UGANDA: Zapleti na hriboviti cesti (4. dan)

Andreja's WORLD 10.02.2015 Oddaj komentar

Danes je bil dan za pozabo. Čeprav lahko res samo rečem, da se dobro z dobrim vrača in tokrat so bile zvezde na najini strani. Huda okvara avtomobila sredi hribov, dvig vstopnic za gorile in še vožnja v pozabljeni hriboviti Bwindi so nama dobesedno pojedli nekaj dni življenja.

Vsa srečna in zadovoljna se zbudiva ob res lepem in romantičnem jezeru Bunyonyi. Nič ni kazalo na to, da bo danes prav posebno razburljiv dan. Še pred zajtrkom se sprehodiva do tržnice ob morju, a le-ta žal poteka samo ob ponedeljkih im petkih. Danes je torek, zato se zadovoljiva z jutranjim sprehodom, med katerim nama družbo delajo otroci na poti v šolo. Otroci so tukaj nekaj posebnega. Ko te zagledajo, prihitijo do tebe in te primejo za roko. Nato se predstavijo in hodijo s tabo, kamor si pač namenjen. Razdelila sva jima tudi barvice, za kar so se dobesedno stepli in mi je bilo kar hudo.

Žal je bila tržica ob jezeru danes zaprta.

Otroci na poti v šolo so nama popestrili jutro.

Okolica jezera Bunyonyi je naravnost prečudovita.

Po zajtrku se odpraviva do hotela Acadia Cottages, ki ima prekrasen park in res prečudovit razgled na jezero in otoke, saj leži še višje od ostalih hotelov, ki so postavljeni ob jezeru. Strmi klanci ne prizanesejo najinemu avtu in prijazen varnostnik naju opozori, da se kadi iz motornega dela. Hm, odpreva pokrov avtomobila in greva občudovati lepote jezera. Zagotovo eden od razgledov, ki jih ne smeš zamuditi v življenju.

Razgled, ki ga v življenju ne smete zamuditi.

Pot nadaljujeva po klancu navzdol vso pot od razgledne točke do mesta Kabale, zato je z avtomobilom vse v redu. Ob poti so kamnolomi, v katerih delajo ljudje z navadnim kladivom. Predvsem ženske z otroci sedijo na tleh in cel dan ročno drobijo kamne na različno velike dele. Prizori, ob katerih te pošteno stisne.

Ročni kamnolomi te stisnejo pri srcu.

Iz Kabale se napotiva po asfaltni cesti proti Kisoru. Cesta je lepa, razgledi fantastični, pokrajina pa močno hribovita in vsa obdelana. Že na prvem klancu pa ponovne težave – z vsakim metrom se bolj kadi iz motorja in avto nama zakuha. Hm, to pa več ni tako smešno. Nisva se pripeljala niti nekaj kilometrov, pred nama pa je še cela pot. Nič ne bi paničarila, če danes ne bi bil dan D in se nama ne bi strašno mudilo. Namreč danes do šestih morava urediti dovoljenja v UWA pisarni za jutrijšnji ogled goril ter hkrati priti še na izhodišče Rushaga v nacionalnem parku Bwindi. In to pomeni krepke dve uri vožnje po gorskih, makadamskih, neurejenih cestah in to obvezno po svetlem. Za jutri ob 8.00 imava namreč že pol leta vnaprej rezervirana dovoljenja za sledenje gorilam v njihovem naravnem okolju, tropskem gozdu Bwindi.

Čudovita zelena in hribovita pokrajina Ugande.

Šalo je za nameček vzel še signal za telefon, saj ga ni in ni bilo. Narediva še nekaj kilometrov, da najdeva signal, pokličeva v pisarno RoadTrip Uganda in nama pošljejo mehanika. Ta pride šele čez dobro uro s tremi ključi. Razloživa mu situacijo in da res moramo takoj v Kisoro, kjer morava urediti dovoljenja, on pa naj v vmesnem času popravi avto. In da morava še po svetlem priti nujno do Rushage. On se samo smeji, saj nama je počil hladilnik in da bo zelo težka. Dolijemo vodo in se res odpeljemo vsi skupaj v Kisoro, kjer avto pustiva pri mehaniku, midva pa brž v UWA pisarno. In kar določiva, da mora avto biti popravljen do 16.00.

Kisoro je precej urejeno mesto za tamkajšnje razmere.

V UWA pisarni seveda nova doživetja. Gospa je tako počasna, da bi jo res nekam poslal. Predam ji moje dopisovanje po elektronski pošti z eno od zaposlenih, ki nama je rezervirala dovoljenja pred pol leta brez vnaprejšnjega plačila. Tega načeloma ne delajo, saj moraš dovoljenje ob rezervaciji tudi plačati. Najin transfer denarja žal ni bil uspešen, zato so potrdili le rezervacijo. Gre le za veliko vsoto denarja (1.200 $), zato nisva tvegala vnaprejšnjega plačila v primeru bolezni ali karkoli drugega. Ker denarja enostavno ne vračajo, kar pomeni da se obrišeš pod nosom, če slučajno ne prideš.

Najine rezervacije seveda ni bilo v računalniku in meni se je kar stemnilo. Prav zato sva prišla, rezervacijo naredila septembra lani in zdaj ostaneva brez. Priznam, da sem obsedela s solzami v očeh, ker sem si to res želela. Navsezadnje je gospa šla nazaj na računalnik in je ni bilo kar eno uro nazaj. Midva sva medtem že pojedla kosilo pri sosedih in jaz sem se pomirila, da pač tako mora biti. Je že za nekaj dobro. Vse skupaj že od jutra ni kazalo na dober razplet.

No, potem se le prikaže in pravi, da le imava dovoljenja in hoče denar. Oooo, super! Le mudi se nama naprej, saj je ura že štiri. Gospa počasi le uredi vse potrebno in ko se vračava proti mehaniku, naju le ta že na cesti pobere s popravljenim avtom. Juhuuuuu… kakšno veselje.

Končno imava v rokah najina dovoljenja za gorile.

Zdaj ostane le še zadnji del dogodivščine. Do Rushage sta dve cesti – daljša, ki je v boljšem stanju, in krajša, ki je v slabšem stanju. Po posvetu z domačini vseeno izbereva krajšo in začne se juhuhu. Res slab makadam, čez hribe in doline, ozka cesta, gromozanske luknje in sami domačini. Seveda je navigacija že zdavnaj nehala delati, signala nikjer, za nameček pa začne še pošteno deževati. Potem se mi je pa sesul ves svet in sem res samo še trepetala.

Cesta je makadamska, strma, ozka in luknjasta.

Makadamske ceste so v Ugandi po dežju tako spolzke, da ne moreš naprej. Cesta se spremeni v živo blato in avto zdrsi ob rob vozišča ali pa v tem primeru po hribu navzdol v prepad. Samo prosila sem naj neha deževati. In res je po nekaj kilometrih nehalo in do Rushage sva prispela tik pred nočjo. Zaradi blatne ceste sva na vrh res komaj zvozila, a se je izšlo. Danes so naju rešile srečne zvezde in res je – dobro se z dobrim vrača.

Tradicionalna hiša – banda iz blata s slamnato streho.

Tokrat prenočiva v tradicionalni hiši narejeni iz blata in pokriti s slamo (banda). Skuhajo nama večerjo na oglju. Sva brez signala za telefon in elektrike, imava pa toplo vodo in termofor za posteljo. Sva na 2.000 metri nad morjem, zrak je svež in obkroža naju zadnji kos tropskega gozdu na afriški celini – Bwindi. Jutri pa res dolgo pričakovani dan z gorilami.