UGANDA: Afriški sloni v parku Queen Elizabeth (7. dan)

Andreja's WORLD 13.02.2015 Oddaj komentar

Dan je namenjen jutranji vožnji po parku Queen Elizabeth, ki velja za najbolj bogatega z živalskimi vrstami v Ugandi. Nato sva se odpravila proti severu in sicer v mesto Fort Portal. V Fort Portalu sva prespala samo iz enega razloga in sicer do naslednje postojanke je predaleč in ne bi uspela priti do noči.

Med hitro malico sva iz Mweye opazovala cele črede bivolov in slonov.

Hitro prebujanje, pakiranje in zajtrk med komarji. Tukaj jih je pa res bilo precej, saj sva čisto ob vodi. Moram pa priznati, da lačni niso bili in sva jo super odnesla brez enega pika. Tudi v sobi je bilo črno od komarjev, a naju je mreža na postelji zelo uspešno varovala.

Jutranja vožnja po parku med ogromnimi kaktusi.

Nimava prav dosti časa več v parku, ker imava dovolilnico le danes do 13. ure. Za začetek si zato izbereva severo-vzhodni krog proti vasi Kasenyi, kjer naj bi se zadrževalo precejšnje število živali. Prebujanje sonca v čisto savanski pokrajini je naravnost čudovito. Trava je zlato rumene barve in mogočni zeleni kaktusi poživijo celotno prečudovito kuliso.

Čudovita kulisa pokrajine in živali.

Afriški sloni niso najbolj prijazni, če se jim preveč približamo.

Ogromno število slonov, opic, veliko različnih vrst antilop, divji prašiči, celi tropi bivolov ter ogromno kosti, kar je dober znak, da je tudi precej levov. Neizmerno uživava ob opazovanju vseh teh lepih živali vsak trenutek. Nekajkrat se nama približuje tudi cel trop bivolov in nama celo prečkajo cesto. Kar malce strašljivo.

Kosti in še kar cele mrtve živali so ležale po celem parku.

Precej kosti pomeni tudi precejšnje število plenilcev.

Med vožnjo po parku se srečamo še z drugim avtomobilom, ki naju napoti proti levu, ki si je pravkar privoščil bivola. Meni se nasmeji do ušes in si predstavljate – da še pa vidiva leva, ki ob cesti hrusta celega bivola. Pa saj bi se mi kar zmešalo od veselja. Oddivjava proti smeri, ki so nama jo opisali, saj park nima nobenih oznak in nama niso mogli dati natančnih navodil.

V parku je ogromno število divjih prašičev.

Sledila sva pticam roparicam, ki so krožile po zraku in z vsako minuto jih je bilo več. A midva sva do tja potrebovala vsaj 15 minut vožnje in v prvo celo zgrešila. Ko sva končno našla tega bivola, je žal lev že svoj obrok pojedel in ostanke prepustil pticam roparicam. Tako sva videla še samo roparice, ki se spuščajo na bivola in trgajo meso s kosti nesrečnega bivola. Lev pa verjetno kje zelo blizu počiva in se oblizuje. Zgrešila sva ga le za nekaj minut. Sicer pa, če bi ga videla, bi verjetno padla v nezavest.

Žal sva levjo pojedino zamudila za nekaj minut. Ostale so le še kosti nesrečnega bivola.

Ker je bilo res že precej vroče, so se živali skrile pod krošnje dreves, midva pa sva se odpravila v vas Katwe na skrajnem zahodu parka. Katwe so znane po solinah, v katerih še vedno čisto ročno pridelujejo sol. Solin si zaradi časovne stiske sicer nisva ogledala, sva pa naletela na veliko število nilskih konjev in slonjih družin ob vodnem kanalu. Cesta, ki pelje v Katwe, namreč leži čisto ob kanalu in živali pridejo k vodi, ker so žejne. Tako so vsi sloni iz parka prihajali k vodi in bilo je res nepozabno doživetje.

Nilske konje sva ob reki lahko opazivala na nekaj metrov razdalje.

Slonje družine ob reki tešijo svojo žejo.

Vas Katwe je poznana po solinah, kjer je proizvodnja še povsem ročna.

En zelo lep in velik ptič med mnogimi vrstami v Ugandi.

Ker nama je počasi zmanjkovalo časa, sva se odpravila na sever proti Fort Portalu. Ustaviva se še pri kraterskem jezeru ob glavni cesti. Kraterska jezera so značilna za to pokrajino in ji je res veliko. Nekatera jezera imajo celo sladko vodo, nekatera med njimi pa so še polna strupenih snovi.

Nezemeljska barve pokrajine in kraterskega jezera.

Cesta proti Fort Portalu ponovno zelo nasprotna od pričakovanj – sicer asfaltirana cesta, ampak takšne luknje na vsakem kvadratnem metru, da moraš enostavno izbirati, katero boš povozil in ne kateri se boš izognil.

Pomivalni stroj po ugandsko – tukaj sva celo malicala.

Vasice se vrstijo druga za drugo in vse so si zelo podobne. Prodajalci banan, tržnice, ogromno ljudi, nekaj trgovinic in šole. Celotna podoba kaže že na precej večjo razvitost kot v predelu goratega Bwindija. V predelu mesta Fort Portal je pokrajina pokrita s prečudovitimi nasadi čajevcev svetlo zelene barve.

Vse vasi ob poti so enake – tržnica, šola, nekaj trgovinic in prerodajalci banan.

V mesto Fort Portal prideva precej utrujena – od vožnje in lukenj na cesti, zato se odpraviva v najin hotel. Ker imava celo normalno sobo, toplo vodo in celo internet (po 10-ih dneh), dobesedno kričiva od veselja. Spodobna lokalna večerja in klepet z ostalimi gosti popestri večerno dogajanje.