” oziroma angleško “sick person“, vse dokler družina ne zbere dovolj denarja za izvedbo dragega pogreba (kar lahko traja več mesecev ali celo nekaj let). Po smrti namreč telo balzamirajo s tradicionalnimi ali sodobnimi metodami, da preprečijo razpadanje. Ves ta čas pokojnik počiva v domači tradicionalni hiši (tongkonan). V tem času ga obravnavajo kot »bolnega« ali »tistega, ki spi«. Družina mu vsak dan simbolično prinaša hrano, pijačo in cigarete ter se z njim pogovarja. Nekateri celo ves čas bedijo ob pokojniku.

Ko celotna družina zbere dovolj denarja, se lahko začnejo priprave na pogrebno slovesnost. Le-te lahko trajajo tudi do dveh let. Sama pogrebna slovesnost je namreč izredno draga in traja od nekaj dni pa vse do več tednov. Bogastvo in družbeni status pokojnika se merita po številu žrtvovanih živali:

Darila gostov: Obiskovalci in sorodniki na pogreb kot darilo običajno prinesejo žive prašiče, s čimer si družine medsebojno ustvarjajo dolgove, ki se prenašajo skozi generacije.
Vodni bivoli: Torajci verjamejo, da so bivoli prevozniki duš v posmrtno življenje. Več bivolov ko žrtvujejo, hitreje bo duša dosegla nebesa. Pri bogatih družinah žrtvujejo tudi do 100 bivolov.
Posebne pasme: Izjemno cenjeni so lisasti bivoli (tedong bonga) in rožnati albino bivoli z modrimi očmi, katerih vrednost lahko na lokalni tržnici doseže astronomske zneske (več deset tisoč evrov).
Posebne pasme: Izjemno cenjeni so lisasti bivoli (tedong bonga) in rožnati albino bivoli z modrimi očmi, katerih vrednost lahko na lokalni tržnici doseže astronomske zneske (več deset tisoč evrov).

Družbeni ustroj ljudstva Toraja tradicionalno temelji na hierarhičnem kastnem sistemu. Ta sistem ne določa le vsakdanjega življenja in ugleda posameznika, temveč neposredno narekuje velikost, trajanje, stroške in obliko njegovega pogreba.

Po običajnem pravu (adat) se družba v Tani Toraji deli na tri glavne kaste, vrsta pogreba pa mora strogo ustrezati kasti pokojnika.

Zlato kasto (Tana Bulaan) sestavlja najvišje plemstvo, kamor sodijo kraljeve rodbine, vaški voditelji in upravitelji tradicionalnih hiš tongkonan. Za pokojnike iz zlate kaste družina priredi ekstravagantne festivale, ki trajajo od 7 pa vse do 14 dni. Na pogrebih zlate kaste morajo žrtvovati najmanj 20 bivolov, njihovo število pa pogosto preseže 100 živali, med katerimi so obvezni izjemno dragi lisasti in albino bivoli.
Železno kasto (Tana Bassi) sestavlja srednji družbeni sloj, ki ga večinoma tvorijo uspešni trgovci, premožnejši kmetje, bojevniki in javni uradniki. Pogrebne slovesnosti za člane železne kaste so srednje velike in običajno trajajo med 3 in 5 dni. Med obredom za srednji sloj družina žrtvuje med 4 in 19 vodnih bivolov ter večje število prašičev.
Kasto trstike (Tana Kua-kua) sestavlja najnižji družbeni sloj, v katerega sodijo delavci in tisti prebivalci, ki nimajo lastnega premoženja. Slovesnosti za najnižjo kasto so zelo skromne, hitre in potekajo brez velikega pompa, saj trajajo le 1 do 2 dni. Pri teh preprostih pogrebih družina žrtvuje le 1 ali 2 bivola, včasih pa namesto njih darujejo zgolj prašiče.

Slovesnosti običajno potekajo v več fazah:

Sprejem procesije (Ma’gami) – družinski člani in sorodniki se zberejo v tradicionalnih oblačilih. Krsto pokojnika premaknejo iz hiše (tongkonan) na posebno dvignjeno ploščad na osrednjem prireditvenem prostoru. Začne se sprejem gostov, ki prihajajo v dolgih procesijah, s seboj pa vodijo bivole in prašiče.
Zabava, plesi in darovanja – Pogreb v Toraji ni le žalosten dogodek, temveč tudi proslavljanje življenja. Moški izvajajo Badong – tradicionalni ritualni ples v krogu, kjer z monotonim petjem slavijo življenje pokojnika in prosijo za varen prehod njegove duše. Odvijajo se petelinji boji in ceremonialne borbe bivolov (Ma’pasilaga), ki služijo kot kratkočasenje za obiskovalce.
Osrednji obred žrtvovanja (Mantunu) – to je najbolj intenziven in za marsikoga najbolj pretresljiv del pogreba. Vodne bivole in prašiče ceremonialno žrtvujejo z enim natančnim rezom v vrat. Meso žrtvovanih živali nato natančno razdelijo med prisotne goste in prebivalce vasi glede na njihov družbeni položaj v skupnosti.
Pokop (Meaa) – krsto v spremstvu velike, glasne in včasih presenetljivo veselo razpoložene procesije odnesejo do končnega počivališča – skalne grobnice ali jame. Krsto z vrvmi dvignejo visoko v vklesano odprtino v steni, zraven pa postavijo leseno lutko Tau-tau.

Razdelitev mesa poteka po strogem tradicionalnem protokolu, ki ga vodijo vaški dostojanstveniki (Tomantawaa ali To parengnge’). Prav vsak kos mesa ima določenega prejemnika:

Javnost in transparentnost: Razdelitev poteka javno na osrednjem prireditvenem prostoru. Uradnik z mikrofonom glasno kliče imena družin ali posameznikov in jim dodeljuje dele mesa.
Hierarhija in kaste: Količina in predvsem kakovost kosa mesa natančno odražata družbeni status prejemnika. Plemstvo in pomembni vaški voditelji dobijo najbolj cenjene dele (npr. stegna ali specifične organe), nižje kaste ali manj pomembni sorodniki pa manj vredne kose.
Pravilo prisotnosti: Vsaka družina v vasi, ne glede na to, ali je bila s pokojnikom tesno povezana ali ne, običajno prejme svoj delež mesa kot znak pripadnosti skupnosti.

Živali (bivoli in prašiči), ki jih ljudje pripeljejo na pogreb, niso brezpogojna darila, ampak formalna posojila, ki se natančno zapišejo v vaške knjige. Tu nastane krog dolgov:

Zakon vzajemnosti (Indan) – Ko nekdo družini pokojnika podari bivola, to postane pravno zavezujoč adatni dolg. Družina, ki je bivola prejela, je dolžna vrniti žival enake ali večje vrednosti in velikosti, ko se bo naslednji pogreb zgodil v družini prvotnega darovalca.
Dolgovi se dedujejo – Ker lahko med dvema pogreboma mine več desetletij, se pogosto zgodi, da prvotni prejemnik darila umre, preden utegne dolg vrniti. V kulturi Toraja otroci z zapuščino avtomatično podedujejo tudi družinske dolgove v obliki živali. Če je vaš dedek pred 40 leti sprejel bivola od sosedovega dedka, morate vi (ali vaši starši) danes ob smrti v sosedovi družini tega bivola vrniti.
Tekma za ugled in status (Siri’) – Pritisk skupnosti je ogromen. Če družina vrne večjega ali dražjega bivola, kot ga je prejela, si s tem dvigne ugled (siri’) in družbeni status v regiji. Nasprotno pa nezmožnost vračila dolga prinaša nepredstavljivo sramoto celotni rodbini. Ker vrhunski lisasti ali albinasti bivoli stanejo več deset tisoč evrov, so družine pogosto prisiljene prodati svoja riževa polja, najeti posojila ali pa se mladi člani družine množično izseljujejo v druge dele Indonezije, da bi zaslužili denar za poplačilo teh obrednih obveznosti.

Torajci svojih bližnjih ne pokopavajo v zemljo. Ko se pogrebni obred zaključi, krsto odnesejo na eno izmed naslednjih lokacij:

Skalne grobnice (Lemo): V navpične stene ročno izklesajo votline, kamor položijo krste. Pred votlinami stojijo Tau-tau – lesene lutke v naravni velikosti, vklesane po podobi pokojnika, ki varujejo grobnico.
Jame (Londa): Krste in kosti pustijo v naravnih kraških jamah, obkrožene s cigaretami, oblačili in hrano, ki jo prinašajo sorodniki.
Viseče krste: Nekatere krste so s klini pritrjene visoko na skalne stene, dokler les sčasoma ne strohni in krste padejo na tla.
Drevesni grobovi za dojenčke: Če umre dojenček, ki še nima zob, ga ne položijo v krsto. V deblo živega drevesa izdolbejo luknjo, vanjo položijo otroka in jo zaprejo z lubjem. Drevo z leti raste in simbolično posrka otrokovo telo, njegova duša pa raste skupaj z drevesom proti nebu.

Ritual Ma’Nene (čiščenje trupel) – vsakih nekaj let (običajno avgusta) družine v nekaterih vaseh izvedejo obred Ma’Nene. Iz skalnih grobnic vzamejo krste svojih prednikov, telesa očistijo, jih oblečejo v nova, sveža oblačila ter popravijo poškodovane krste. To je čas praznovanja, ko družina ponovno »poklepeta« s svojimi predniki in z njimi posname družinske fotografije.

TRADICIONALNA VAS KE’TE KESU’ IN GROBOVI

Beseda tongkonan izhaja iz torajske besede tongkon, kar pomeni »sedeti skupaj«. Tongkonan ni le ime za posamezno hišo, temveč predstavlja celoten družbeni in duhovni center rodbine. Tradicionalna vas v Tani Toraji je grajena po strogih kozmičnih pravilih in ima edinstveno arhitekturno zasnovo. Ena najbolj znanih in najbolje ohranjenih takšnih vasi, ki jo popotniki pogosto obiščejo, je Ke’te’ Kesu’. Tudi midva sva jo obiskala povsem na začetku, da so nama razložili vse zakonitosti te gradnje, ki je še danes prisotna v celotni pokrajini. Pred potovanjem sva menila, da imajo takšno arhitekturo in ohranjeno vas samo še tu in tam, ampak to sploh ni res. Dejansko vsi ljudje tam še živijo v takšnih hišah in jih tudi še na novo gradijo. Novogradnja danes stane približno 50.000 EUR.

Popolna simetrija vasi – tradicionalna vas je sestavljena iz dveh vzporednih vrst zgradb, ki stojita nasproti si in gledata na osrednje vaško dvorišče (parampa).
- Na eni strani stoji vrsta bivalnih hiš (Tongkonan), ki so vedno obrnjene proti severu (v smeri, od koder po verovanju izvirajo bogovi in predniki).
- Na nasprotni strani stojijo žitne kašče (Alang), ki so manjše kopije hiš in so obrnjene proti jugu. Kašča simbolizira moško energijo in premoženje, medtem ko hiša predstavlja žensko energijo in nego.
Streha v obliki ladje ali bivoljih rogov – najbolj prepoznaven element arhitekture je masivna, navzgor ukrivljena streha.
- Po legendi oblika spominja na ladje prvih prednikov, ki so na otok Sulawesi pripluli s severa.
- Po drugi interpretaciji oblika posnema rogove vodnega bivola, ki je za Torajce najsvetejša žival. Strehe so bile tradicionalno prekrite z več sloji bambusa, danes pa zaradi vzdržljivosti pogosto uporabljajo pločevino.
Stebri, obloženi z bivoljimi rogovi – na osrednjem lesenem stebru na sprednji strani hiše družina ponosno razstavi rogove bivolov, ki so bili žrtvovani na pogrebih njihovih prednikov. Več ko je rogov nanizanih od tal proti strehi, višji je družbeni status, ugled in bogastvo rodbine, ki si lasti to hišo.
Gradnja brez enega samega žeblja – tradicionalni Tongkonan je koliščarska hiša, zgrajena iz trpežnega lokalnega lesa uru. Celotna konstrukcija je narejena po sistemu utorov in v utor zapletenih lesenih vezi, kar pomeni, da pri gradnji ne uporabijo niti enega kovinskega žeblja. Ta prilagodljiva struktura hiši omogoča, da uspešno prestane potrese, ki so na tem območju pogosti.
Simbolične barve in rezbarije – zunanje lesene stene so v celoti prekrite s kompleksnimi, ročno izrezljanimi geometrijskimi in rastlinskimi motivi. Umetniki uporabljajo izključno štiri tradicionalne barve, pridobljene iz naravnih pigmentov (saje, apna in gline), ki imajo globok pomen:
- Črna: Simbolizira smrt in podzemni svet.
- Rdeča: Simbolizira človeško življenje in kri.
- Rumena: Simbolizira božji blagoslov, moč in bogastvo.
- Bela: Simbolizira čistost in kosti prednikov.
Tridelna kozmična razdelitev – Torajci verjamejo, da je hiša mikrokozmos vesolja, zato je razdeljena na tri navpične ravni:
- Podpodje (spodnji svet): Prostor med stebri pod hišo, kjer tradicionalno zadržujejo domače živali (prašiče in bivole).
- Bivalni prostor (srednji svet): Dvignjen del, kjer živi družina. Razdeljen je na severno sobo za goste, osrednji prostor s kuhinjo in ognjiščem ter južno sobo za starše.
- Podstrešje (zgornji svet): Sveti prostor tik pod streho, kjer družina hrani svoje najdragocenejše dediščine in obredne predmete

Grobnice na lokaciji Ke’te’ Kesu’, imenovane Bukit Buntu Ke’su, veljajo za eno najstarejših in najbolj fascinantnih arheoloških ter kulturnih najdišč v Tani Toraji. Nahajajo se le nekaj korakov za tradicionalnimi hišami tongkonan, na skalnatem griču, ki je kot pokopališče v rabi že več kot 700 let. Te grobnice so najbolj znane po visečih krstah. Glavne značilnosti tega starodavnega kraja so:

Viseče krste (Erong) – na navpični skalni steni so lesene krste, ki visijo na lesenih tramovih ali klinih visoko nad tlemi. Krste so pogosto oblikovane kot živali (ladje, prašiči ali zmaji), odvisno od statusa in spola pokojnika. Ta oblika pokopa je imela dva glavna razloga:
- Zaščita pred tatovi: Plemiče so pokopavali z dragocenostmi (nakit, zlatniki, keramika), višina pa je preprečevala roparjem, da bi oskrunili grobove.
- Bližina nebesom: Višje ko je krsta obešena, krajša in lažja je pot pokojnikove duše v paradiž (Puya).
Razpadajoči les in raztresene kosti – ker so nekatere krste stare več stoletij, je les pod vplivom vlage in časa strohnel. Številne krste so sčasoma popustile in padle na tla. Zato je celotno vznožje skalne stene v Ke’te’ Kesu’ posuto s človeškimi lobanjami in kostmi. Lokalni prebivalci teh kosti ne pokopljejo v zemljo, temveč jih skrbno zložijo na police, v naravne vdolbine ali pa jih pustijo v odprtih ostankih starih krst.
Naravne jame kot kripta – grič je prepreden z naravnimi kraškimi jamami, ki že stoletja služijo kot skupinske družinske grobnice. Ko vstopite v območje jam, boste videli starodavne in tudi povsem nove krste, obkrožene z nenavadnimi darovi sorodnikov. Ker Torajci verjamejo, da duša v posmrtnem življenju potrebuje enake stvari kot na zemlji, so grobnice polne cigaret, ustekleničene vode, oblačil, denarja in celo modernih pripomočkov.
Visoko na skalnih policah in ob vhodih v jame stražijo lutke Tau-tau. Ker gre za zelo stare in umetniško neprecenljive rezbarije (nekatere imajo še originalna oblačila in lase prednikov), so danes v Ke’te’ Kesu’ mnoge izmed njih zavarovane za železnimi rešetkami. S tem so oblasti preprečile mednarodno tihotapljenje in krajo teh svetih predmetov, ki so se pogosto dogajale v prejšnjem stoletju.

Poleg 700 let starih jam in visečih krst so ob poti tudi sodobne, velike zidane grobnice, ki izgledajo kot majhne hišice s strehami v obliki bivoljih rogov. Te se imenujejo patane in predstavljajo sodobno alternativo za premožne krščanske družine, ki še vedno želijo ohraniti tradicijo nadzemnega pokopa svojih prednikov.

TRADICIONALNI POGREB – RAMBU SOLO

Ker je bil najin lokalni vodič domačin, je seveda poznal vse prebivalce in bil na tekočem z vsemi pogrebi v bližnji in daljni okolici. Midva sva že pred začetkom želela na nekaj različnih pogrebnih ceremonij, kar smo tudi potem načrtovali med ogledi. Seveda je pogrebov veliko, a vendar niso vsi v isti fazi in tudi iz istega družbenega sloja. Tako smo prvi dan šli na pogreb osebe, ki je iz najvišje kaste. Čeprav sem o tem res veliko prebrala in tudi veliko že videla, si nisem niti v sanjah predstavljala kako to zgleda v resnici. Ker so pri nas so pogrebi precej “kisli”, zato nisva vedela kaj pričakovati. Na pogreb smo šli že dopoldne in za začetek naju je peljal na drugo fazo pogreba – zabava, ples in darovanje.

Najprej sva mislila, da imajo za pogrebne slovesnosti posebne npr. prireditvene prostore. Pa ni tako. Pogrebna slovesnost in praznovanje je vedno narejeno na domačem dvorišču pokojnika, torej pred njegovo domačo hišo / tongkonanom. Seveda je potrebno prej zgraditi vse pomožne prostore, da se celotna slovesnost lahko izpelje. Domačini tako iz bambusa gradijo vse prostore – paviljone, hišo za krsto, dodatno kuhinjo, sprejemnico ipd. To gradijo tudi po več mesecev. Na tem pogrebu je bilo približno 1.000 oseb, ki so prihajali in odhajali. Mi smo prišli ravno pred obredom glavnega darovanja.

Družina pokojnika je že zbirala darila – žive bivole in prašiče, ki so jih potem tudi zaklali in njihovo meso razdelili med vse vaščane. Torej je pogreb hkrati tudi razdeljevanje mesa v celotni vasi. Torajci so namreč v večini izredno revni in meso dobijo ter uživajo samo na pogrebih nekajkrat na leto, zato se pogrebov tudi zelo veselijo. Hkrati je vse dni pogreba potrebno vse obiskovalce tudi nahraniti, saj vsakemu vedno ponudijo kavo, čaj, pecivo in kosilo. Ves čas se sproti peče tudi meso, saj vam kar pred očmi in nogami prerežejo vrat prašiču ali bivolu. Tako med samo ceremonijo ne manjka ne cviljenja prašičev ne krvi in vsega ostalega, kar paše k domačim kolinam. Nama to ni nič strašnega, ker poznava koline in se tega nisva ustrašila. Meso na tleh razrežejo in spečejo ali razdelijo med domačine.

Za zadnji dan ceremonije so imeli že tudi pripravljenega albino bivola, ki dosega tukaj vrtoglavo vrednost in je zelo poseben za Torajce.

Mi smo prišli ravno na obred sprejema daril in tradicionalnega plesa. Turisti smo seveda dobrodošli in z nami ravnajo zelo lepo. Posedli so nas v prvo vrsto paviljonov, nam postregli s kavo, čajem in pecivom, tako kot vse ostale goste. Na vse pogrebe so tukaj povabljeni vsi in so odprtega tipa. Seveda pa smo na pogreb morali priti primerno oblečeni (dolga in temna oblačila) ter prinesti manjše darilo (običajno je to cel zavoj cigaret), ki smo ga izročili družini. Kmalu se je začela ceremonija, ki jo je glasno napovedal govornik – vodja ceremonije – po zvočnikih. Ceremonija in hkrati neke vrsta molitev je zelo glasna. Seveda vsega tega nisva razumela. Gre pa za veder dogodek ter neke vrste proslavljanje, zato nikakor ne poteka v tišini, ampak je primerno glasen. Normalno je tudi, da lahko vse to tudi snemaš in fotografiraš (kot opazovalec). Na pogrebu imajo tako tudi uradnega snemalca in fotografa, ker si tudi sorodniki želijoimeti te posnetke.

Najprej so v glavni paviljon prišli vsi sorodniki. Oblečeni so v temna tradicionalna oblačila.

Ko so se udobno namestili v pavilijonu, so jim postregli s kavo, čajem in pecivom, nato pa so moški izvedli Badong – tradicionalni ritualni ples v krogu, kjer z monotonim petjem slavijo življenje pokojnika in prosijo za varen prehod njegove duše. Domačini so potem vsi v dolgi vrsti prinesli svoje darove in s tem hkrati tudi izrazili sorodnikom sožalje.

Majhna kuhinja je cele dneve delala na polno, saj je bilo potrebno nahraniti vse goste na pogrebu vse dni in tedne. Prostovoljke iz vasi prevzamejo to vlogo, res so prijazne ter cele dneve kuhajo, strežejo in pospravljajo. Plačila ne dobijo v denarju, ampak na koncu pogreba dobijo del mesa žrtvovanih živali. Na tak način imajo zelo lepo urejeno krožno ekonomijo tudi za najrevnejše prebivalce v vasi, ki si sicer mesa ne morejo nikakor privoščiti celo leto.

SLIKOVITA RIŽEVA POLJA

Po končani ceremoniji smo šli še na ogled drugih grobov v okolici. Vozili smo se po slikoviti pokrajini, ki jo seveda zaznamujejo riževa polja. Nama so tako zelo všeč in tukaj riž zraste enkrat na leto. Na nekaterih delih tudi dvakrat, če je dovolj dežja. Riž so tudi ravno sadili, zato je bila pokrajina res izredno lepa. Prelepo!

GROBNICA TAMPANGALLO

Naša naslednja postojanka je bila grobnica Goa Tampang Allo (znana tudi kot Tampangallo), ki velja za eno najbolj mističnih, avtentičnih in manj obleganih starodavnih jamskih grobnic v regiji Tana Toraja. Nahaja se približno 16 kilometrov južno od mesta Rantepao, v okrožju Sangalla. Le- ta ponuja mirnejšo, a hkrati izjemno srhljivo in fascinantno izkušnjo. Ključne posebnosti tega najdišča:

Kraljeva grobnica vladarjev Sangalle – Tampang Allo je zgodovinsko pokopališče kraljeve družine – gre za grobnice starodavnih poglavarjev (chiefs) iz Sangalle, ki naj bi bili po legendi neposredni potomci božanskih bitij (Tomanurun). Kraj je uradno zaščiten kot indonezijska nacionalna kulturna dediščina.
Naravna katedrala smrti – za razliko od ozkih in temnih jam, kjer potrebujete svetilke, je Tampang Allo velika, naravno osvetljena in suha kraška jama. Do nje vodi slikovita pot skozi mirna riževa polja in neokrnjeno naravo. Ko pa stopite v jamo, vas pričaka prizor, ki vas pusti brez besed:
- Kup lobanj na vhodu: Takoj ob vstopu obiskovalce pričakajo natančno zložene človeške lobanje in stegnenice.
- Starodavne krste v obliki živali (Erong): V jami so zložene in obešene stotine let stare krste. Pokrov krste razkriva spol in status pokojnika – moške krste imajo obliko ladje ali bivola, ženske pa obliko prašiča.
- Zgodovina v razpadanju: Številne lesene krste so zaradi visoke starosti strohnele in razpadle, zato so kosti prednikov vidne na tleh jame in v njenih naravnih skalnih nišah.
Skrivnostni balkoni lutk Tau-tau – globoko v jami, na naravnih skalnih policah, stojijo lesene lutke Tau-tau v naravni velikosti, oblečene v pisana tradicionalna oblačila. Te lutke predstavljajo umrle kraljeve prednike in z višine nemo opazujejo obiskovalce ter varujejo mir v jami.

Tampang Allo je danes zaprto pokopališče. Tradicionalno so Torajci ob pokojnika v jamo položili tudi njegove najdražje predmete, nakit in denar. Ker je jama odprta in je ni bilo mogoče zavarovati pred roparji, so domačini skozi leta začeli grobove seliti v varnejše, ročno izklesane stene nasproti jame, samo jamo pa so pustili kot sveti spomenik preteklosti.

DOMOV NA OBISK K “SICK PERSON”

Seveda pa jaz ne bi bila jaz, če ne bi Yusufa prosila, če lahko na domu obiščemo tudi “bolno” osebo. Vprašati ni greh. Res sem si to želela že od samega začetka in Yusuf nama je željo tudi izpolnil. Poznal je družino, ki ima še vedno doma pokojnika in smo jo lahko šli obiskati. To nikakor ni del turističnega obiska, ampak mi smo se naslikali doma na dvorišču pri družini in Yusuf jih je prosil, če nama lahko pokažejo pokojnico. To so za majhno darilo v gotovini (slabih 10 EUR) seveda z veseljem naredili.

Pokojnico imajo v posebni tradicionalni hiši v zgornjem prostoru, leži v krsti in čaka na svojo pogrebno slovesnost. Doma jo imajo že nekaj let in seveda zbirajo prihranke za pogrebno slovesnost. Pokojnica je res dobro izgledala, enako kot na fotografiji, ki je visela nad njo. Krsta je odprta, tako da sva lahko videla njen obraz, ki je bil samo nekoliko shujšan, sicer pa telo izjemno dobro ohranjeno. To res znajo izredno dobro s postopkom balzamiranja. Torajci ne odstranijo ničesar iz telesa, ampak samo s formaldehidom napolnijo telo z veliko injekcijami. Tako telo ohrani svojo podobo, mogoče le koža malenkost potemni in telo izgubi mišice. Telo povsem otrdi, tako da pokojnika potem tudi umijejo in mu zamenjujejo oblačila. V prostoru ni bilo tudi čisto nobenega vonja. Nama je bila to res top izkušnja.

TRADICIONALNO KOSILO

Nato smo si vzeli čas za tradicionalno kosilo. Črn riž, ki je tukaj izredno cenjen. Meso pa tradicionalno spečejo v bambusovem steblu nad ognjem. Midva sva si izbrala piščanca in bil je zelo okusen.

BABY GRAVE TREE

Po kosilu smo se odpeljali do drevesnih grobov za dojenčke, znani pod tradicionalnim imenom Passiliran, veljajo za enega najbolj ganljivih in poetičnih pokopnih ritualov v Tani Toraji. Ta starodavna praksa se je izvajala predvsem v vasi Kambira, ki leži v regiji Sangalla. Čeprav gre za obred iz preteklosti, saj se zaradi sodobne medicine in sprememb v družbi ne izvaja več že več kot 50 let, drevesa v Kambiri ostajajo pomemben kulturni in zgodovinski spomenik.

Ta obred je bil strogo rezerviran izključno za dojenčke, ki so umrli pred izrastkom prvega zoba (običajno pred osmim ali devetim mesecem starosti). Torajci so verjeli, da so ti otroci zaradi odsotnosti zob še popolnoma čisti, nedolžni in brez greha. Ker njihove kosti še niso bile trdne, so verjeli, da ne sodijo v temne skale ali jame med odrasle, ampak nazaj v nežno naročje narave.

Dojenčkov niso pokopali v katero koli drevo. Izbrali so izključno drevo Tarra (vrsta divjega kruhovca oz. jackfruita). Razlog za to je bil izrazito simboličen. Drevo Tarra ob zarezu izloča gosto, belo, mlečno smolo. Za Torajce je ta smola predstavljala simbol materinega mleka. Verjeli so, da bo drevo po pokopu prevzelo vlogo nove matere ter s svojo smolo hranilo in negovalo dojenčkovo dušo med njeno potjo v nebesa.

Pokop je bil preprost, tih in brez velikih žrtvovanj živali, ki so značilna za odrasle. V živo deblo velikega drevesa so ročno izdolbli plitvo navpično odprtino. Dojenčka so položili v položaj embria (fetalni položaj) in ga zavili v mehko blago ali praproti. Krsto so vstavili v odprtino, obrnjeno stran od domače hiše staršev – s tem so simbolično pokazali, da je skrb za otroka zdaj v celoti prevzelo drevo. Odprtino so zaprli in zatesnili z leseno loputo iz palmovega lubja in vlaken (ijuk).

Z leti in desetletji je živo drevo raslo in se naravno celilo. Lubje je začelo preraščati odprtino, dokler drevo telesa otroka ni popolnoma absorbiralo vase. Za starše to ni bil kraj večne žalosti, temveč kraj tolažbe. Verjeli so, da njihov otrok ni zares umrl, ampak živi naprej kot del drevesa. Ko je veter pihal skozi krošnjo in liste visoko zgoraj, so verjeli, da veter nosi otrokovo dušo proti nebu.

V enem samem velikem drevesu v vasi Kambira je lahko pokopanih tudi več ducat dojenčkov, njihovi grobovi pa so razporejeni na različnih višinah debla, kar je v preteklosti včasih označevalo tudi kasto družine.

KUBURAN BATU LEMO

Kuburan Batu Lemo je najbolj prepoznavno, ikonično in najstarejše skalno pokopališče v Tani Toraji, ki izvira že iz 16. stoletja. Nahaja se približno 9 kilometrov južno od mesta Rantepao in ponuja tisti slavni, pretresljivi pogled na navpično apnenčasto steno, ki je prepredena z ročno vklesanimi grobnicami in vrstami lesenih lutk.

Pred skalo Lemo zagledamo več kot 75 natančno vklesanih kvadratnih lukenj. Vsaka izmed teh odprtin je v bistvu družinska grobnica z dimenzijami približno 3 x 5 metrov. Izklesati eno samo takšno luknjo v trdo skalo z ročnim orodjem (dleti in kladivi) lahko traja od nekaj mesecev do pol leta. Ko vanjo položijo krste pokojnikov iz iste rodbine, odprtino zaprejo z lesenimi ali betonskimi vratci.

Lemo je najbolj znan po svojih lesenih lutkah Tau-tau, ki stojijo poravnane na posebnih, v skalo vklesanih balkonih tik ob grobnicah. Ker so te grobnice namenjene plemstvu in visokim klastam (Tana Bulaan), lutke delujejo kot njihovi varuhi v posmrtnem življenju. V Lemoju so te lutke večinoma tradicionalne in zelo stare, njihove roke pa so pogosto iztegnjene naprej z dlanmi navzgor, kar simbolizira prošnjo za blagoslov in zaščito, ki jo predniki pošiljajo svojim živim potomcem. Po strogem adatnem pravu ima družina pravico izdelati in postaviti lutko Tau-tau v Lemoju le, če je med pogrebno slovesnostjo Rambu Solo žrtvovala vsaj 24 vodnih bivolov.

Beseda Lemo v lokalnem jeziku pomeni limona oziroma pomelo. Kraj je dobil ime po obliki same skale – plemič iz 17. stoletja z imenom Songgi Patalo je na vrhu tega hriba zgradil utrdbo iz vulkanskih kamnin, ki je zaradi svoje zaobljene oblike vaščane spominjala na ta agrum. Po njegovi smrti so njegovi sorodniki v tej skali izklesali prvo grobnico, s čimer se je začela stoletna tradicija.

Sprehod do grobnic vodi skozi čudovite, živo zelene riževe terase. Zaradi odprtega prostora in naravne svetlobe Lemo nima tistega temačnega ali tesnobnega vzdušja, ki ga turisti včasih občutijo v podzemnih jamah Londa. Spodaj ob vznožju skale lahko pogosto srečate lokalne obrtnike, ki ročno režejo miniaturne lesene lutke Tau-tau, ki jih lahko kupite kot spominek.