UGANDA: Z levi ni bilo sreče (6. dan)

Andreja's WORLD 12.02.2015 Oddaj komentar

Včeraj je bil prekrasen dan z gorilami in od tukaj naprej nimava na poti več nobenih posebnih planov. Končno se sprostiva in uživava. Na pot sva krenila takoj ob zori, saj naju je čakal dolg dan in veliko novih kilometrov.

Čudovita pokrajina gozda Bwindi ob jutranjem svitu.

Sončni vzhod med hribi je bil resnično prečudovit. Vso noč je deževalo, kar nama je povzročalo kar malo pomislekov, kako se bova spustila s teh hribov po blatni cesti. A na srečo, je zemlja tako suha, da je vse sproti vpila in cesta je bila normalno prevozna. Najprej sva se spustila po hriboviti in slabi cesti nazaj do mesta Muko in nato obrnila na sever proti Ishashi v Queen Elizabeth park. Nisva vedela, kje bo končna postaja, saj nisva niti malo poznala poti in koliko časa nama bo vzela.

Lepa pokrajina, posajena s čajevci in ostalimi vrtninami.

Resnično veselje pa ni prav dolgo trajalo, saj je bila cesta res slaba in hribovita. Ne vem, zakaj sva pričakovala ravnino (?), a pravo hribovje se je šele začelo. Seveda sva ostala spet brez signala na telefonu, navigacija je kmalu izgubila vse sledi, ostala nama je samo avto karta. Hribovita pokrajina, obdelana zemlja in goreči gozdovi. Ter tu in tam kakšen domačin pri delu. Lukenj na makadamski cesti ne bom niti omenjala. Hitrost vožnje naslednjih nekaj ur je bila v povprečju 20 km/h. Dokler sva vozila na sever in po eni sami cesti, je bilo vse v redu. Ko pa sva prispela do »križišča«, sva imela pa res težave. Seveda ni nobenih oznak, niti nisva vedela kje sva in kam morava naprej. Izbirala sva samo smer poti po soncu – torej vedno levo oziroma na sever.

Krčenje še zadnjih kilometrov gozdov je prav grozljivo.

Kar nekajkrat sva tudi obrnila nazaj do prvih domačinov in jih spraševala za smer. A težava se pojavi, ker ti domačini gravitirajo le nekaj 100 metrov – torej od hiše do njive in potoka. Ne poznajo niti prve najbližje vasi, kaj šele kakšnega mesta, ki je bil pri nama na zemljevidu. A nekako je le šlo in po 5-ih urah vožnje prispeva do prvega mesteca Kanungu, ki ga najdeva na karti. Oh, kako sva si oddahnila.

Gozd gori na vse strani. Še sreča, da morajo sekati ročno, da gre bolj počasi.

Nato imava še kakšno uro vožnje do mesteca Kihihi, kjer je nujno potrebno natočiti gorivo, saj potem do glavnega vhoda v park Queen Elizabeth (Katunguru) ni prave bencinske črpalke. Natočiva in oddrviva proti vhodu Ishasha, ki je že del parka Queen Elizabeth.

Z otrokom na hrbtu cel dan na delu v nasadu čajevcev.

Področje Ishasha je dobro poznano po levih, ki se obnašajo drugače od ostalih levov – čez dan namreč poležavajo na deblih ogromnih figovcev in menda jih je na tem področju precejšnje število, kar pomeni zelo visoko verjetnost, da jih vidiš.

Figovec, na katerem se pogosto zadržujejo “drevesni” levi.

Okrog enih popoldan sva le prispela iz hribov do vhoda v park Ishasha. To je čisto na meji s Kongom, kamor pelje tudi glavna cesta iz Ugande. Videla sva tudi nekaj tovornjakov, ker po tej cesti pelje ves tranzit. Ker v Ishashi ni nekih pametnih nastanitev in je res slabo obiskan del parka, sva se odločila, da si vzameva 1 uro in pol za leve in potem odrineva proti severu do glavnega vhoda parka Queen Elizabeth. Cilj je bil priti tja pred nočjo, je pa vožnje od Ishashe do Katunguru za približno 3 ure.

Ishasha – zahodni del nacionalnega parka Queen Elizabeth.

Ker sva leve res želela videti, sva s seboj vzela celo UWA vodiča (20 USD), saj res dobro poznajo teren in tudi slišijo se med seboj po telefonu, če ga kdo opazi. Če si sam, je to precej težje. V Ishashi je na voljo severni in južni krog; časa sva imela le za enega in vodič se je odločil za južnega, ker so tam levi pogosteje ob poldnevih.

Na vhodu v park sem imela precej vprašanj in sem jih hecala, da bom plačala vstopnino, če pokliče leve.

Moram priznati, da sem se resnično veselila, ko smo krenili z vodičem na pot. Če bi si vzela celo popoldne, bi jih sigurno našli, a v tako kratkem času tokrat žal nisva imela sreče. Levi poležavajo na deblih ogromnih figovcev, ki se nahajajo v tem delu parka. Obvozili smo kar precej dreves, a levi so se nama uspešno skrivali. Pa drugič…

Figovec, kjer bi moral biti lev, pa ga žal ni bilo.

Ker je potrebno že tukaj plačati vstopnino, bi se morala šele naslednji dan voziti do glavnega vhoda, kar pomeni, da bi ostala brez jutranjega ogledovanja živali v najboljšem delu parka. Oziroma plačati še eno vstopnino za naslednjih 24 ur. Izbrala sva prvo možnost in se odpeljala proti Katunguru. Prvič sem prevzela volan in še takrat naju je takoj ustavila policija. Kakšna srečnica sem! Samo lepo naju je pozdravil in nama zaželel srečno pot.

Glavna cesta iz Konga proti Katunguru – samotna, ravna in prašna.

Poiskala sva si sobo in sicer v Tembo Safari Lodge, kjer sva bila ponovno popolnoma sama. Lokacija je super, saj je ob reki in takoj ob vhodu v park. Malce sva se še zapeljala po parku in videla res veliko slonov čisto od blizu.

Med čakanjem na večerjo tik pred temo v najinem hotelčku, pa sva opazovala še nilske konje v kanalu, ki razmejuje celoten nacionalni park in povezuje jezero George in jezero Edward, ki sta res ogromni jezeri.