Skip to content

TURČIJA: Mevlanin center in dom dervišev (5. dan)

Spanec je bil nocoj večkrat prekinjen, ker so sredi noč bobnali po ulici. Budnica za domačine, da se nahranijo pred zoro, saj je čas ramadana. Čakala naju je precej dolga pot proti vzhodu do mesta Konya mimo jezera Egidir, ki spominja na naše Blejsko jezero. Cesta naju je v nadaljevanju vodila mimo slanega jezera ter čudovitih večbarvnih polj in ogromnih nasadov sadja in zelenjave.

DSC_1577

Mevlanin center v Konyi – muzej, mošeja in grobnica.

Egidirsko jezero je 4. največje jezero v Turčiji in leži na nadmorski višini 950 m. Zavzema okoli 470 km2 in ob jezeru leži tudi mesto Egidir, ki je znano po bazi komandosov. Ker je naju pot vodila naprej proti Konyi, se v mestu nisva ustavljala. Izbrala sva celo malce bolj neobičajno pot, ki pelje ob skrajnem severnem delu jezera. Pokrajina je res čudovita, neposeljena in prvinska. Samo nasadi sadja, nešteto ogromnih polj in raslinjaki.

DSC_1479

Severna obala Egidirskega jezera.

DSC_1491

Štorklja z družino na stebru ob cesti.

Najbolj sva bila presenečena nad pridnostjo domačinov. Na cesti sva srečevala samo stare in prastare traktorje, na kateri so bile cele družine (več generacij), ki so se odpravljali na svoje polje oziroma v svoj nasad pobirati pridelek. Neverjetna pridnost in delavnost, ki jim omogoča le preživetje iz dneva v dan.

DSC_1511

Pisana turška polja

DSC_1519

Sadovnjaki in rastlinjaki kraljujejo pretežno ravninski pokrajini

DSC_1527

Makova polja, na katerih legalno gojijo opij

DSC_1502

Več generacij družine odhaja obirati pridelek v svoj sadovnjak

Ko sva se po severni obvoznici pripeljala v Konyo, sva samo gledala in se čudila. Pričakovala sva eno “od nekoga pozabljeno mesto”, a pripeljala sva se skorajdane po najbolj urejeni aveniji, kar sva jih v življenju videla. Šestpasovna vpadnica, vrtnice in umetna trava ter povsem novi tramvaj in osvetljava za New York. Nikjer nobene smeti, za povrh pa še sekcijsko merjenje hitrosti. Ja, to merjenje, ki ga sedaj pri nas šele testiramo na Trojanah. Hitro ugotoviva, da ima Konya več kot milijon prebivalcev. Ko se končno prebijeva do najinega hotela, presenečeno ugotoviva, da sem rezervirala hotel le nekaj korakov stran od Mevlaninega kompleksa ter strogega centra s tržnico.

DSC_1567

Mevlanin kompleks v Konyi

DSC_1708

Pogled na kompleks skozi okno hotelske sobe

Konya velja za najbolj muslimansko mesto v Turčiji, saj je tu pokopan Mevlana. V kolikor turški musliman ne more v Meko, potem mora vsaj obiskati Konyo. Zelo hitro nama je bilo stanje povsem jasno, saj nisva srečala nobenega turista, ampak samo domačine, ki so ob obisku Mevlaninega kompleksa padali v trans in se popolnoma predali molitvi. Prav zaradi tega, velja mesto kot eno najbolj konzervativnih mest v Turčiji in odstotek zakritih žensk je tukaj precej visok. Kljub temu, se nisva v nobenem trenutku počutila slabo. Ravno obratno, zelo veseli so bili najinega obiska in nama zelo lepo ustregli na vsakem koraku.

DSC_1652

Turkizna grobnica je prečudovita na pogled

DSC_1600

Grobnica, v kateri počiva Mevlana

Mesto je doživelo razcvet v 12. in 13. stoletju, ko je bila tukaj prestolnica seldžuškega imperija in v tem času, je živel tudi Mevlana. Mevlana je bil velik muslimanski sufi, učenjak, pesnik, pisatelj, filozof in derviš. V Konyi je našel svoj dom in zaščito, kjer je lahko tudi pisal in učil. V življenju je napisal mnogo knjig, med katerimi je najbolj slavno delo Mesnawi, ki ga imenujejo Koran v perzijskem jeziku. Sestavljen je iz kar 26.000 verzov. Mevlanino glavno vodilo v življenju je bila ljubezen, božanska ljubezen.

DSC_1594

Mevlana je napisal tudi slavno delo Mesnewi, ki velja za Koran v perzijskem jeziku

DSC_1601

V grobnici je pokopano veliko število sultanov in učiteljev

V celotnem kompleksu si lahko ogledamo prekrasno turkizno grobnico, kjer je pokopan Mevlana ter mnogi sultani in duhovni učitelji samostana. Konya je tudi dom vrtečih dervišev, saj so po Mevlanini smrti njegovi učenci ustanovili Red vrtečih se dervišev “Mevlevi”, ki je obstajal vse do Ataturkove prepovedi derviških redov leta 1925. Zgledno urejen muzej nam podrobno prikaže življenje sultanov in dervišev ter nas popelje nazaj v zgodovino. V mestu se še vedno vsako soboto vrtijo derviši. Obred je brezplačen in tudi turisti so dobrodošli, ni pa dogodek namenjen turistom. Žal ni bila sobota in sva morala derviše najti na drugi lokaciji.

DSC_1584

Pokopališče znotraj kompleksa

DSC_1637

V muzeju je nazorno prikazano življenje sultanov

DSC_1640

Konya velja za dom vrtečih se dervišev

Sprehodila sva se še po starih ulicah skozi tržnico, posedala na klopeh in opazovala življenje domačinov. Le-ti so bili večinoma zaposleni vsak s svojim molilnikom v roki in posedanjem v sencah krošenj dreves.

DSC_1679

Simpatično urejene ulice v strogem centru mesta

DSC_1701

Domačini so zaposleni s posedanjem in molitvijo

Skupaj celotni stroški dneva = 124 EUR

  • 2 kg domačih jagod na poti = 5 TL
  • bencin = 150 TL
  • kosilo (šiš kebab, voda) = 35 TL
  • magnetek = 6 TL
  • sladoled = 8 TL
  • pita, cukri = 15 TL
  • kava, čokolada, preste = 18 TL
  • spanje Mesnevi Hotel (NZ) = 45 EUR

Prevoženi km = 421 km

Tečaj: 1 EUR = 3 TL

5. dan - Pamukkale_Konya

4 Comments »

    • Hvala Saša. Konya se nama je res zelo dopadla, ker je še tako pristna in neturistična. Čeprav je bila le “na poti”, naju je res navdušila. Žal nisva mogla doživeti tukaj pravih dervišev, ker sva bila tukaj v sredo. Sva pa potem šla v Istanbulu in je bilo res doživetje. O tem se še razpišem v nadaljevanju… Če ti bo kdaj zneslo, pojdi res v Konyi. 🙂

  1. Velikokrat je tako, da doživiš nekaj najlepšega tam, kjer sploh ne pričakuješ. In seveda obratno. V Turčiji moram it za kakšen podaljšan vikend v Istambul, Čeprav je turističen ga za enkrat vsi pohvalijo. Bom videla kakšni so tvoji vtisi.

    • Res je in se povsem strinjam. V Istanbul sem si jaz močno, močno želela. 3 stvari sem hotela videti v Turčiji – Pamukkale, Kapadokijo in Istanbul. Če bi ga izbrala za začetek potovanja, bi me verjetno bolj prepričal. Ker pa je bil na koncu, ko sem videla in doživela že praktično vse in še na bolj pristen način, sem bila pa precej razočarana. Gneča je pa takšna kot poleti v Parizu ali pa še huje. Lep je in za videti, a mene ni “vrgel na rit”. Bursa je npr. zelo lepo mesto.

Komentiraj

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: