Zagotovo že veste, da je moj najljubši in najlepši kraj v Sloveniji Pokljuka. Pravljični gozdovi, mir in tišina, žvrgolenje ptic. Do včeraj je bil moj najlepši letni čas na Pokljuki jesen. A včeraj sem se znova zaljubila. Zaljubila v zimo, pravo zimo. Idealne razmere za zimsko pohodništvo so naju zvlekle na Pokljuko. Že po cesti se nama je smejalo, saj je sneg segal do vrha avtomobila. Parkirala sva šri športnem centru, obula pohodne čevlje in si nadela gamaše. Ko sva začela hoditi proti Uskovnici se nama je smejalo do ušes. Prava zimska pravljica. V koči sva se okrepčala, nato pa jo mahnila do planine Konjščica. Snega je bilo z vsakim korakom več in vedno bolj se nama je vdiralo. (Žal) nisva imela krpljev. Nikjer nikogar, dober meter snega in ptički, ki so se nama glasno smejali, ker sva gazila in gazila. Z vsakim korakom težje in težje. Na vrhu sva se vsakič pogreznila do pasu. Ni šlo dalje in sva obrnila. Planirala sva narediti najino krožno pot, a nama je tik pred koncem zmanjkalo moči. Predvsem pa sva se obrnila, ker nisva vedela, kakšna je pot po drugi strani. Verjetno še manj prehodna. Vrnila sva se do Uskovnice in po isti poti nazaj do izhodišča nasmejana do ušes.

Objavil Andreja's WORLD

Oglejte si vse prispevke od Andreja's WORLD