ISLANDIJA: Znameniti zlati krog (4. dan)
Končno je napočil dan, ko sva se podala na ogled znamenitega Zlatega kroga (“Golden Circle”). Brez ogleda teh znamenitosti na Islandiji enostavno ne gre. Začela sva ob mističnem jezeru Pingvallavatn, kjer še danes stoji zgradba prvega parlamenta na svetu (Pingvellir). Nadaljevala sva proti največjemu gejzirju na Islandiji in mogočnemu slapu Gullfoss. Skozi neposeljeno pokrajino sva nadaljevala proti južni obali. Na poti so naju spremljali slapovi, visoki klifi, črna obala, bazaltne stene. Za popoln dan so ponoči poskrbeli še škratki na nebu in nama pričarali severni sij.
Obiskovalci Islandije se največkrat odločijo za organizirane oglede, katere ponujajo številna turistična podjetja. Nastanjeni so v Reykjaviku in vsak dan oddidejo na enega izmed nešteto izletov, ki so tu na voljo. Posledično je na točkah okrog Reykjavika nekoliko več ljudi, a še vedno zelo malo. Seveda je priporočljivo imeti svoj avto, saj si tako povsem svoboden in se lahko ustavljaš po želji, kar je tukaj ključnega pomena. Vseskozi na poti je toliko novega, drugačnega, nerazumno lepega.
Dan je bil zelo dolg in vreme nama ni bilo najbolj naklonjeno. Dež, veter, oblaki so si podajali minute. Večkrat sva bila popolnoma mokra, a kljub razmeram, je bil dan več kot popoln. Začela sva ob jezeru Pingvallavatn, ki je drugo največje jezero na Islandiji. Ob jezeru leži tudi nacionalni park Pingvellir iz leta 1928. Na tem mestu so se zbrali že davnega leta 930 vsi svobodni možje in ustanovili prvi parlament na svetu.
Nadaljevala sva pot do geotermalnega območja, kjer je veliko majhnih in tudi dva večja gejzirja. Največji islandski gejzir in drugi največji gejzir na svetu (Great Geysir ali po njihovo Stóri-Geysir) počiva že dolga leta. Nazadnje je vodo izbruhnil kar 100 metrov visoko v zrak ob potresu leta 2000 in prej še nekajkrat v zadnjih 200 letih.
Strokkur, ki je povsem zraven, pa je četrti največji gejzir na svetu in ta izbruhne vročo vodo 30 metrov visoko na vsakih 8-10 minut. Le-tega sva seveda večkrat videla in je res fantastično doživetje.

Gejzir Strokkur je četrti najvišji gejzir na svetu in požene vodo 30 metrov v zrak vsakih 8-10 minut.
Cesta naju je vodila še naprej v notranjost na ogled veličastnega slapu Gullfoss, ki pada kar 32 metrov v dveh nivojih. Slap je na reki Hvíta, ki se napaja z ogromnimi količinami vode ob taljenju ledenika Langjökull. V sončnih popoldnevih je slap obsijan s sončnimi žarki, zato ga pogosto poimenujejo tudi Zlati slap (Golden Waterfall).
Več kot 100 kilometrov poti sva nato prevozila v popolni samoti, po ravninskem delu mimo mikro vasic ter zagledala še tu in tam kakšno hišo. Pašniki, islandski konji in mnogo število različnih vrst ptičev na vsakem kvadratnem metru. Ko sva prispela do obale, sva bila začudena. Ob južni obali poteka hribovje, ki je povsem črno, saj je vulkanskega nastanka. Zadaj, v notranjosti hribovja, sta dva ogromna ledenika, zato je vode nepredstavljivo veliko. Ledeniške struge so nepredstavljivo dolge – več 10 kilometrov prazne struge, povsem črn pesek in malo vode, ki je svetlo modre barve. Seveda je območje popolnoma neposeljeno, saj bi ob večjem morebitnem izbruhu vulkana vse zalilo z vodo in odneslo v morje.
Visoke in ostro odrezane stene so naravnost odlične za stekanje ogromne količine vode v obliki manjših in večjih slapov.
Končno prispeva še do zadnje najine današnje postojanke. V okolici mesta Vík in Mýrdal je dolga črna peščena plaža, ki je na trenutke resnično dramatična. Atlantski ocean ustvarja ogromne valove, ki z neverjetno močjo udarjajo ob obalo. Dyrhólaey je rt, ki nam podari prekrasen pogled na obalo in svetilnik ter hkrati doživetje neverjetne moči Atlantika. Voda tako glasno buči, da se ne da niti pogovarjati. Veter je pihal s takšno močjo, da najprej nisem mogla niti odpreti vrat avtomobila, potem me je pa premikal tudi za en meter.
Nekaj kilometrov naprej sva se odpravila še na plažo (Reynisdrangar – Troll Rocks), da sva si nabrala za domov spominek. Kamenje peščene plaže je oblikovano v lepe okrogle kamenčke povsem črne barve. Visoke bazaltne stene pa so tako in tako zgodba zase.
Po napornem in dolgem dnevu sva prenočila v Víku, na samotnem mestu ob jezeru. Skozi okno sva lahko opazovala mnogo ptičev in pozno ponoči prvič v življenju doživela tudi ples škratkov na nebu. Za severni sij april ni več najboljši čas, a vseeno nama je uspelo. Okrog polnoči se je začelo dogajati, saj je bila noč jasna in sončeva aktivnost precej velika. Tisti, ki poznate slike fotografov severnega sija, veste, kako te slike izgledajo. Moram priznati, da mi je šele sedaj povsem jasno, kako zelo umetno popravljene so te slike. Težko je fotografirati severni sij, ga je pa izredno lepo doživeti. Kot bi škratki s prahom posuli nebo in nato se v naslednjih minutah intenziteta prahu poveča in pobarva najprej v zeleno barvo. Nato počasi izgine… in tako se ponavlja in ponavlja.
Celotni stroški dneva = 154 EUR
- bencin = 34,82 EUR
- čaj in kava v lokalu = 6,01 EUR
- magnetki za domov (2 kos) = 8,74 EUR
- hrana v trgovini = 24,49 EUR
- spanje Hotel Katla Hofdabrekka (nočitev v sobi s svojo kopalnico brez zajtrka) = 80 EUR
Skupaj prevoženi km = 341 km
Devizni tečaj: 1 EUR = 148 ISK
aaah severni sij.. upam, da mi ga kdaj uspe videt
Tako sem tudi jaz vzdihovala… je lepo, a vse slike, ki jih vidimo in si predstavljamo severni sij, so tako retuširane in posvetljene, da si na koncu kar precej razočaran, ko vidiš v živo. Sedaj za vsako sliko vem, kako je zrihtana… je pa definitivno zelo lepo. 🙂