ARGENTINA, ČILE IN BOLIVIJA: Načrt potovanja (24 dni)
Daljše potovanje v Argentino, Čile in Bolivijo sva si res dolgo želela in ga kar nekaj let prestavljala. Visoke cene in slabe letalske povezave iz Evrope so bile največji razlog. V letu 2017 se enostavno nisva mogla več upreti skušnjavi. V 24-ih dneh sva želela videti čim več, zato je bilo potovanje pripravljeno predvsem na podlagi (dokaj ugodnih) cen notranjih letov. Uspelo mi je sestaviti potovanje, na katerem sva si ogledala najlepše kotičke ter se v naravi družila z mnogimi živalskimi vrstami. Hribovita Patagonija, čudoviti ledenik Perito Moreno, cesarski in magelanovi pingvini, lame, alpake, gvanake, nezemeljska planota Altiplano, barvni hribčki, divji slapovi Iguazu, ogromni kaktusi, vinogradi, Santiago in Buenos Aires. Vsak dan potovanja je bil nepozaben in res čudovit.
KDAJ, ZAKAJ IN KAKO?
Popotniško leto 2017 sva začela s 24-dnevnim februarskim potovanjem v Južni Ameriki. Končno so na vrsto prišle dolgo načrtovane dežele – Argentina in Čile s ščepcem Bolivije. Potovanje sva začela v Santiagu, kamor sva tudi direktno priletela iz Rima. Od tam sva poletela na skrajni jug kontinenta in se teden dni potepala po najlepših nacionalnih parkih ter se družila s pingvini. Sledil je kratek ogled živahne prestolnice Argentine (Buenos Aires) ter ogled fascinantnih slapov Iguazu. Naslednja postojanka je bila Salta, od tam pa čez gorovje Altiplano v puščavsko in nezemeljsko pokrajino Atacama. Za konec še z džipom na 4-dnevni ogled največjega slanega jezera Uyuni v Bolivijo.
KAJ SPAKIRATI ZA POTOVANJE?
Sicer je še 14 dni do odhoda na najino naslednje daljše potovanje, a bolj ko se bliža odhod, več dela leti na kup iz vseh strani. Verjetno je tudi pri vas vedno enaka zgodba. Zato sem se vseeno odločila, da si naredim listo stvari, ki jih morava vzeti s seboj na potovanje. Sicer se bodo nahrbtniki polnili šele zadnji večer, a bo zato vse skupaj steklo veliko hitreje. Tokrat prvič februarja ne potujeva na toplo in na plaže. Ali drugače, potovala bova v zelo različnih klimatskih razmerah. Kljub temu, da je sedaj v Patagoniji poletje, so temperature precej nizke. Veter in dež krojita vsakdan. Buenos Aires, Santiago in slapovi Iguazu se kopajo v soncu. Tam pričakujeva več kot poletne temperature. Suhi in puščavski Salta in San Pedro de Atacama ter bolivijski Uyuni pa bodo postregli z mrzlimi nočmi in zelo vročimi dnevnimi temperaturami. Kaj spakirati? Vse. Od zimske bunde do natikačev. To pa bo malo večji izziv tudi za naju.
VSI STROŠKI POTOVANJA
Potovanje je bilo zelo intenzivno z veliko kraji, notranjimi leti, avtobusnimi prevozi in najemom lastnega vozila. Države so namreč tako velike, da se drugače tega potovanja ne da izvesti v tako kratkem času. Seveda pa takšen način potovanja za seboj prinese tudi višje cene potovanja, ki so pa bile na koncu koncev glede na videno in doživeto še precej znosne. To potovanje je zagotovo unikatno in vredno vsakega denarja, saj je na svetu le še malo tako lepih in pristnih kotičkov kot sva jih videla v tem delu sveta.
Na celotnem potovanju sva skupaj zapravila 6.816 EUR oziroma 3.408 EUR na osebo, od tega za 2 OSEBI:
- Povratni letalski vozovnici (Alitalia: Trst – Rim – Santiago) = 900 EUR (super akcija!)
- Prevoz do letališča = 94 EUR
- Notranji leti (Čile, Argentina) = 1.331 EUR
- Prevozi na poti (rent a car, taksiji, džip, avtobusi) = 1.632 EUR
- Hrana na poti = 868 EUR
- 18 nočitev v hotelih/hostlih/hospedajah = 1.068 EUR
- Vstopnine na poti = 968,50 EUR
- Ostalo (napitnine, magnetki, kartice, spominki…) = 49 EUR
PRENOČIŠČA NA POTI
Na daljšem potovanju po Argentini, Čilu in Boliviji sva zamenjala kar 13 lokacij in temu primerno tudi število različnih prenočišč. Spala sva večinoma v sobah in apartmajih pri domačinih, le v večjih mestih sva prenočevala v hotelih. Nasplošno so prenočišča v tem delu sveta izredno slabe kakovosti in za takšno kakovost je cena za naše razmere res visoka. Za 21 prenočitev sva odštela približno 1.130 EUR, kar pomeni v povprečju slabih 54 EUR, a sva velikokrat morala za ta denar res pošteno zamižati in pogoltniti slino. Če bi si privoščila boljšo kakovost, bi cene poletele v nebo. Kakorkoli, to je sestavni del potovanja v Južno Ameriko in tega se je potrebno zavedati vnaprej.
Vsa prenočišča je dobro plačevati s kreditnimi karticami Mastercard ali Visa, saj vam potem ni potrebno plačati taks in davkov, ki so neznosno visoki (cca. 22-25% na osnovno ceno). Obvezno se morate prijaviti kot tujec in potem ste oproščeni teh cenovnih dodatkov. V nekaterih nastanitvah se delajo kar neumne in vam ta davek vseeno zaračunajo, zato bodite pazljivi pri obračunih. Nama so ga tu in tam sploh na začetku tudi zaračunali in potem je žal prepozno.
HRANA NA POTI
Izbrane destinacije Južne Amerike so zelo znane po odlični govedini in okusnih steakov sva se res veselila. A letvica je bila visoko postavljena, predvsem zaradi lanskega potovanja v Namibijo in Bocvano, kjer se prav tako lahko preverjeno hvalijo z odličnimi prvovrstnimi zrezki govedine in divjačine. Do omenjenih zrezkov sva v resnici morala kar malce stisniti zobe, saj so cene hrane v Patagoniji res nenormalno visoke. A vseeno sva si v Argentini dala duška in razvajala brbončice ob normalnih cenah. Kulinarika na severu Čila in v koščku Bolivije naju ni preveč navduševala, a sva tam preživela tudi premalo časa, da bi lahko konkretno sodila o kulinariki. Zajtrki običajni in zelo evropsko/ameriški. Trgovine pa ponekod zelo dobro založene, ponekod pa le nekaj res osnovnih dobrin.
NAČRT POTOVANJA – 24 DNI
LJUBLJANA – TRST – RIM – SANTIAGO: Več kot 14-urni let do Santiaga (1. dan)
Na tokratno daljše potovanje sva tokrat šla po najinem mnenju ob idealnem času. GoOpti naju je namreč pobral ob 13. uri pred stanovanjem in naju lepo počasi brez norenja in hitenja dostavil na letališče v Trst. Letališče Friuli Venezia Guilia je res majhno in še v prenovi, tako da res nimate kaj posebnega za početi. Ob prihodu sva imela do poleta v Rim, kjer sva na hitro prestopila, še dobre 4 ure, ki pa so vseeno dokaj hitro minile. Malo posedanja, dobra italijanska kava za Matjaža in nekaj fotografij. V Rim smo prileteli po slabi uri leta. Imela sva ravno prav časa za prestop na drugo letalo, s katerim smo poleteli naravnost v čilensko glavno mesto. Let je trajal kar 14 ur in 10 minut, a z dobro posadko Alitalie je precej hitro minil. Privoščili so nam tudi dovolj spanca, tako da sva v Santiago prispela tudi dokaj naspana. Prispeli smo naslednji dan ob 9. uri po lokalnem času. Do takrat niti nisva vedela, da imata Argentina in Čile le 4 ure zamika za nami, kar je seveda zelo znosno za preživeti. Pa tako daleč sta obe državi.
ČILE, SANTIAGO: Sprehod po ulicah Santiaga (2. dan)
V Santiago sva priletela zjutraj, tako da sva imela cel dan na voljo za raziskovanje glavnega mesta. Mogoče se zdi komu malo, a meni je povsem dovolj nekaj ur mestnega utripa, potem pa si že zaželim narave. Na letališču sva zelo hitro uredila vse potrebno za vstop v državo in tudi prtljaga je prišla z nama. Ker sva imela dovolj časa, sva se odločila za poceni mestni avtobus, ki pelje na glavno postajo Alameda. Od tam sva si vzela taksi do hotela, ki sva ga imela res na glavni ulici. Hitro sva se preoblekla in se podala na ulice Santiaga. Ker je bila sobota, so bile ulice polne dopoldanskih nakupovalcev. Obiskala sva mestno tržnico, glavni trg, se sprehodila po umetniških stranskih ulicah in si privoščila prvi mangov sok. Simpatično mesto, v nič več kot za nekaj ur postanka.
ČILE, PUNTA ARENAS: Prikupni Magelanovi pingvini na otoku Magdalena (3. dan)
Zgodaj zjutraj sva se odpravila na letališče in se poslovila za nekaj časa od Santiaga. Z nizkocenovnikom Sky Airlines sva poletela skoraj na konec sveta. Mesto Punta Arenas je bila najina naslednja destinacija in izhodišče za ogled prikupnih Magelanovih pingvinov. Po pristanku naju je divja taksistka odpeljala do nastanitve, kjer sva najprej mislila, da je zgrešila cilj. Ni se motila, prijetno sva se namestila, nato pa si odhitela v mesto urediti izlet na otok Magdalena, kjer vsako leto domuje kar 60.000 parov Magelanovih pingvinov. S trajektom sva se odpeljala na otok in tako s temi majhnimi prikupnimi pingvinčki preživela dobro uro. Nepozabno doživetje.
ČILE, PORVENIR: Ovce in gvanake na otoku Tierra del Fuego (4. dan)
Pred nama je bila dolga pot na konec sveta. V mestu sva zjutraj prevzela najin rezerviran avto, nato pa se odpravila na skoraj 500 kilometrov dolgo pot na povsem skrajni jug Čila. Prvih 300 kilometrov je bilo ravnih, enostavnih in po lepi asfaltirani cesti. Spremljalo naju je dokaj lepo vreme za ta konec sveta. V Punta Delgadi sva se vkrcala na trajekt, ki vozi 20 minut in že prispete na glavni otok arhipelaga Tierra del Fuego. Nepričakovano sva nadaljevala po povsem novi asfaltirani cesti, ki pa se je tudi kmalu končala. Lepa obmorska makadamska cesta naju je vodila v Porvenir, kjer sva tudi prenočila. Celo pot po neokrnjeni pokrajini so naju spremljale množice ovac, divje gvanake in nekaj lisic.
ČILE, TIERRA DEL FUEGO: Na koncu sveta so kraljevi pingvini doma (5. dan)
Končno je napočil moj dan. Moja največja popotniška želja je bila pred vrati, zato sem nemirno spala celo noč. V zgodnjih jutranjih urah naju je lastnik hiše pocrkljal z odličnim zajtrkom, nato pa sva se skoraj še v temi odpravila do kraljevih pingvinov. Po obalni cesti sva vozila do zaliva, kamor so se na zasebno parcelo pred tremi leti kraljevi pingvini priselili iz oddaljenih mrzlih krajev. Park se odpre ob 11. uri in bila sva ves čas popolnoma sama. Nekaj več kot 30 parov majhnih in ljubkih kraljevih pingvinov je stalo ob potoku na travi, med nogami pa so stiskali svoj letošnji naraščaj in se greli ob toplih sončnih žarkih. Nepreceljivi trenutki in izpolnjena najina velika želja. Po ogledu naju je čakala dolga pot nazaj v Punta Arenas, nato pa še zvečer dobre tri ure vožnje v Puerto Natales.
ČILE, PUERTO NATALES: Graciozna jezera v nacionalnem parku Torres del Paine (6. dan)
Še sreča, da sva si že en dan prej po internetu rezervirala celodnevni izlet v nacionalni park Torres del Paine. Namreč v Puerto Natales sva prišla pozno zvečer in odhod je bil že ob 7. uri zjutraj. Majhno mesto Puerto Natales je izhodišče za obisk veličastnega parka Torres del Paine, ki si ga delita Čile in Argentina. Največji čilenski ponos je ogromen in marsikdo se odloči tudi za večdnevni treking. Midva sva si za prvi dan izbrala celodnevni izlet, na katerem so nas popeljali skozi park, nam pokazali najlepše razgledne točke na špičake, turkizna ledeniška jezera, ledenike in slapove. Na koncu smo se sprehodili tudi po ogromni ledeniški laguni, od koder smo lahko opazovali prečudovite ledene gore. Neizmerno sva bila hvaležna predvsem za lepo vreme, saj smo imeli popoln sončen dan, ki si ga lahko v teh koncih samo želiš.
ČILE, PUERTO NATALES: Nepozaben razgled ob laguni Las Torres (7. dan)
Če bi natančno vedela, kaj naju čaka, je veliko vprašanje, če si be se vzpon sploh odločila. Nedolžen zapis v Lonely Planetu je v resnici pomenilo kar 24 kilometrov in približno 1.000 višinskih metrov hoje do čudovite razgledne točke ob Laguni las Torres. Ker pa nisva spala v nacionalnem parku Torres del Paine v pregrešno dragih hotelih ali poceni kampu, sva se morala z avtobusom najprej še pripeljati ponovno v park iz Puerto Natalesa. Ampak je vredno, saj je cela pot čudovita. Na dolino in vršace se vrstijo čudoviti razgledi, prečkati je potrebno potoke in opazuješ lahko ledenike. Kaj je najhuje? Do zadnjega koraka ne veš, ali ti bo narava naklonila čudoviti razled na špičake Torres del Paine ob turkiznem ledeniškem jezeru. Nama je uspelo, čeprav do zadnjega trenutka ni kazalo najbolje.
ARGENTINA, EL CALAFATE: Z avtobusom v argentinski El Calafate (8. dan)
Šele osmi dan sva si lahko prvič malce oddahnila, saj sva imela v planu le dopoldanski avtobusni prevoz iz čilenskega Puerto Natalesa v argentinski El Calafate. Med pet-urno vožnjo smo tudi prečkali mejo, kjer smo porabili kar nekaj časa. Ko sva prispela v El Calafate, sva se udobno namestila v Hostlu Shilling in se sprehodila po centru mesta. V Argentini naju je ponovno pričakalo lepo in sončno vreme, zato je bilo prekrasno popoldne. Po nekaj dneh sva si privoščila tudi odlično kosilo. Končno se je na krožniku znašel odličen kos dobro uležane argentinske govedine za normalno ceno. V eni izmed nešteto turističnih agencij sva si uredila za naslednji dan še enodnevni izlet na veličasten ledenik Perito Moreno.
ARGENTINA, EL CALAFATE: Hoja po najlepšem ledeniku Perito Moreno (9. dan)
Zadnjih nekaj let sem preprosto čakala na ta dan, saj sem si najlepši ledenik na svetu močno želela videti in doživeti. Napočil je dan D in pogled na jasno nebo nama je narisal nasmeh na obraz. Jasno in sončno vreme ob ledeniku Perito Moreno je prava pravljica, saj je tukaj zelo muhasto vreme, ki je običajno deževno, megleno in vetrovno. Z našim avtobusom smo se odpeljali ob turkiznem jezeru Argentino do vhoda v nacionalni park Los Glaciares, ki združuje več kot 200 manjših in 47 večjih ledenikov. Ko smo za ovinkom zagledali mogočni ledenik Perito Moreno, smo vsi glasno zavriskali: Uau!!! Enostavno ni drugih besed ob pogledu na modrino, velikost in lepoto tega velikana. Dve uri smo ga od blizu opazovali, nato pa se z ladjico popeljali še do njega, si namestili dereze in se naslednje tri ure sprehajali po ledeniku. Zagotovo nepozaben dan in eden najlepših v mojem življenju.
ARGENTINA, EL CALAFATE: Kraljestvo flamingov, labodov in rac (10. dan)
Doma narejenega popotniškega plana sva se do desetega dne držala na minuto. Tokrat pa naju je premagala utrujenost, saj sva imela res natrpan urnik že zadnjih 10 dni. Namesto ponovnega hribolazenja do mogočnega Fitz Roya iz vasice El Chalten sva se odločila za počitek ob krasnem sončnem vremenu. Sprehodila sva se ob čudovitem jezeru Argentino, ki leži tik ob mestu. Obrežje velikega jezera je bilo polno roza flamingov, labodov s črnimi glavami, črnih rac in ostalih sladkovodnih ptičev. Posladkala sva se v bližnji kavarni in si še enkrat privoščila povsem enako kosilo v isti restavraciji kot dan poprej. Rabutala sva tudi zrele višnje na domačem pragu.
ARGENTINA, BUENOS AIRES: Buenos Aires s fascinantno Recoleto (11. dan)
Kot velika neljubitelja glavnih mest sva se tokrat namenoma ustavila tudi v glavnem mestu Argentine le za dobrega pol dneva. Bilo je več kot dovolj, da sva malce doživela utrip glavnega mesta in se sprehodila po enem izmed najlepših in najbolj bogatih pokopališč na svetu. Ja, prav ste prebrali. Pokopališče Recoleta je postavljeno v samo središče Buenos Airesa in na njem se bohotijo strašansko bogate grobnice. V eni izmed njih počiva tudi slavna in priljubljena Evita Peron, ki jo vsi dobro poznamo. Ogledala sva si tudi trg Mayo, ob katerem stoji slavna predsednikova palača Casa Rosada. Brez odličnega argentinskega steaka tudi tokrat nisva preživela.
ARGENTINA, IGUAZU: Preprosto najlepši – slapovi Iguazu (12. dan)
Zjutraj naju je čakal najprej dokaj kratek let iz Buenos Airesa do mesta Iguazu, kjer se v bližini letališča nahajajo zagotovo zame zagotovo najlepši slapovi na svetu. Priletela sva v tropski pas, kar je bilo čutiti takoj po pristanku. Ogromen tropski gozd, obilo dežja in neznosna vlaga. Ker sva imela za ogled slapov na voljo le en dan, sva si privoščila kar prevoz s taksijem do najine sobe, odložila prtljago in takoj nadaljevala v park. Tropske nevihte kar niso hotele nehati. Kljub temu, da sva bila mokra do kosti, sva neizmerno uživala ob pogledu na 275 čudovitih slapov. Slapovi padajo v treh nivojih s prelomnice, ki si jih lahko ogledate z različnih lepo urejenih poti in platform nad samo reko. Tudi če ne bi deževalo, bi bila mokra, saj je prša slapov toliko, kot bi stal pod tušem. Za povrh je bilo še Valentinovo. Kičasto lepo.
ARGENTINA, SALTA: Z gondolo na vrh kolonialne Salte (13. dan)
Prebudila sva se v čudovito in sončno jutro. Glede na včerajšnji potop sva bila kar malce razočarana. A verjetno je bilo jutro dan poprej povsem enako. Tropsko vreme pač prinese popoldanske nevihte in veliko padavin. Dokaj v miru sva pojedla zajtrk in se odpravila na letališče. Čakal naju je direkten let v Salto, ki je izhodišče za prekrasne izlete v čudovito naravo ter bolj divji in odmaknjeni svet Argentine. Prispela sva za čas kosila, zato sva si privoščila odličen in predvsem velik steak, nato pa se sprehodila med ulicami Salte in si ogledala nekaj stare kolonialne arhitekture. Zvečer sva se z gondolo odpeljala na hrib San Bernardo nad mestom, kjer sva pričakala lep sončni zahod. S hriba sva se le še peš odpravila do najinega hostla, ki sva ga imela povsem v centru mesta.
ARGENTINA, SALTA: Ogromni kaktusi in barvni hribi v Humahuaci (14. dan)
Ko sem včeraj pregledovala slike tega dne, so mi polzele solze sreče po licu. Tako nenavadne, lepe, pristne in predvsem povsem drugačne pokrajine že dolgo nisem doživela. S tem delom sveta še nisva povsem poračunala in zagotovo se bova sem nekoč vrnila. Zjutraj sva prevzela najeti avtomobil v centru Salte in se odpeljala na sever. Že po dobrih 100 kilometrih vožnje se je začela pokrajina povsem spreminjati. Hribi so se barvali v neverjetne barve in ob poti naju je spremljalo na stotine ogromnih kaktusov. Prva postojanka je bila majhna Purmamarca, kjer je ob vasici hrib s sedmimi barvami, nato sva se ustavila na Pucari v Tilcari, kjer sva se sprehodila med visokimi kaktusi. Za konec čudovitega dne pa še vzpon na 4.350 metrov, kjer so naju pričakali nadnaravni 14-barvni hribi. Prečudovito delo mati narave pod UNESCOVO zaščito.
ARGENTINA, SALTA: Vinorodna pokrajina Cafayate med kanjoni (15. dan)
Danes sva imela še najeti avtomobil, zato sva se v zgodnjih jutranjih urah odpravila na jug. Med vožnjo do prve razgledne točke nad kanjonom sva lahko opazovala ogromne nasade tobaka ter vedno več je bilo tudi vinogradov. Pokrajina je bila še vedno posejana s pisanimi hribi, suhimi kanjoni in ogromnimi rečnimi strugami. Na poti v Cafayate sva si premislila in vseeno obiskala dve vinski kleti. Mesto Cafayate je obkroženo v številnimi vinskimi kletmi, zato je izbira kar težka. Prva je bila stara klet v centru mesta z imenom Bodega El Esteco, nato pa sva obiskala še ultra moderno vinsko klet Piattelli. V Piattelliju sva si privoščila vrhunsko kosilo in kozarec njihovega odličnega rdečega vina sorte Malbec. Nazaj grede sva si ogledala še naravni obelisk, ozek amfiteater z odlično akustiko in Hudičevo grlo.
ČILE, SAN PEDRO DE ATACAMA: Čez prelaz v puščavski San Pedro de Atacama (16. dan)
Prejšnji večer sva vrnila najeti avtomobil in se v najinem hostlu hitro spakirala za naprej. Ostalo je še dve uri časa za kratek počitek, ob polnoči pa sva se že peš odpravila do avtobusne postaje v Salti, od koder smo se z nočnim avtobusom odpeljali na 600 kilometrov dolgo pot. Dvonadstropni avtobus podjetja Andesmar je bil odličen. Sedeži boljši kot v prvem razredu na letalih, odeja za miren spanec in čist WC. Neprekinjeno smo se vozili celo noč in ob 8h prispeli na čilensko mejo Jama, ki se nahaja na prelazu 4350 metrov nad morjem. Dolga vrsta, dobri dve uri postopkov, nato pa naprej v puščavsko mestece San Pedro de Atacama. Kot bi prišel na Luno. Center mesta ima samo in izključno turističen namen, saj je Atacama izhodišče za mnoge izlete v okolico in naprej v Bolivijo.
ČILE, SAN PEDRO DE ATACAMA: Valle de la Luna – izlet na Mars ali Luno (17. dan)
Ponovno sva se veselila nekoliko daljšega spanca, obilnega in okusnega zajtrka ter prostega dopoldneva. Oh, kako se je prileglo po toliko dneh nenormalno zgodnjih ur zbujanja in hitenja. Tokrat sva imela popoldanski izlet z agencijo v Moon Valley. Dolina Lune ali Valle de la Luna je ena najbolj pustih in suhih pokrajin na svetu, zato jo primerjajo s površjem Lune in Marsa. Nekateri predeli niso že več 100 let videli niti kaplje dežja. Najprej smo se odpeljali na razgledno točko nad dolino, nato pa se sprehodili po eni izmed mnogih nadzemnih jam. Vsa belina na površju je kristalizirana sol posušenih jezer. Ogledali smo si še naravni amfiteater ter na sipini pričakali romantičen sončni zahod. Divja in povsem nenaravna pokrajina. Woho, bila sva tudi na Luni.
BOLIVIJA, ALTIPLANO: Prečudovite barvne lagune na Altiplanu (18. dan)
Prečkanje majhnega koščka več kot divje planote Altiplano do Uyunija sva imela sicer v potovalnem planu, a se do zadnjega dne nisva odločila ali bova res šla. Malce sva se bala izkušnje pijanih voznikov ter višinske bolezni. Na licu mesta sva se vseeno odločila, da se podava na 4-dnevno pustolovščino z džipom in voznikom do Uyunija in nazaj v San Pedro de Atacama. Prvi dan smo najprej prečkali mejo v Bolivijo na visokem prelazu, nato pa si ogledali barvne lagune, Dalijevo puščavo, se kopali v naravnih termah in se zgražali ob vonju žvepla ob gejzirih. Za nameček se nam je tudi pokvaril avtomobil, tako da smo šele tik pred nočjo prispeli do našega prvega prenočišča v vasici Vailla Mar. Ajme meni, kje na Zemlji je to bilo. Divje. A če pogledaš na Google Map ti je hitro jasno, da bolj divje pokrajine na Svetu pač ni.
BOLIVIJA, ALTIPLANO: Z mahom porasli inkovski kanjoni na Altiplanu (19. dan)
Kljub spalnim razmeram, ki niso bile ravno po najinem okusu, sva spala precej dobro. Pripravili so nam odličen zajtrk, pri katerem smo uživali ob ameriških palačinkah. Že pred deveto zjutraj smo odrinili našemu naslednjemu dnevu naproti. Dan se je začel dokaj neobetavno, saj smo se ustavili ob skalah, ki niso nudile veliko. Ogromna planota in nekaj osamelih kamnov različnih oblik. Naslednja postajanka je bila razgledna točka nad ogromnim kanjonom. Čudovito, divje in ogromno. Še pred kosilom smo si ogledali tudi vrhunec dneva in sicer kanjon, ki je bil pokrit z mahom in v kanjonu so se pasle nič bojezljive lame. Res prekrasna narava – pravljična z eno besedo. Po kosilu smo se ustavili še v mini vasici, nato pa kmalu prispeli v “solni hotel“, kjer sva si celo privoščila tudi vroč tuš.
BOLIVIJA, SALAR DE UYUNI: Popoln odsev na gracioznem slanem jezeru Uyuni (20. dan)
Tretji dan naše pustolovščine po Altiplanu se je začel res zgodaj. Prebudili so nas praktično sredi noči in sicer ob pol štirih zjutraj. Ob štirih bi morali že na pot, saj je bil v planu ogled sončnega vzhoda na slovitem slanem jezeru Salar de Uyuni. Ko smo se želeli vkrcati v naš džip, le ta žal ni pokazal življenja, zato so ga vsi šoferji poizkušali v naslednji uri popraviti. Žal neupešno in sončni vzhod smo pričakali kar v hotelu. K sreči se je nato avto le prižgal in tudi mi smo se odpeljali na slano jezero. Pričakalo nas je najlepše presenečenje. Slano jezero je bilo pokrito z dvema centimetroma vode in se spremenilo v največje ogledalo na svetu. Popolnost brez meja. Sledil je kratek postanek še na otoku Incahuasi ter vožja po suhem delu slanega jezera do mesta Uyuni. V mestu sva zamenjala vozilo in voznika ter se odpravila nazaj proti izhodišču do vasi Alota, kjer smo tudi prenočili.
ČILE, SANTIAGO: Iz Altiplana v Atacamo in naprej v Santiago (21. dan)
Ponovno sva se morala zbuditi še v trdi temi, saj naju je šofer že ob 4h zjutraj naložil v džip in opeljali smo se proti bolivijski meji. V trdi temi je voznik vozil po planoti, kjer je bilo ogromno blata, gromozanske luže in v zgodnjih jutranjih urah sva lahko opazovala vse vulkanske vrhove pokrite s snegom skoraj do nižin. Glej ga zlomka – očitno je v teh dveh dneh padlo kar nekaj snega. Na bolivijski meji sva bila srečna, da se je 4-dnevno popotovanje srečno končalo. Čakal naju je enak postopek – izhod iz Bolivije in dolgotrajen vstop v Čile. V San Pedru de Atacama težko pričakovana pica in mangov sok, nato pa hitro na letališče v Calamo ter enourni polet v Santiago. Tam sva bila že domača, a sva si vseeno privoščila minivan do najinega hotela. Čiste rjuhe in tople vode sva bila vesela do ušes.
ČILE, SANTIAGO: Obmorski mesti Vina del Mar in Valaparaiso (22. dan)
Za zadnji dan pred odhodom domov sva si izbrala enodnevni turistični izlet v obmorski mesti Viña del Mar in Valparaiso. Najprej sva hotela sama z avtobusom, a sva si zadnji trenutek premislila. Še sreča, saj je bil enodnevni izlet zadetek v polno. Že ob 9h zjutraj smo degustirali odlična čilenska vina, nato pa se sprehodili ob obali manjšega mesta Viña del Mar, ki velja za prestižno lokacijo premožnih vikendašev. Sosednji Valparaiso ima dolgo zgodovino, saj je od nekdaj največje čilensko pristanišče. Celo mesto je uvrščeno na seznam Unescove kulturne dediščine predvsem zaradi bogate zgodovine mesta in mešane arhitekturne podobe. Mesto ima tudi močan kulturni pridih – v hiši La Sebastiana je dolga leta živel in ustvarjal čilenski pesnik, diplomat in nobelovec Pablo Neruda.
SANTIAGO – DOMOV: 15-urni let v kosu iz Santiaga v Rim (23. dan)
Najraje imam polet domov sredi dneva. Privoščila sva si dolg spanec, zajtrk in lepo v miru odšla na letališče. Polet sva imela ob 12.45 po lokalnem času. Z letalsko družbo Alitalia smo poleteli točno in čakalo naju je 15 ur leta v kosu do Rima. Sedež na sredini sva imela prost, zato sva se lahko malce bolj udobno namestila in preživela res dolgo potovanje v letalu zelo mirno in udobno. Čeprav so leti res dolgi, jih enostavno obožujem, saj ni lepšega se zbuditi na drugem koncu sveta brez prestopanja in dolgočasenja na letališčih. Ob 7h zjutraj po lokalnem času smo pristali na letališču v Rimu.
RIM – TRST – LJUBLJANA: Iz Rima z Alitalio v Trst in domov (24. dan)
V nedeljo ob sedmih zjutraj po lokalnem času smo po dolgeeem 15-urnem letu iz Santiaga prispeli v Rim. Časa za prestop sva imela ravno dve uri, tako da sva si le privoščila odličen italijanski sendvič s pršutom in mozzarelo ter okusno kavico. Brez tega v Italiji pač ne gre. Nato pa samo še manj kot eno uro leta do Trsta, kjer smo pristali malo po enajsti uri dopoldan. Slabe pol ure sva morala počakati na prevoz GoOpti, ki naju je varno odpeljal do domačega praga. Po 24-ih dneh na poti se je prilegel domač tuš in domača postelja, ki ju po potovanjih vedno bolj cenim. Bilo je fantastično potovanje, polno novih doživetij, a dom je dom. In vedno znova in vedno raje se vračam domov. Polna spominov in krasnih doživetij, ki mi jih nihče ne more vzeti. Cenim življenje.
ZANIMIVO BRANJE
IZKORISTI 15 EUR POPUSTA NA BOOKING.COM
ČASTIŠ KAVO?
Naju častiš kavo na potovanju...
€5,00
Andreja's WORLD 