Prebudila sva se v krasno in sončno jutro sredi Lavertona. Ker sva prišla po temi, nisva niti videla kampa. Bilo je lepo, umirjeno, ptički so žvrgoleli. Po zajtrku sva hitro nadaljevala najino pot. Čakal naju je še en peklenski dan v avstralski puščavi. Prepričana sva bila, da je že za nama najtežji in makadamski del ceste in bo od tukaj naprej samo še asfalt. Ena velika figa. Do Wilune sva se lepo peljala po asfaltirani cesti, potem pa zopet makadamska utopija. Vožnja po makadamu zahteva veliko več previdnosti in predvsem pozornosti. Iz Wilune sva se na sever odpeljala po bližnjici in tako privarčevala 100 km. Kar naenkrat naju je ujela huda nevihta. Sredi ničesar, brez signala, brez mimovozečih se avtomobilov. Cesta je postala reka, pokrajina pa ogromno jezero v nekaj minutah. Lilo je kot iz škafa, na nebu pa ni bilo videti niti malo modrine. K sreči naju je rešil čisto pravi “iskalec zlata“, ki se je povsem slučajno pripeljal mimo ravno v tistem trenutku. Sledila je vožnja do Kumarine, kjer naju je za povrhu ujel še peščeni vihar. Morala sva se ustaviti in tam prenočiti med rojem insektov. Preživela!

DOLGA POT DO WILUNE MIMO RUDNIKOV ZLATA

Najin dan sva začela sva res zgodaj. Po hitrem zajtrku sva spakirala in na dolgo pot. Čakalo naju je vsaj 700 kilometrov poti. Če bi bila pri volji, pa mogoče še več. Nisva vedela, kaj naju zares čaka na poti. Pričakovala sva lepo asfaltirano cesto, pa ni bilo čisto tako. Mislila sva, da sva že včeraj opravila z vsem makadamom. Prvih 400 kilometrov do Wilune sva dokaj dobro preživela. Vozila sva se po lepi pokrajini, sonce je pripekalo, nisva delala postankov. Na vsaki strani ceste so bile oznake za zasebne rudnike. Levo in desno vso pot dovozi do rudnikov zlata, niklja, železa, bakra, urana, litija… Zaloge bogatih rudnin so v tem delu Avstralije neverjetne. Celotna zahodna Avstralija seveda živi od in za izkopavanje bogatih rud. Šele sedaj se nama je posvetilo, kako je lahko Avstralija tako bogata celina. Ja, rudniki, rudniki, rudniki. Največja izvoznica diamantov na svetu, druga največja izvoznica zlata, nafta in zemeljski plin ter vse ostalo. Noro, ko vidiš kakšne rudnike in kakšno mehanizacijo tukaj uporabljajo za izkopavanje. Neverjetno. In mimo naju so drveli samo cestni vlaki s štirimi prikolicami. Uau, kakšni kamioni.

NEVIHTA SREDI NIČESAR

V Wiluni sva se ustavila na edini bencinski črpalki. Ponovno sva imela srečanje z jeznimi Aborigini, sicer pa nikjer nikogar. Hitro sva se odpeljala naprej proti severu. Glavna cesta, ki je tudi makadamska, pelje do Meekantharre in potem naprej na sever do Kumarine. A midva sva videla, da obstaja tudi cesta, ki je praktično bližnjica in privarčujeva 100 km. Avto je bil v dobrem stanju, gorivo in hrano sva imela pri sebi, zato sva se odločila, da greva po bližnjici. Super sva napredovala, na nebu so bili lepi majhni oblaki, super nama je šlo. Srečala nisva nikogar. Niti enega avtomobila na razdalji 100 km. V tistem trenutku pa se vsi ti lepi oblaki združijo v popolnoma sivo nebo in začne deževati. Lije kot iz škafa, na nebu ni niti malo modrine. Midva pa sredi ničesar. V desetih minutah najina cesta postane reka in pokrajina se spremeni v jezera. Avstralska puščava namreč ne pije vode in vsa voda zastaja na površju oziroma odteče po udorinah pokrajine. Avtomobil je bil takoj 20-30 cm v vodi, voziti nisva več mogla, saj nisva poznala terena. Ustavila sva na najvišji točki, ki je bila le 10 cm dvignjena in čakala. Hrane sva imela dovolj, a nisva vedela, kako dolgo bo deževalo in ali lahko od kje drugje pridrvi po cesti kakšna večja količina vode. Meglilo se mi je pred očmi in res sva bila zaskrbljena. Nato pa se kar naenkrat pripelje avto in se ustavi ob najinem avtomobilu. Vse, kar sem si želela je to, da ni Aborigin. To je namreč njihova cesta, dovoljenja za vožnjo po njej nisva imela, pa tudi najbolj prijazni niso do belcev. In stopi k najinemu avtu bel človek. Uf, sem si oddahnila. Vpraša z nasmehom, če sva v težavah. Ja, in to precejšnjih. Povedal nama je, da morava takoj peljati za njim naprej vsaj km, saj je tam potopna cesta (t.i. floodway), ki bo kmalu postala zelo visoka reka in je ne bova mogla prečkati vsaj 2-3 dni, dokler vsa voda ne odteče. Oh, kako sva bila vesela. Dvajset na uro sva peljala za njim, nato je on zavil nekam, midva sva pa nadaljevala. Reka je bila visoka že 60-70 cm, kar je bilo za avtomobil še v redu. Gospod pa je iskalec zlata za svoje potrebe v tej avstralski divjini. Nimam kaj dodati, ampak rešil naju tisti, ki skrbi za naju in nama poslal rešitelja. Hvala! Brez tega gospoda bi ostala v divjini ujeta vsaj 2 dni. Tudi nadaljnjih 100 km je bilo pestrih, a zdaleč ne tako zelo. Ko sva pripeljala do glavne ceste sva si res oddahnila in tudi nehalo je deževati. Zdaj nama je jasno, da z avstralsko divjino ni heca.

ŠE ZADNJI DEL DO KUMARINE

Naslednja bencinska črpalka je bila v Kumarini. Vmes pa nič. Ker še ni bilo dovolj dogodivščin za tisti dan, naju je pričakal še peščeni vihar. V daljavi sva videla roza obzorje, pa nisva niti vedela, kaj bi to bilo. Bolj ko sva se približevala, bolj čudno je postajalo in močnejši veter sva čutila od strani. Pihalo je kar 160 km/h, tako da v Kumarini nisem mogla odpreti niti vrat avtomobila. Natočiva gorivo, si privoščiva burger in krompirček ter skoraj že nadaljujeva pot. A naju domačini prijazno opozorijo, da ni varno. Naj raje tukaj prespiva in nadaljujejva zjutraj. Ob šanku je sedel gospod, ki ima v lasti 2.500 glav govedi, 1 milijon akrov veliko posest in vsako leto 7 milijonov dolarjev prihodkov. No, to pa so pravi avstralski posestniki. Da te vrže na rit. In on lepo pije hladno pivo, govedo pa se pase po puščavi in točno zna priti nazaj do kmetije po nekaj dneh, tednih, mesecih. Kako se vsa živina napaja? Z zalogami arteške vode, ki jo najdemo pod tretjino površine Avstralije. Le ta je ujeta med plasti kamenin in je ponekod zelo plitvo, drugod pa tudi 1000 metrov globoko. Arteška voda je oblika podtalnice in je ujeta v 19 medsebojno ločenih arteških bazenih. Največji med njimi je Veliki arteški bazen, ki zavzema nepredstavljivih 1,5 milijona km². Leži v osredjem delu celine v zaledju Velikega razvodnega hribovja. Arteška voda je edini vir, ki služi namakanju, napajanju živine, domači uporabi in celo oskrbi mest kot npr. Alice Springs. Ker je voda pogosto polslana, jo morajo za pitje najprej razsoliti.

KAMP V KUMARINI

Ker nama je domačin tako prijazno svetoval počitek in ker sva prevozila že 723 km, sva se odločila, da res prespiva tukaj. Uf, midva in nekaj voznikov cestnih vlakov ter nekaj delavcev cestne kontrole. Zvečer se nas je kar nekaj nabralo v res starem in zdelanem kampu. Bilo je pa noro mrčesa, opozorili so naju na kače, kopalnica je bila polna gromozanskih kobilic, iz stranišča in odtokov so lezle žabe. Ojojoj. Še sedela sem raje kar na mizi. In dobila sem lekcijo, da moram nujno nositi zaprte čevlje in ne natikačev, ker kač menda kar gomazi. Velikih in zelo strupenih. Zelo, zelo sem bila kregana. Uf, naslednjič v Avstralijo z najvišjimi gojzarji. Ja, tam jih nosijo čisto vsi. Ampak res vsi – tudi po mestih.

Celotni stroški dneva za 2 osebi = 133,6 EUR

• bencin = 129 AUD (85,4 EUR)
• čips in voda = 16,2 AUD (10,7 EUR)
• burger, toast, kava, čaj, krompirček = 31,5 AUD (20,9 EUR)
• spanje Kumarina Roadhouse = 25 AUD (16,6 EUR)

Devizni tečaj: 1 EUR = 1,51 AUD

Prevoženi km = 723 km

Opomba: V Avstraliji se še vedno najbolj izplača plačevati s kreditnimi karticami v lokalni valuti (AUD), čeprav vam zaračunavajo proviziji v višini 1-3% na vrednost. Devizni tečaj je tako najboljši in najbolj ugoden (pri nama cca. 1 EUR = 1,55 AUD). Ker nisva vedela, sva s seboj nesla gotovino in zato sva imela nekoliko slabši tečaj. S kartico se da plačevati skoraj povsod, tudi v najbolj odročnih koncih, ki sva jih obiskala tudi sama. Zelo redko potrebuješ gotovino pri plačevanju.

Objavil Andreja's WORLD

Oglejte si vse prispevke od Andreja's WORLD