NAMBIJA IN BOCVANA: Luškane surikate in največje slano jezero (13. dan)

Andreja's WORLD 14.09.2016 1 komentar

Dan se je začel zelo zgodaj, saj sva se že pred šesto zjutraj in pred sončnim vzhodom s šoferjem odpeljala po “necesti” do najbolj ljubkih malih živali na svetu. Po zelo mivkasti poti sredi ničesar smo se peljali skozi listnati gozd, nato pa po pašnikih in travnikih do velikega odprtega področja, kjer so nas pričakale čisto divje male surikate. Svoja telesa so grele na prvih sončnih žarkih, potem pa urno hitele iskati hrano vse naokoli, tako da smo jih komaj dohitevali. Odpeljali smo se tudi do največjega posušenega slanega jezera na svetu Maghadigadi. Povsem bela pokrajina, kjer ni ničesar več 100 kilometrov, zaradi katere takoj izgubiš vso orientacijo. Nato naju je pot vodila nazaj do kampa Planet Baobab in z najinim avtomobilom do mesta Maun, ki je izhodišče za izlete v delto Okavanga.

ZAJTRK Z LUŠKANIMI SURIKATAMI

Na skoraj dve uri dolgo pot do surikatov sva se podala s šoferjem, ker je cesta za najin avtomobil neprevozna. Lažje rečeno, ni čisto prave ceste, ampak je peščena zvožena pot, kjer je na trenutke zelo globoka mivka in se težko izkoplješ iz nje. Da ne bo pomote, tukaj zelo preprosto živi le nekaj domačinov, tako da ti tudi nihče ne more pomagati. Mimo vas bo pa mogoče pripeljal en avtomobil na dan, če boste imeli srečo. V deževnem obdobju pa je to blatna cesta in se tudi zakopljete z avtomobilom zelo hitro. Nisva je hotela sama preizkušati, ker sva imela pretežak avto za takšne neumnosti. Ta cesta vodi tudi na sloviti Kubu Island, ki je poznan po odročnosti, čarobnosti in večstoletnih baobabih. Nekaj je moralo ostati še za drugič.

Do surikatov smo prišli zadnji trenutek, saj so ob zori grele svoje trebuščke na soncu in vpijale prve sončne žarke. Predstavljala sem si vse skupaj zelo drugače. Surikate je potrebno vsako jutro sploh najti na ogromnem travniku, saj živijo na teritoriju velikem kar 5 km2. Te majhne živalice imajo tako dobro zaščitno barvo, da jo je res zelo težko videti na ogromnem travniku. Surikate so majhne, niso boječe in z lahkoto sva se jim čisto približala. Tudi radovedne so, tako da so kar same prihajale v najino bližino. Surikate živijo v krdelih največkrat do 30 živali. Mi smo srečali družino s samcem, dvema samicama in tremi mladički. Samec je bil zelo zaščitniški, že precej v letih in je na trenutke tudi pihal na naju. Samici z mladički pa razposajeni, mirni in radovedni.

Surikate prihajajo iz reda zveri, v divjini pa živijo predvsem v savanah in polpuščavah Angole, Namibije, v puščavi Kalahari in južni Bocvani. Težke so do 950 gramov, v dolžino pa merijo do 29 centimetrov in živijo do 10 let. Surikate so večinoma dejavne podnevi, zato so nama tudi začele hitro bežati. Bil je tudi čas zajtrka za njih, zato so tekle, iskale hrano, kopale po rovih. Vedno je bil eden od članov družine na preži in opozarjal z zvoki ostale člane, če je pretila kakšna nevarnost. Ostali so med tem iskali hrano. Bile so tako hitre, da sva jih res komaj dohitevala po travniku. Hkrati pa je ta trava povsem bodičasta, tako da je bilo zelo podobno hoji po morskih ježkih. Bodice so se zarile čez superge v podplate, da me je bolelo še naslednjih nekaj dni.

NAJVEČJE SLANO JEZERO NA SVETU MAKGADIKGADI

Odpeljali smo se še nekaj 10 kilometrov naprej do največjega posušenega slanega jezera na svetu, ki meri v skupni površini več kot cela Švica (16.057 m2) in se je posušil že pred več tisočletji. Nacionalni park Makgadikgadi sestavlja več posušenih jezer in med njimi so največje ponve Sua (Sowa), Ntetwe in Nxai. Mi smo se pripeljali do ponve Ntetwe, ki je res ogromna po povšini. Večji del leta je jezero povsem suho, a suho je le na površini. Že deset centimetrov globoko je blato, zato je vožnja po teh ponvah izjemno zahtevna. Avtomobili se pogosto zakopljejo in ostanejo v blatu. Jezero je praktično suha glina, ki pa v deževnem obdobju dobi tudi nekaj malega vode in zraste trava, zato nudi zatočišče mnogim pticam in živalim. V deževnem obdobju je priljubljeno mesto za flaminge. Glavni vir vode je reka Nata, ki priteče iz Zimbabweja.

Ko se pripelješ do slanega jezera, izgine vse. Nič ni videti niti v daljavi, samo belina. Zelo hitro izgubiš tudi orientacijo, zato se je za vožnjo po takem terenu potrebno dobro pripraviti. GPS naprave, satelitski telefon in hrane ter pijače vsaj za tri dni. Podnevi je tukaj tudi izjemna vročina ter veter, ponoči pa se ohladi tudi pod ničlo. Fantastičen občutek, nekaj fotografij in nazaj do Planeta Baobab po isti poti.

AUDI CAMP V MAUNU

Nazaj smo prišli nekaj pred 12. uro, tako da sva se še isti dan odpeljala do Mauna, ki je izhodišče za izlete v delto Okavanga. Namestila sva se v Audi kampu z dobro lokacijo, si privoščila kosilo, nato pa se odpeljala na letališče, kjer sva se dogovorila za jutrišnji prelet delte Okavango s helikopterjem. Komaj čakam.