TURČIJA: Karavanseraj in pravljična Kapadokija (6. dan)

Andreja's WORLD 25.06.2015 Oddaj komentar

Zgodaj zjutraj sva krenila iz Konye proti pravljični Kapadokiji. Ker je cesta resnično lepa in prazna, sva že po eni uri vožnje prispela v karavanseraj Sultanhani, ki velja za najbolje ohranjenega v celi Anatoliji. Naprej nisva nadaljevala naravnost do palčkove dežele, ampak sva zavila na stransko cesto, tako da sva prispela naravnost v Derinkuyu, kjer sva si ogledala podzemno mesto. Nato je končno napočil čas, ki sva ga oba nestrpno pričakovala. Opoldan sva že prispela v Kapadokijo, se povzpela po razgled na grad Uchisar ter divjala z štirikolesnikom po pravljični deželi.

Pravljična Kapadokija v Turčiji

Karavanseraj Sultanhani je bil zgrajen leta 1229 in potem večkrat obnovljen. V dolžino meri kar 121 m in je varovan s 24 stolpi. Dvorec je bil zgrajen za trgovce, ki so po poti svile in začimb prevažali blago od Sredozemlja pa vse do daljne Kitajske. Ker so imeli pri sebi zelo dragoceno blago, so jim vladarji zgradili dvorce, ki jih je bilo v tistih časih v Anatoliji kar 250. Dvorec je bil zgrajen kot ogromna zgradba z visokimi zidovi, ki je bil podnevi in ponoči zastražen. Odprto notranje dvorišče je nudilo zavetje karavanarjem. Okrog dvorišča so bili prostori za počitek, blago, hlev za živali, kuhinja, kopalnica in mošeja. V karavanseraju so lahko brezplačno ostali tri dni, financirali pa so jih vladarji iz davkov, ki so jih plačevali karavanarji na mejah.

Karavanseraj Sultanhani je nudil zavetišče trgovcem na svilnati poti

Veliko dvorišče za visokimi in zastraženimi zidovi.

V karavanseraju so trgovci lahko ostali brezplačno 3 dni.

Do naslednje postojanke naju je vodila prekrasna podeželska cesta. Kar nisva mogla verjeti, da se voziva po Turčiji. Še nedavno sva se potepala po Islandiji in tukaj je bila zelo podobna pokrajina. Nešteto vulkanskih kraterjev, ki jim Turki ne pripisujejo nobenega posebnega pomena in jih nikjer ne omenjajo. Po mojem mnenju si zasluži tukajšnja pokrajina mesto na turističnem zemljevidu, ker je raj za ljubitelje pokrajine.

Prekrasna pokrajina, posajena z vulkanskimi kraterji.

Že okrog 11. ure sva prispela v Derinkuyu in pričakovala hribovito pokrajino, saj sva si želela ogledati podzemno mesto. Vsi si predstavljamo, da je vhod v podzemno mesto nekako v hrib ali pa ob hribu. Tukaj je popolna ravnina in podzemno mesto v osmih nadstropjih pod njo. Kar precejšnja gneča na vhodu naju ni odvrnila od ogleda, zato sva se hitro izmuznila mimo skupine in si samostojno ogledala podzemlje. Podzemno mesto so z lahkoto zgradili z izkopavanjem, zaradi same strukture zemlje. V tem predelu jih je več kot 200, a mnoga podzemna mesta niti niso še odkrita. V podzemnih mestih so imeli bivalne prostore, kuhinjo, kopalnice, hlev, mošejo, šolo. V podzemnem mestu Derinkuyu je živelo kar 1000 ljudi.

Vhod v podzemno mesto Derinkuyu.

Moram priznati, da sem imela kar nelagoden občutek med potikanjem po ozkih rovih, ki so peljali kar 8 nadstropij globoko. V en del niti nisem vstopila, ker mi je bilo pretesno. Prostori so še danes lepo ohranjeni, do katerih vodijo ozka in nizka stopnišča. Podzemno mesto ni niti slučajno kraj, kjer bi živela.

Nadstropja v podzemnem mestu povezujejo ozka in nizka stopnišča.

Bivalni prostori so nekoliko večji.

Vrata iz kamna za zapiranje prostorov.

Končno je napočil čas za pravljično deželo Kapadokijo. Nikakor si nisem mogla predstavljati te čudežne pokrajine v živo in komaj sem čakala na ta trenutek. Najprej sva se ustavila v mestu Uchisar, kjer sva zagledala grad, ki se visoko bohoti nad mestecem. Že od daleč se vidi njegova “čudežna” izklesana podoba. Na vrhu gradu je razgledna točka, od koder si lahko končno narišemo pred očmi podobo Kapadokije.

Mesto Ushisar z gradom, ki ponuja lep razgled na večji del Kapadokije.

Nacionalni park Kapadokija leži na okoli 1000 m visoki anatolski planoti. Pred približno 40 milijoni let je na tem mestu stalo slano jezero. Okoliška vulkana sta tisočletja bruhala v zrak lavo in prah. Droben prah in pepel so potovali najdlje in počasi ustvarjali pokrajino Kapadokije, dokler ni slano jezero povsem izginilo. V stoletjih se je vse skupaj povezalo, utrdilo in povezalo v vulkanski tuf. Voda je nato rezala mehko podlago in ustvarjala pravljično podobo. Včasih je naletela voda tudi na oviro (trši kosi lave), zato so se oblikovali stožci prav posebnih oblik. Če ni že padel, je na vrhu trd bazaltni kamen. Velika posebnost je, da niti dve dolini nista enaki. Tako poznamo dolino ljubezni, dolino gobic, dolino dimnikov, kameljo dolino, Gaudijevo dolino.

Pravljična podoba Kapadokije z gradu Ushisar.

Vasica v Kapadokiji – Göreme, kjer sva tudi midva prenočila v enem izmed mnogih jurčkov.

V Kapadokiji so se zelo zgodaj naselili tudi prvi prebivalci. Rodovitna prst, obilje vode in sonca je privlačila mnoge. Pomembna strateška lega na svilnati poti karavanarjev je omogočala pravi razcvet mesta. Ker so v bližini hribi, je bila pot skozi Kapadokijo vedno tudi najlažja pot. Že prvi prebivalci so si domovanje naredili kar v mehkem vulkanskem tufu z izkopavanjem. Za domove so si najraje izbrali stožce, saj so že imeli obliko hiše. Kjer ni bilo jurčkov, pa so izkopavali v globino. Tako so živeli v jamah, v naravnih klimatskih pogojih. Ljudje še danes živijo enako in imajo domove, hotele in restavracije urejene kot nekoč. Tudi midva sva izbrala nočitev v enem od jurčkov, kjer je bila samo dodatno urejena kopalnica. Soba je bila izklesana v vulkanski tuf. Bilo je prijetno hladno in z rahlim vonjem po zemlji. Zares čudovita izkušnja, ki je ne smete zamuditi.

Kapadokija z gradom Ushisar.

Ljudje še danes živijo v domovih, izklesanih v vulkanski tuf.

Celo popoldne sva preživela v mestu in se povzpela na mnoge razgledne točke. Nacionalni park je ogromen in mnogi se odločijo za raziskovanje peš. Midva sva si izbrala lažjo možnosti in sicer sva si za 3 ure izposodila štirikolesnik in šla na vodeni ogled s skupino. Vozili smo se po dolinah in si privoščili sončni zahod v pravljični deželi. Zares nepozabna izkušnja in dragoceno doživetje!