ARGENTINA, ČILE IN BOLIVIJA: Prečudovite barvne lagune na Altiplanu (18. dan)

Andreja's WORLD 30.04.2017 Oddaj komentar

Prečkanje majhnega koščka več kot divje planote Altiplano do Uyunija sva imela sicer v potovalnem planu, a se do zadnjega dne nisva odločila ali bova res šla. Malce sva se bala izkušnje pijanih voznikov ter višinske bolezni. Na licu mesta sva se vseeno odločila, da se podava na 4-dnevno pustolovščino z džipom in voznikom do Uyunija in nazaj v San Pedro de Atacama. Prvi dan smo najprej prečkali mejo v Bolivijo na visokem prelazu, nato pa si ogledali barvne lagune, Dalijevo puščavo, se kopali v naravnih termah in se zgražali ob vonju žvepla ob gejzirih. Za nameček se nam je tudi pokvaril avtomobil, tako da smo šele tik pred nočjo prispeli do našega prvega prenočišča v vasici Vailla Mar. Ajme meni, kje na Zemlji je to bilo. Divje. A če pogledaš na Google Map ti je hitro jasno, da bolj divje pokrajine na Svetu pač ni.

IZBIRA AGENCIJE ZA 4-DNEVNO POTOVANJE

Dolgo sva se odločala, ali bova sploh šla na to 4-dnevno potovanje z najetim džipom in voznikom ali ne. Zakaj? Ker sva brala grozne komentarje na Trip Advisorju o tej turi. Da so vozniki pijani, te sploh ne upoštevajo, so neprijazni, ti nočejo pomagati v primeru višinske bolezni, ne govorijo niti besede Angleško, vozijo kot norci… tako nekako. Sami slabi in res grozni komentarji. Nisva mogla najti nič pozitivnega. Potem pa jaz slučajno najdem majhno agencijo Cruz Andina, kjer je bilo le 6 komentarjev, a tisti so bili pozitivni. Šele takrat sva si rekla: “Ok, greva. Kar bo pa bo.”. In sva našla pisarno v Atacami in plačala izlet. Največja uganka je, da ne veš niti kdo bo voznik niti kdo bo v tvojem avtu poleg tebe. Lahko imaš smolo, lahko imaš srečo. Namreč z voznikom in ostalimi v skupini moraš preživeti hočeš ali nočeš 24 ur na dan. Kajti tudi sobe so skupinske in ni druge možnosti. Ja, ni druge opcije. Tudi za doplačilo si ne moreš vzeti dvoposteljne sobe. Denar žal tukaj ne igra nobene vloge. Vsi enakopravni.

NA MEJI – IZHOD IZ ČILA

Ob 7h zjutraj naju je pred najinim hotelčkom pobral rdeč kombi agencije Cruz Andina. Midva sva bila prva, nato smo pobrali še ostale 4 sopotnike. Prva sta bila Ina in David, par iz Nemčije in Nove Zelandije. Njiju sva že poznala na videz, saj smo bili včeraj na enakem izletu v Valle de la Luna. Uf, super. Pa še nekaj malega govorita Špansko. Takoj nama je odleglo. Naslednji je bil Kolumbijec Roberto. Tih, prijazen študent, le Angleško ni govoril. Seveda samo Špansko. Oh, fina kombinacija. In zadnji Japonec Hiro. O, če imaš pa še Japonca – to je pa itak zakon. Vljuden, prijazen, tih. Oh, kako nam je vsem odleglo. V prvih minutah smo se pogovarjali in so imeli vsi enake pomisleke, zato smo vsi pristali pri tej agenciji. Ko smo se vsi naložili v kombi, so nas odpeljali na čilensko mejo. Opa. Meja je kar v mestu. Vpis na seznam, štempiljka za izhod, pregled prtljage in gremo nazaj v kombi ter na prelaz, ki je oddaljen eno uro vožnje iz mesta Atacama.

PREČKANJE MEJE Z BOLIVIJO

Medtem ko smo se s kombijem visoko vzpenjali, sem jaz spala. Serpentinasta cesta nas je pripeljala tik pod 5.000 metrov visok vulkan Sairecabur na mejo z Bolivijo. Na meji smo izstopili iz kombija, odšli v pisarno po dovoljenje za vhod v Bolivijo in ob odličnem zajtrku počakali našega šoferja z džipom. Na slikah ni videti, a bilo je mrzlo kot sam vrag. Veter me je prebudil v trenutku. Hitro smo si poiskali dodatna oblačila – bundo, kapo, rokavice, šal. Matjaž potegne ven telefon in izmeri nadmorsko višino – skoraj 4.500 metrov. Med tem ko smo zajtrkovali se je pripeljal naš avto in šofer Andres iz Uyunija. Izgledal je kar v redu in zelo prijazen. Pa tudi trezen. Le govoril je samo Špansko. Ok. Ob takšni mešani skupini bomo z lahkoto komunicirali tudi s šoferjem.

LAGUNA BLANCA (WHITE LAGOON)

Medtem ko smo vse uredili in se dobro najedli, je naš šofer na streho privezal vso prtljago ter vodo in vso dodatno hrano, ki jo moraš vzeti s seboj za naslednje 4 dni. Trgovine na poti ni. Džipi so vsi Land Cruiserji in imajo zadaj še dva dodatna sedeža, tako da nas je bilo v avtu sedem. Šofer in nas 6 prestrašenih potnikov, ki nismo vedeli kaj nas čaka. Andres je bil zelo prijazen in je vozil zelo lepo. Tukaj je res prava divjina, cesta je makadamska, pa tudi šofer večkrat zavije na brezpotje, da si lahko ogledaš znamenitosti od bližje. Po dveh kilometrih smo se ustavili in plačali vstopnino za nacionalni park Reserva Nacional de fauna Andina Eduardo Avaroa. Karta velja za 3 dni, tako da ob prihodu nazaj ni potrebno plačati nove vstopnine za park. Najprej smo se ustavili ob Laguni Blanci ob vulkanu, ki je res čudovita. V njej so postopali tudi flamingi. Vedno sem mislila, da flamingom ustreza bolj toplo vreme.

LAGUNA VERDE (GREEN LAGOON)

Po nevemkoliko kilometrih po divji naravi smo se pripeljali do naslednje postojanke. Laguna Verde je bila čudovite turkizne barve ob barvitih vulkanih. Do nje je bila hoja prepovedana, saj so v in ob njej zelo strupeni plini.

DESIERTO SALVADOR DALI (DALI ROCK DESERT)

Po čudoviti pokrajini smo prispeli do Dalijeve puščave, kjer smo naredili kratek postanek. Pisani hribi, vulkani, nobenih rastlin. Čudovito.

POLQUES AQUAS TERMALES (SALT LAGOON CHALVIRY)

Ker smo bili res zgodni, smo si lahko čisto sami ogledali vse znamenitosti. Pričakovala sem, da nas bo res veliko na poti, saj je bila gneča na čilenski meji neznosna. A mi smo bili drugi kombi zapovrstjo na meji, zato smo bili v veliki prednosti in imeli Altiplano le zase. Res vrhunsko. Naslednja postojanka so bile terme z naravnim bazenom tople termalne vode. No, to je bil le en mini bazenček, nobene infrastrukture. Navadnih eko wc-jev pa ne bom omenjala. Res naravni vonji. Jajmene. Ina, David in Hero so se celo opogumili, slekli cunje in se namočili v termalnem bazenu. Meni ni padlo na pamet, saj je bilo zunaj mrzlo kot hudič. Sem se pa nastavila toplim in močnim visokogorskim sončnim žarkom, kar je res prijalo.

GEISER SOL DE MANANA (MORNING SUN GEYSER BASIN)

Po kratkem postanku ob termalnem bazenu smo nadaljevali pot do gejzirjev. Uf, zanimiva pokrajina z vročimi gejzirji, pihanje Mati Zemlje na vso moč iz vseh majhnih in velikih kotanj. Vulkansko dno je več kot mirno. Žvepleni smrad nam je kvaril ogled in začele so se prve težave v avtomobilu z višinsko boleznijo. Naš Japonec Hero je začel na vso moč bruhati, postajalo mu je neznosno slabo in dobil je močan glavobol. Tudi mene je začela že počasi boleti glava, čeprav sva naredila res dobro aklimatizacijo že prej. Namreč bila sva v hribih v Patagoniji, nato v Salti naredila enodnevni vzpon na 4500 metrov, nato vzpon čez prelaz z avtobusom, spanje v Atacami na 2500 metrih, izlet v Valle de la Luna. A naš Hero je priletel iz Tokya v Santiago, nato letel v Atacamo, tam sicer prespal 2 noči pred odhodom na Altiplano, a to je bilo občutno premalo. Ni imel nobenih vzponov in nato odhodov v dolino, da bi se lahko pripravil na višinsko bolezen. Žal ga je čakala 4-dnevna mora. Andres je imel s seboj sicer celo vrečo kokinih listov, ki ob žvečenju menda pomagajo proti glavobolu zaradi višinske bolezni, a naš Hero je ob tem še bolj trpel. Priporočam, da tega ne delate, saj je lahko zelo nevarno. Naš Hero ni imel od tega potovanja nič in je to res čisti nesmisel.

KOSILO SREDI NIČESAR

Andres nam je ponudil možnost kosila. Oh, smo kar pogledali. Kje bomo pa sedaj jedli? No, pripeljal nas je do nekaj hiš sredi ničesar in tam znosil iz prtljažnika vso hrano, ki jo je vozil za nas za vse 4 dni. V ceno je namreč vljučeno vse – vožnja, prenočišče in trije obroki. Lastnica “gostilne” nam je iz naših priboljškov skuhala odlično kosilo. Pire krompir, pečene hrenovke, solata paradižnik in avokado ter obvezno Coca Cola, ki je tam edina pijača. Vsakič nova plastenka.

LAGUNA COLORADA (RED LAGOON WITH FLAMENCOS)

Po kosilu smo nadaljevali do ogromne lagune Colorada, ki se je bohotila v svoji roza barvi in s tisočimi flamingi. Vreme je bilo kar pestro. Temni in črni oblaki so dodali dodaten ščepec dramaturgije ob laguni Colorada. Sprehodili smo se popolnoma do jezera, a roza flamingi so nam vztrajno bežali pred očmi.

IZHOD IZ PARKA IN POKVARJEN AVTO

Prispeli smo do nekaj hiš, kjer se je izkazalo, da je izhod iz parka in kontrola vstopnic. Ker smo morali tudi odtočiti, je naš šofer ugasnil avto. Ko smo se ponovno vkrcali, ga žal ni mogel več prižgati. Nikakor in nikakor. Poslal nas je peš naprej po cesti. Vse nas je pestil močan glavobol, naš Japonec ni mogel niti več gledati, tako ga je bolela glava in mu je bilo slabo. Hotel si je iztrgati oči in vse lase. Ubogi revež nam je od bolečine zaspal kar na tleh. Hkrati je bilo boleče mrzlo, zato smo se umaknili v eno od hiš in čakali in čakali. Mimo so pripeljali še drugi avtomobilu in našemu šoferju pomagali popravljati avto. Ko so zamenjali vse mogoče in potrgali še tiste žice, ki so bile v redu, se je avto celo prižgal. Oh, kako smo bili veseli, saj se je počasi že večerilo.

PRENOČIŠČE V VASI VILLA MAR

Tik pred nočjo smo se pripeljali v vas Villa Mar, kjer je veliko samo in izključno zelo osnovnih prenočišč. Ker smo bili v vasi med zadnjimi avtomobili, so nam seveda že vse zasedli. Šofer je vozil od hiše do hiše in za nas iskal prenočišče. Po štirih neuspelih poizkusih mu končno uspe in nas namesti v jojmene res osnovno prenočišče. Mraz, vlaga, o kopalnici pa sploh ne bom govorila. Dve pokvarjeni stranišči in dva pokvarjena tuša za približno 40 ljudi. V sobi nobenih vtičnic, luči. Samo postelja z 10 odejami, da ponoči ne zmrzneš. No, posteljnina se mi je zdela še kar čista, čeprav sem spala seveda v svoji spalni vreči. Skuhali so nam še večerjo in hitro smo vsi z močnim glavobolom pristali v postelji. Tuširanja ni bilo, ker tuša nista niti približno delala. Toplo vodo si si moral doplačati, a žal ni delala. Divje! A če pogledaš na Google Map, potem ti je jasno, da bolj divje in nore pokrajine na svetu pač ni.