NAMIBIJA IN BOCVANA: Črede slonov in žiraf v Etoshi (6. dan)

Andreja's WORLD 07.09.2016 Oddaj komentar

Za današnji dan sva imela doma drugačen plan, a sva bila potem sama sebi zelo hvaležna, da sva ga zadnji trenutek spremenila. Odločila sva se, da za en dan podaljšava ogled živali v nacionalnem parku Etosha. Tako sva pridobila eno noč v kampu znotraj parka in sva tako lahko prenočila v vseh treh kampih znotraj parka. Zaradi te odločitve sva si tudi malce skrajšala naporno makadamsko pot in jo ucvrla po odlični cesti do vhoda Okaukuejo v parku Etosha. Prispela sva pozno, a še vedno dovolj zgodaj, da sva lahko opazovala ob kičastem sončnem zahodu črede slonov, žiraf, oryxov in antilop ob vodni kotanji znotraj parka. Prvič v življenju sva videla povsem od blizu tudi čisto pravega črnega nosoroga. Čista afriška poezija!

ZAJTRK OB OSAMELCIH V KAMPU SPITZKOPPE

Po nekaj nočeh sva se že privadila samote in tišine. Tukaj je bilo še posebej mirno, saj je kamp postavljen res sredi ničesar in tudi med kamp prostori je vsaj 500 metrov ali več. Ni žive duše. Zjutraj sva samo videla okoli avtomobila kar precej živalskih iztrebkov, kar je nakazovalo na precejšnjo nočno aktivnost okoli naju. Že v temu sva se povpela na naravni most in pričakala sončni vzhod, kar je postala že kar navada. Nekaj fotografij in užitkov prvih sončnih žarkov. Zajtrk sva si privoščila v miru, saj sva imela več kot dovolj časa.

Družbo so nama delale male živalice, ki jih je bilo v bližini na desetine. Ena je bila postavljena visoko na skali, da je budno spremljala in čuvala preostali del družine. Če sva se jim približala, je začela glasno kričati, da je opozorila vse ostale.

Ob vhodu kampa sva naredila še nekaj posnetkov naravnih vodnih kotanj (trenutno suhe, ker že dolgo ni vode) ter osnovne infrastrukture (restavracija, toaletni prostori) ter odvihrala skozi vas na sever proti nacionalnemu parku Etosha po lepi asfaltirani cesti.

NA POTI V OKAUKUJEJO (NACIONALNI PARK ETOSHA)

Doma sva planirala, da se bova naslednji dan peljala na sever po makadamski cesti skozi Uis in se ustavila v Twyfelfontain, kjer bi si pogledala poslikave bušmanov (Unesco). Sledila bi vožnja do farme Otjitotongwe, kjer lastniki vsak dan ob 16. uri hranijo (svoje) geparde. Geparde imajo na svojem ogromnem posestvu, kjer se lahko prosto gibajo in so seveda navajeni ljudi, saj jih vsakodnevno hranijo. Obiskovalci se lahko temu dogodku za plačilo pridružijo in se potem tudi fotografirajo ob gepardih (angleško cheetah). Midva sva se na koncu vseeno odločila, da sva v Afriki in se temu “cirkusu” odpoveva, četudi geparda ne bova videla v živo. Hočeva jih videti v naravnem okolju, če sva že tukaj. Lepa cesta naju je potem vodila najprej v Usakos, nato pa naprej v Omaruru in Outjo.

Outjo je še zadnje večje mesto pred Etosho, kjer si je potrebno narediti zalogo vsaj za 4 dni oziroma za toliko časa, kolikor boste preživeli v Etoshi. Znotraj parka je bencinska črpalka, tudi restavracije v kampih in skromno založene trgovine, tako da od lakote ne boste umrli. So pa seveda cene temu luksuzu primerne. Ustavila sva se pred povsem novo in zares urejenim turistično-informacijskim centru, kjer je bila super restavracija z nizkimi cenami, trgovina spominkov, razstava mineralov, čisti toaletni prostori in čez cesto še trgovina. No, pred vrati pa nekaj “pravih” himb, ki se nastavljajo fotoaparatom za nekaj malega plačila. Jaz sem se jih samo nagledala, nisem pa naredila prav nobene fotografije, ker se mi ni zdelo primerno.

NACIONALNI PARK ETOSHA – OKAUKUJEJO

Na glavni vhod v park sva prispela okrog treh popoldan, plačala vstopnino za park za 3 dni in uredila tudi prenočišče v kampu, ki ga edinega nisva imela rezerviranega. Našlo se je še mesto za naju, čeprav moram priznati, da je bil kamp kar precej poln. Na vhodu so nama dali tudi navodila, da se naj sprehodiva do vodne kotanje na ogled živali.

Tukaj se nama je pa začelo vrteti v glavi. Če je pa to safari, potem pa naj naju koklja brcne. Luksuzni bungalovi, ležalniki, turisti v belih hlačah, nakit, klobuki. Ni da ni. Med njimi seveda tudi čisto pravi popotniki, ki so željni ogleda živali. Sprehodiva se do te slavne vodne kotanje ob kampu in se čudiva. Urejeno kot iz škatlice in ob ograji precej klopi ter povsem blizu vodna kotanja. Kar nekaj ljudi je bilo že udobno nameščenih. Meni je bilo zelo čudno vse skupaj in sem še malce skomigala z rameni in se čudila, kaj za vraga se bo sploh tukaj dogajalo. Kot v gledališču.

Gledam in gledam z daljnogledom in se nič še ne dogaja. Potem pa kar naenkrat izza vogala prva družina slonov z matriarhinjo v ospredju, ki so ji sledili ostali člani družine. Noro, noro, noro. Nisem mogla verjeti. Prihajali in prihajali so kot za stavo. Filmska predstava pred očmi. Hierarhija ima posebno vlogo – najprej gredo k vodi najstarejši in seveda glava družine. Potem se vrstijo en za drugim in pijejo neverjetne količine vode. Družina je ostala ob vodnji kotanji več kot eno uro in ves čas pila vodo, se namakala in čofotala.

Čisto na koncu sta prisopihala še samica in čisto sveži mladiček. Verjetno je bil star le kakšen dan, saj še ni niti dobro stal na nogah. Ko sta prišla, je padel po tleh in se ni in ni mogel pobrati. Nato mu je samica pomagala in ga komaj spravila na noge. Malček je šel preblizu vode in padel vanjo. Mi smo bili vsi solzni, saj smo mislili, da se ne bo pobral. Zelo se je mučila, da je čisto utrujenega malčka spravila na noge, da je popil mleko in sta potem tudi nadaljevala pot za ostalimi člani družine. Vam povem, sanjsko in nepozabno smo spremljali film v živo s solzami v očeh.

Ko pridejo sloni k vodi, morajo vse živali stran. So povsem na vrhu lestvice in nihče, ampak res nihče ne pride niti na nekaj deset metrov blizu. Čakajo daleč stran, da bodo na vrsti, pa če so še tako žejni. Žirafe so bile druge na vrsti, čeprav so čakale že antilope in oryxi. Žirafe so potrebovale vsaj eno uro, da so se sploh približale vodi, čeprav so bile čisto blizu. Boječe so do konca. En korak, pa en korak, pa gledajo, pa gledajo. Ko so končno prišle do vode, pa potem stražijo druga drugo pri napajanju. Smešne so. Razkorak morajo narediti, da lahko pijejo in potem zopet dajo skupaj noge. Štoraste, res štoraste.

Tretje so bile na vrsti antilope in oryxi, ampak šele ko so žirafe opravile svoje in se umaknile. Takrat so na hitro pristopili, opravili in nadaljevali svojo pot oziroma se umaknili v ozadje.

Da bi bila romantika popolna, je vodna kotanja postavljena točno tako, da lahko opazujete tudi kičasto lep sončni zahod. Absolutno popolno!

NOČNO DOGAJANJE OB VODNI KOTANJI

Ker sva bila utrujena, sva šla malce do najinega avtomobila počivat. Ni mi dalo miru in sva okrog desetih šla še enkrat do vodne kotanje brez fotoaparata. Samo uživat. Zagledava množico ljudi v čisti tišini, strašni objektivi in čreda slonov. Nočni prizor za pasti po tleh. Nisem se mogla načuditi dogajanju pod reflektorji. Ob vodi je bila čreda vsaj 20-ih slonov, potem pa so se ponovno kar vrstile družine žiraf, slonov, antilop, ptičev. Neverjetno. Prikobacal se je tudi črni nosorog. Ena sama safari poezija, ki jo lahko spremljate celo noč, če ostanete budni. Okrog enajstih sva midva le omagala.