ARGENTINA, ČILE IN BOLIVIJA: Ogromni kaktusi in barvni hribi v Humahuaci (14. dan)

Andreja's WORLD 16.04.2017 Oddaj komentar

Ko sem včeraj pregledovala slike tega dne, so mi polzele solze sreče po licu. Tako nenavadne, lepe, pristne in predvsem povsem drugačne pokrajine že dolgo nisem doživela. S tem delom sveta še nisva povsem poračunala in zagotovo se bova sem nekoč vrnila. Zjutraj sva prevzela najeti avtomobil v centru Salte in se odpeljala na sever. Že po dobrih 100 kilometrih vožnje se je začela pokrajina povsem spreminjati. Hribi so se barvali v neverjetne barve in ob poti naju je spremljalo na stotine ogromnih kaktusov. Prva postojanka je bila majhna Purmamarca, kjer je ob vasici hrib s sedmimi barvami, nato sva se ustavila na Pucari v Tilcari, kjer sva se sprehodila med visokimi kaktusi. Za konec čudovitega dne pa še vzpon na 4.350 metrov, kjer so naju pričakali nadnaravni 14-barvni hribi. Prečudovito delo mati narave pod UNESCOVO zaščito.

VOŽNJA IZ SALTE DO PURMAMARCE

Že doma sva si rezervirala avto na http://www.rentalcars.com in izbrala malce bolj dvignjen in robusten avtomobil. Vedela sva, da ga bova potrebovala za makadamske ceste, ki jih imava v planu prevoziti. Avto sva najela za dva dni in z njim naredila en krog na sever in enega na jug naslednji dan. Vsak dan naju je čakalo več kot 500 kilometrov vožnje, a se je izplačalo. Cesta iz Salte na sever proti mestu San Salvador de Jujuy je lepa, asfaltirana in nekaj časa je celo štiripasovnica. Tam še nekako gre s hitrostjo, potem pa se cesta kmalu zoži v dvopasovnico, po kateri poteka ves promet na sever države in čez mejo v Čile ter predvsem v Bolivijo. Ogromno tovornega prometa, pa tudi osebnih avtomobilov, zato gre res počasneje. Cesta se ves čas počasi dviguje, saj je mestece Purmamarca že na nadmorski višini 2.324 metrov. Kmalu se je promet zredčil, midva pa sva začela uživati v noro lepi pokrajini. Barvni hribi in ogromni kaktusi. Čudovito.

PURMAMARCA

Majhna vasica z le 500 prebivalci je najbolj znana po 7-barvnem hribčku, ki je ob robu vasice. Ime mesta Purmamarca izhaja iz dveh besed – Purma pomeni puščava (angl. desert) in marca pomeni mesto (angl. city). In ime vam pove vse – puščavsko mesto in visoka nadmorska višina. Sonce res močno pripeka. Avto parkirate ob robu vasice, kjer so iz gline narejene majhne in enostavne hiše. Po turistični ulici kar mrgoli prodajalcev lokalnih izdelkov. Še najbolj so mi v oči padle prekrasne pisane tkanine. Seveda sva komaj čakala na najino težko pričakovano doživetje. Nekaj korakov in že ste na razgledni točki, kjer vidite vasico in čudovito delo mati narave. Sedem barvni hrib se bohoti tik pred vami, v daljavi pa lahko vidite tudi celo paleto barvnih hribov. Ostala sem brez besed in res samo uživala.

ZELO DRUGAČNA POKOPALIŠČA

Ko sva se vozila naprej proti Tilcari, sva ob cesti videla precej še manjših vasic in ob njih seveda tudi izjemno drugačna in zanimiva pokopališča. Na pokopališčih vedno rastejo tudi kaktusi, saj je bila v preteklosti navada, da so za vsakega pokojnega posadili kaktus. Ogromno cvetja in dodatkov daje pokopališču pisan videz, kar je še posebej lepo. Od daleč pokopališče izgleda kot mini blokovsko naselje.

PUCARA V TILCARI

Najina naslednja postajanka je bila vas Tilcara s hribom Pucara. Skozi puščavsko vas sva se pripeljala do hriba, na katerem so vidni ostanki starodavne utrdbe iz predkolumbijske dobe, ki segajo v čas od 11. do 15. stoletja. Strateška lega na najvišjem hribu je dajala vasi zaščito pred napadalci, še danes je pa to krasna lega za čudoviti razgled v dolino in na sosednje pisane hribe ter kanjone. Na Pucari je posajenih več 100 ogromnih kaktusov, saj so v preteklosti za vsako izgubljeno dušo posadili kaktus. Sprehodila sva se med ogromnimi kaktusi in ostanki utrdbe do najvišje točke in se čudila prekrasni pokrajini ter razgledu. Ob vhodu je tudi botanični vrt, kjer so na ogled mnoge vrste kaktusov. Fascinantno in kičasto lepo.

SERRANIA DE HORNOCAL

Naslednje postojanke sva se najbolj veselila. Pripeljala sva se do vasi Humahuaca, zavila levo čez most in se po dokaj lepi makadamski cesti začela vzpenjati visoko v hribe. Čakalo naju je 25 kilometrov vožnje po serpentinah do razgledne točke Serrania de Hornocal. Nadnaravni štirinajstbarvni hribi so se bohotili pred nama v lepem sončnem vremenu. Na razgledno točko se morate pripeljati nujno v popoldanskem času, da žarki lepo posijejo na barvne hribe. Zjutraj je sonce pred vami za hribi, zato lepih kontrastnih barv ne boste doživeli. Zelo sem si želela videti barvne hribe. V planu so bili na Kitajskem ali v Peruji, saj niti nisem vedela, da so tudi v Argentini. Izvedela sem le dan poprej in seveda ni bilo druge, kot da jih obiščeva. In zgodil se je eden najlepših popotniških trenutkov in kulis v mojem življenu. Na vrhu na nadmorski višini 4.350 metrih nas je bilo le peščica. Celo nekaj kolesarjev, ki so se pripeljali na vrh. Zrak je redek, a ne povzroča nobenih težav. Nepozabno doživetje. Še dodatna informacija, da ne bo pomote. Fotografije niso čisto nič obdelane – ne svetloba, ne barvni kontrasti, ne senčenje. Nič. Tako je tam v resnici, čeprav sem tudi sama najprej pomislila na fotošopiranje, ko sem videla te fotografije barvnih hribov.

HUMAHUACA

Ko sva se spustila s prelaza, sva se na hitro ustavila še v vasi Humahuaca. Zelo podobno Purmamarci, le da je Humahuaca na nadmorski višini 3.000 metrov. Bodite pazljivi, če mislite tukaj prenočiti in prej obvezno naredite nekaj aklimatizacije, da ne boste imeli težav z višinsko boleznijo. Humahuaca ima 8000 prebivalcev in je izhodišče za enodnevne izlete v okolico ali celo čez mejo v Bolivijo do Uyunija. Sprehodila sva se do trga, kjer je postavljana cerkev Iglesia de la Candelaria, ki so jo postavili leta 1641. Na trgu Plaza Gomez so mnoge trgovine, kavarne, restavracije in stojnice s spominki. Midva sva si privoščila tortilje s sirom in paradižnikom na ulici tudi tukaj, ker so res odlične in zelo poceni. Pozno popoldan naju je čakala potem samo še vožnja nazaj v Salto po isti cesti. Potrebovala sva dobre 3 ure do najinega hostla El Relax.