MEHIKA 2026: Todos Santos in vožnja v San Carlos (10. dan)

Andreja's WORLD 2 uri nazaj Oddaj komentar

Zgodaj zjutraj sva se odpravila na pot z najinim najetim avtomobilom. Čakalo naju je več kot 450 kilometrov vožnje po ne najboljših cestah, zato je bila pot kar dolga. Najprej sva se peljala ob obali do mesta Cabo San Lucas, nato pa naprej do simpatične vasice Todos Santos. Za zajtrk se je prilegla sveže pečena cimetova rolica v krasni domači kavarni. Hkrati so naju tam presenetili z razstavo res velikega števila starodobnikov, ki je potekala ravno tisti dan. Naju je čakala še dolga pot, zato sva se odpeljala proti severu najprej do La Paza, nato pa še naprej v San Carlos. Prispela sva dokaj utrujena, tako da sva se samo še namestila v hotelu, se sprehodila na kosilo, nato pa pričakala na obali lep sončni zahod.

TODOS SANTOS

Zgodaj zjutraj sva se odpeljala do obalnega mesta Todos Santos. Najprej sva se peljala po isti cesti kot dva dni nazaj do mesta Cabo San Lucas, zato nama nič ni bilo novega. Le krasno sva se peljala, saj ni bilo zgodaj zjutraj prav nobene gneče. Od tam naprej se je začela precej pusta pokrajina do vasi Todos Santos. Ker je bila štiripasovna cesta, sva zjutraj srečala tudi veliko cestnih kolesarjev. Todos Santos je res majhna vasica z nekaj ljubkimi hišami in eno lepo urejeno ulico. Ko sva se parkirala, nama je pod nos prineslo sveže cimetove rolice iz bližnje kavarne. Seveda sva takoj zavila na kavo, čaj in cimetovo rolico. Bila je tako velika in hkrati tako dobra, da je nihče od naju ne bo nikoli v življenju pozabil.

Ko sva v miru srkala čaj in kavo, pa se je začel direndaj, ki ga seveda nisva pričakovala. Točno na tej ulici so imeli veliko srečanje starodobnikov. Ravno so se pripeljali in parkirali vzdolž te lepe ulice. Obvezen ogled in seveda nekaj fotografij s starodobniki in ponosnimi lastniki. Najbolj so sekali ven izjemno lepo urejeni hrošči, ki so prava znamenitost Mehike.

SAN CARLOS

Potem pa naju je čakala najprej dolga vožnja nazaj do La Paza, tam pa sva zavila na sever proti San Carlosu. Na tej cesti pa res ni bilo ničesar. Niti bencinske črpalke. Še sreča, da nisva na to računala in sva že pred do vrha napolnila rezervoar za gorivo. Pusta pokrajina in ogromni kaktusi vseh vrst. Kar 250 kilometrov sva morala prevoziti, cesta pa je samo magistralna in po njej vozi tudi ves tovor, tako da je hitrost bila pod 100 km/h. V San Carlos sva prispela okrog dveh popoldne. Obalna vas, ki je že kar velika, a žal nimajo niti še za asfalt. Veliko zelo osnovnih hiš narejenih iz praktično odpadnega materiala. Najina nastanitev je bila družinska, lepa in ob morju, ki pa ima res veliko plimovanje.

Sprehodila sva se do edine normalne in odprte restavracije ter si naročila kosilo. Bila sva edina gosta, kar nekaj časa sva čakala, da je mama skuhala kosilo. Bilo je res odlično in porcije gromozanske. Prvič nisva mogla pojesti vsega, pa tudi naročila sva preveč.