Skip to content

TURČIJA: Karavanseraj in pravljična Kapadokija (6. dan)

Zgodaj zjutraj sva krenila iz Konye proti pravljični Kapadokiji. Ker je cesta resnično lepa in prazna, sva že po eni uri vožnje prispela v karavanseraj Sultanhani, ki velja za najbolje ohranjenega v celi Anatoliji. Naprej nisva nadaljevala naravnost do palčkove dežele, ampak sva zavila na stransko cesto, tako da sva prispela naravnost v Derinkuyu, kjer sva si ogledala podzemno mesto. Nato je končno napočil čas, ki sva ga oba nestrpno pričakovala. Opoldan sva že prispela v Kapadokijo, se povzpela po razgled na grad Uchisar ter divjala z štirikolesnikom po pravljični deželi.

DSC_2189

Pravljična Kapadokija v Turčiji

Karavanseraj Sultanhani je bil zgrajen leta 1229 in potem večkrat obnovljen. V dolžino meri kar 121 m in je varovan s 24 stolpi. Dvorec je bil zgrajen za trgovce, ki so po poti svile in začimb prevažali blago od Sredozemlja pa vse do daljne Kitajske. Ker so imeli pri sebi zelo dragoceno blago, so jim vladarji zgradili dvorce, ki jih je bilo v tistih časih v Anatoliji kar 250. Dvorec je bil zgrajen kot ogromna zgradba z visokimi zidovi, ki je bil podnevi in ponoči zastražen. Odprto notranje dvorišče je nudilo zavetje karavanarjem. Okrog dvorišča so bili prostori za počitek, blago, hlev za živali, kuhinja, kopalnica in mošeja. V karavanseraju so lahko brezplačno ostali tri dni, financirali pa so jih vladarji iz davkov, ki so jih plačevali karavanarji na mejah.

DSC_1751

Karavanseraj Sultanhani je nudil zavetišče trgovcem na svilnati poti

DSC_1729

Veliko dvorišče za visokimi in zastraženimi zidovi.

DSC_1737

V karavanseraju so trgovci lahko ostali brezplačno 3 dni.

Do naslednje postojanke naju je vodila prekrasna podeželska cesta. Kar nisva mogla verjeti, da se voziva po Turčiji. Še nedavno sva se potepala po Islandiji in tukaj je bila zelo podobna pokrajina. Nešteto vulkanskih kraterjev, ki jim Turki ne pripisujejo nobenega posebnega pomena in jih nikjer ne omenjajo. Po mojem mnenju si zasluži tukajšnja pokrajina mesto na turističnem zemljevidu, ker je raj za ljubitelje pokrajine.

DSC_1769

Prekrasna pokrajina, posajena z vulkanskimi kraterji.

DSC_1793

Prekrasna pokrajina, posajena z vulkanskimi kraterji.

Že okrog 11. ure sva prispela v Derinkuyu in pričakovala hribovito pokrajino, saj sva si želela ogledati podzemno mesto. Vsi si predstavljamo, da je vhod v podzemno mesto nekako v hrib ali pa ob hribu. Tukaj je popolna ravnina in podzemno mesto v osmih nadstropjih pod njo. Kar precejšnja gneča na vhodu naju ni odvrnila od ogleda, zato sva se hitro izmuznila mimo skupine in si samostojno ogledala podzemlje. Podzemno mesto so z lahkoto zgradili z izkopavanjem, zaradi same strukture zemlje. V tem predelu jih je več kot 200, a mnoga podzemna mesta niti niso še odkrita. V podzemnih mestih so imeli bivalne prostore, kuhinjo, kopalnice, hlev, mošejo, šolo. V podzemnem mestu Derinkuyu je živelo kar 1000 ljudi.

DSC_1872

Vhod v podzemno mesto Derinkuyu.

Moram priznati, da sem imela kar nelagoden občutek med potikanjem po ozkih rovih, ki so peljali kar 8 nadstropij globoko. V en del niti nisem vstopila, ker mi je bilo pretesno. Prostori so še danes lepo ohranjeni, do katerih vodijo ozka in nizka stopnišča. Podzemno mesto ni niti slučajno kraj, kjer bi živela.

DSC_1835

Nadstropja v podzemnem mestu povezujejo ozka in nizka stopnišča.

DSC_1852

Bivalni prostori so nekoliko večji.

DSC_1825

Vrata iz kamna za zapiranje prostorov.

Končno je napočil čas za pravljično deželo Kapadokijo. Nikakor si nisem mogla predstavljati te čudežne pokrajine v živo in komaj sem čakala na ta trenutek. Najprej sva se ustavila v mestu Uchisar, kjer sva zagledala grad, ki se visoko bohoti nad mestecem. Že od daleč se vidi njegova “čudežna” izklesana podoba. Na vrhu gradu je razgledna točka, od koder si lahko končno narišemo pred očmi podobo Kapadokije.

DSC_1880

Mesto Ushisar z gradom, ki ponuja lep razgled na večji del Kapadokije.

Nacionalni park Kapadokija leži na okoli 1000 m visoki anatolski planoti. Pred približno 40 milijoni let je na tem mestu stalo slano jezero. Okoliška vulkana sta tisočletja bruhala v zrak lavo in prah. Droben prah in pepel so potovali najdlje in počasi ustvarjali pokrajino Kapadokije, dokler ni slano jezero povsem izginilo. V stoletjih se je vse skupaj povezalo, utrdilo in povezalo v vulkanski tuf. Voda je nato rezala mehko podlago in ustvarjala pravljično podobo. Včasih je naletela voda tudi na oviro (trši kosi lave), zato so se oblikovali stožci prav posebnih oblik. Če ni že padel, je na vrhu trd bazaltni kamen. Velika posebnost je, da niti dve dolini nista enaki. Tako poznamo dolino ljubezni, dolino gobic, dolino dimnikov, kameljo dolino, Gaudijevo dolino.

DSC_1909

Pravljična podoba Kapadokije z gradu Ushisar.

DSC_1974

Vasica v Kapadokiji – Göreme, kjer sva tudi midva prenočila v enem izmed mnogih jurčkov.

V Kapadokiji so se zelo zgodaj naselili tudi prvi prebivalci. Rodovitna prst, obilje vode in sonca je privlačila mnoge. Pomembna strateška lega na svilnati poti karavanarjev je omogočala pravi razcvet mesta. Ker so v bližini hribi, je bila pot skozi Kapadokijo vedno tudi najlažja pot. Že prvi prebivalci so si domovanje naredili kar v mehkem vulkanskem tufu z izkopavanjem. Za domove so si najraje izbrali stožce, saj so že imeli obliko hiše. Kjer ni bilo jurčkov, pa so izkopavali v globino. Tako so živeli v jamah, v naravnih klimatskih pogojih.  Ljudje še danes živijo enako in imajo domove, hotele in restavracije urejene kot nekoč. Tudi midva sva izbrala nočitev v enem od jurčkov, kjer je bila samo dodatno urejena kopalnica. Soba je bila izklesana v vulkanski tuf. Bilo je prijetno hladno in z rahlim vonjem po zemlji. Zares čudovita izkušnja, ki je ne smete zamuditi.

DSC_2074

Kapadokija z gradom Ushisar.

DSC_2084

Ljudje še danes živijo v domovih, izklesanih v vulkanski tuf.

Celo popoldne sva preživela v mestu in se povzpela na mnoge razgledne točke. Nacionalni park je ogromen in mnogi se odločijo za raziskovanje peš. Midva sva si izbrala lažjo možnosti in sicer sva si za 3 ure izposodila štirikolesnik in šla na vodeni ogled s skupino. Vozili smo se po dolinah in si privoščili sončni zahod v pravljični deželi. Zares nepozabna izkušnja in dragoceno doživetje!

DSC_2153

Ogromno Kapadokijo najlažje raziščemo s štirikolesnikom.

DSC_2154

Pravljična Kapadokija

DSC_2186

Pravljična Kapadokija

DSC_2229

Pravljična Kapadokij

DSC_2261

Pravljična Kapadokija

Celotni stroški dneva = 128 EUR

  • vstopnina Karavanseraj Sultanhani = 10 TL (3,33 EUR)
  • WC 2 x = 2 TL (0,66 EUR)
  • vstopnina podzemno mesto Derinkuyu = 40 TL (13,33 EUR)
  • pijača (kava, ledeni čaj) = 9 TL (3 EUR)
  • vstopnina grad Uchisar = 13 TL (4,33 EUR)
  • parkirišče grad Uchisar = 2,5 TL (0,83 EUR)
  • kosilo (kebab, voda, sladice) = 72 TL (24 EUR)
  • znamke za karice (8 kom) = 24 TL (8 EUR)
  • ATM za 3 ure izlet = 80 TL (26,66 EUR)
  • pita = 16 TL (5,33 EUR)
  • krompirček, kava, čaj, puding = 22 TL (7,33 EUR)
  • spanje Dream Cave Hotel = 90 TL (NZ) (30 EUR)

Prevoženi km = 276 km

Devizni tečaj: 1 EUR = 3 TL

Goreme

Komentiraj

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: