NAMIBIJA IN BOCVANA: Helikopterski safari nad Okavangom in ples Bušmanov (14. dan)
Že včeraj sva si rezervirala jutranji polet s helikopterjem nad osupljivo delto reke Okavango. Prvič sva se z reko srečala povsem na začetku njene delte, v kampu Ngepi. Okavango je tam povsem običajna reka, ki se nato razlije nad gromozansko velikim področjem. Ob osmih zjutraj smo poleteli s helikopterjem z odprtimi vrati nad širnim Okavangom. Neverjetni prizori, ogromno število živali, pisana pokrajina in doživetje brez primere. Na tla smo se spustili po 45-minutah leta in bila sva nasmejana do ušes. Še isti dan sva nadaljevala do puščave Kalahari, si privoščila odličen steak z domače kmetije, uživala ob petju ptic ter si zvečer ogledala tradicionalni ples ob ognju družine Bušmanov v puščavi.
DELTA OKAVANGA
Velik del severne Bocvane zaseda delta Okavanga, ki skozi mesece spreminja svojo podobo. V dežju je seveda ogromno močvirje, v sušnem delu pa je le-to precej manjše. Nastala je zato, ker reka Okavango doseže tektonsko korito v porečju Kalaharija. Vsa voda, ki doseže delto Okavanga, na koncu izhlapi in ne odteče naprej v morje ali ocean. Vsako leto se približno 11 kubičnih kilometrov vode razprostre na območju, velikem med 6.000 in 15.000 km2. Na vzhodni strani delte je naravni rezervat Moremi, kjer se zadržuje ogromno število živali. Obseg in veličastnost območja delte je zato uvrščeno tudi na seznam sedmih naravnih čudes Afrike in spada na Unescov seznam svetovne dediščine.
Sezonske poletne padavine v visokogorju Angole (januar – februar) napajajo delto Okavanga, ki dosežejo delto šele v mesecih od marca do junija. Visoke temperature to vodo hitro izhlapijo. Poplavni vrh je med mesecem junijem in avgustom, torej v Bocvanskih suhih mesecih, zato delta naraste in privablja živali iz večkilometrske okolice ter ustvari eno največjih koncentracij prostoživečih živali v Afriki.
HELIKOPTERSKI SAFARI V DELTI OKAVANGA
Za prelet delte sva se odločila že doma, saj drugače ne moreš doživeti te naravne lepote. Enostavno je prevelika in najbolj na svetu sem si želela videti rečne kanale ter stopicanje slona v močvirju iz zraka. Natančno pa sploh ne vem, kako sem si predstavljala delto Okavanga. Zagotovo pa zelo drugače kot je v resnici. Vzleteli smo ob 8h z našim helikopterjem brez vrat. Prelet delte lahko naredite veliko ugodneje z letalom, ki stane za celotno letalo med 300 in 400 USD (max 6 oseb). Tudi midva sva že skoraj plačala, a sva šla še do ponudbe preleta s helikopterjem. V trenutku so naju prepričali. Letalo namreč leti na 900 metrov višine, helikopter na 200 ali manj metri, kar pomeni, da vidiš živali prosto z očesom. Iz letala živali ne vidiš. Letalo leti 3x hitreje kot helikopter in v letalu imaš samo eno majhno okno nad krilom, helikopter pa ima povsem odprta vrata. Plačala sva celoten znesek v trenutku in se veselila nove dogodivščine.
Med letom smo imeli slušalke in mikrofone, tako da smo se lahko slišali in tudi pogovarjali. Tako nama je glavni pilot ves čas razlagal o delti, o živalih, rastlinah, kako praktično delta funkcionira skozi leto. Povedal je tudi, da ima najlepšo službo na svetu, s čimer sem se morala popolnoma strinjati. Najprej smo nekaj minut leteli nad grozno sušnim in brezveznim področjem. To je področje, ki ga vidiš iz avtomobila, če se pelješ mimo Okavanga na sever Bocvane. V glavnem – ena čista beda. Na sliki se vidi tudi ograja, ki omejuje delto s preostalim področjem. Ne pustijo namreč nobenega križanja divjih živali z živalimi, ki jih gojijo za mesno industrijo. A sloni menda ograje niti malo ne upoštevajo.
Potem pa zagledava zeleno barvo. Noro! Prišli smo namreč do vode, do močvirja, do otokov. Palme in svetlo rjavi otoki, na katerih so se pasle živali. Ker sem golfistka, mi je vse skupaj izgledalo kot eno nobel golf igrišče. Resnično. Potem pa kanali, visoka trava in prečudovita pokrajina. Leteli smo povsem nizko, tako da sva lahko videla vse živali, se nad katero tudi bolj spustili, a nikakor tako, da bi jih ogrožali. Zato tudi fotografije niso kaj prida, ker sva raje uživala tistih 45 minut, kolikor smo preživeli v zraku. A nekaj za občutek vseeno bo, kajne? Še to – na slikah je precej živali, le potruditi se morate jih poiskati.
V delti Okavanga se lahko odločite tudi za celodnevni izlet s čolnom mokoro (90 USD/osebo). To so leseni čolni, drevaki, ki jih tudi domačini uporabljajo za prevozno sredstvo po delti. Midva sva se raje odločila za helikopter in ta denar porabila za prelet. Iz helikopterja pa sva vseeno lahko opazovala domačine v drevakih pri tradicionalnem nabiranju posebne visoke trave, ki jo uporabljajo za ograje in strehe na domovih.
Ob koncu smo se približali še mrtvemu gozdu, ki se je posušil stoletja nazaj. A očitno se delta in narava ter cikel ponovno obračata v drugo smer, saj je že dve leti zapored ob deževju območje s prej posušenimi drevesi ponovno pod vodo. Očitno zadnja leta delto dosega ponovno vse več vode.
Vesela in nasmejana do ušes sva pristala na letališču v Maunu. Resnično doživetje, ki ga v Maunu ne smete izpustiti, pa čeprav je potrebno zaklati doma vse prašičke in še kaj zapraviti na rezervo.
PUŠČAVA KALAHARI – TKAHADU BUSH KAMP
Takoj po preletu sva se odpravila še v Spar po nakupih špecerije, nato pa do kampa Thakadu, ki je postavljen na obrobje puščave Kalahari. Prišla sva ravno za čas kosila in si naročila super odličen steak z domače farme. Nato pa sva si privoščila popoldanski počitek v kampu ob žvrgolenju ptic. Nikjer žive duše. Samo midva. Raj na zemlji.
TRADICIONALNI PLES OB OGNJU DRUŽINE BUŠMANOV
Zvečer sva si z nekaj drugimi obiskovalci kampa ogledala še tradicionalni ples družine Bušmanov (pleme San – film Bogovi so padli na glavo, steklenica Coca Cole; vsi poznate) ob ognju. Ker živijo nomadsko življenje, so se danes čisto slučajno oglasili v bližini in so nam zvečer zapeli in zaplesali ob ognju. Družina je bila precej velika. Poglavar plemena in še en moški, nato pa 4 žene in otroci vseh starosti. Ob sedmih smo se odpravili peš v puščavo, kjer nas je ob ognju že čakala družina in tudi kar nekaj domačinov, ki so prišli prav tako na ogled predstave. Zapeli so ob ognju in plesali tradicionalne plese. Oblečeni so bili le z nekaj kosi oblačil. Prav prijetno so se zabavali in nas niso kaj prida upoštevali, kar mi je bilo prav v veliko veselje. Nisem pričakovala veliko od te “turistične” prestave, a je na koncu izpadlo res precej pristno in prijetno.
Celotni stroški dneva = 720 EUR ali 360 EUR/osebo
- 45-minutni prelet delte Okavanga s helikopterjem = 675 USD (614 EUR)
- kava in čaj = 30 BWP (3 EUR)
- diesel 20 l = 145 BWP (15 EUR)
- sladoled = 55 BWP (5 EUR)
- trgovina = 89 BWP (9 EUR)
- kosilo (steak, čaj, kava) = 275 BWP (28 EUR)
- vstopnina Bushman Dance = 220 BWP (22 EUR)
- drva za ogenj = 50 BWP (5 EUR)
- spanje Thakadu Camp = 260 BWP (26 EUR)
- coca cola 2x = 24 BWP (2 EUR)
Devizni tečaj: 1 EUR = 1,1 USD; 1 USD = 13,9425 N$; 1 USD = 10,35 BWP
Prevoženi kilometri = 299 km
Hej Andreja, imam vprašanje. 🙂 Če bi morala izbrati, bi izbrala prelet delte Okavango ali raje prelet Viktorijinih slapov? Hvala ti za nasvete 🙂 Jana
Jana zivjo! Uf, ta je pa tezka. 🙄 Okavanga se prakticno drugace ne da doziveti. Izbiras pa lahko cenejso varianto z malim letalom, cca. 90 eur, ce je 6 oseb. Viktorijini pa po zelji. S tal so prav tako cudoviti, ne vidis pa res te velikosti. Mogoce si jih pogledate najprej po tleh in se potem odlocite ali bi se iz zraka. Lahko se tam na licu mesta, ker je ponudbe dovolj. Midva tudi nisva imela nic vnaprej rezervirano ali placano. Po navdihu. Okavango pa absolutno – z letalom ali seveda se bolj cudovito s helikopterjem, tako kot sva sla midva. 🙂
Mokoro izlet je možno narediti tudi poceni. Midva sva skupaj za celodnevni izlet plačala 312 pul oziroma 26 € za oba, kar je ista cena kot jo plačajo vse agencije, ki pa ti v končni fazi zaračunajo 90 USD in več na osebo. Vsi vozniki mokorotov so se povezali v Okavango Kopano Mokoro Community Trust. Poslovalnico imajo nasproti letališča za Mathiba 1 St. Odprti so pon-pet med 8 – 17 in soboto do 12. Dan prej greš tja, rezerviraš in plačaš 56 pul dnevne članarine za sklad na osebo (112 pul sva plačala oba). Dajo ti navodila do izhodišča, ki je do nekje uro in pol iz Mauna in naslednji dan prideš tja okrog osme ure zjutraj (boljše prej, da nisi v najhujši vročini). Ko sva domačine v vasi povprašala za smer, so vsi že vedeli, da prihajava. Izlet je bil nekje uro in pol vožnje z mokorotom, tri ure hoje po divjini in iskanje živali, ptičev, živalskih iztrebkov, stopinj in rastlin in spet uro vožnje nazaj. Hrano si moraš prinesti sam. Midva sva jo vzela še za vodiča, ki je je bil vesel. Na koncu sva mu plačala 200 pul, kar je tarifa za čoln za dve osebi in še večjo napitnino, ki je ne bi dala, če bi že agenciji morala plačati visoko provizijo. Lokalci imajo tako od nas večjo korist. Všeč pa nama je bilo tudi, da sva imela svoj mir, ker je bila tam še ena skupina 15 ljudi, ki so prišli z agencijo in so potem tudi hodili in se vozili v skupini. Šla sva dvakrat in imela vsak dan drugega vodiča na drugem izhodišču. Oba sta bila krasna in povedala druge stvari. Sistem, ki ga ima zveza pa je, da se lahko pridruži kdorkoli, ki želi biti vodič. Testiranje traja tri tedne in če ga uspešno opravijo, se pridružijo skupini drugih 400 vodičev. Da je fer za vse, rotirajo in šele ko so vsi na vrsti gredo nov krog, tako da ne more nihče izbirat katerega dotičnega vodiča bi želel, tudi agencija ne.
Možno je iti tudi za več dni, kar bi naredila, če bi vedela kako to je. V temu primeru plačaš vodiču dodatnih 50 pul (praktično nič), opremo pa si mislim, da lahko izposodiš v Maunu. Srečno!