Čeprav je sredi Avstralije vso noč deževalo, sva se prebudila v jasno jutro. Romantičen praznik Valentinovo sva tokrat preživela ob prav posebnem doživetju. Čakala naju je vožnja skozi avstralski “outback“. Nisva vedela kaj naju čaka, do kje bova podnevi sploh uspela pripeljati, koliko bo prometa in kakšna bo cesta. Iz kampa sva odrinila še pred sončnim vzhodom, ker naju je čakala res dolga dolga pot. Najprej sva se ustavila na razglednih točkah pri osamelcih The Olgas, ki se prav tako kot Uluru dvigajo sredi popolnoma ravne pokrajine. Nato pa zavila proti zahodu na slavno “Great Central Road“. Na 1.200 km dolgi poti, ki sva jih tisti dan prevozila v 15-ih urah, sva imela tri krajše postanke ob t.i. roadhousih. Dotočila sva gorivo, spila kavo in čaj, pojedla ocvrt krompirček in nadaljevala. Pokrajina je bila presenetljivo zelena, na poti pa sva srečala le 4 avtomobile in 2 cestna vlaka. Najbolj vesela sva bila srečanja z ducatom divjih kamel, ki so nama lepo pozirale pri večerni svetlobi. V kamp v Lavertonu sva varno pripeljala nekaj po 20. uri zvečer. Misija uspela.

OSAMELCI KATA TJUTA ALI OLGAS

Skupina velikih skalnatih kupolastih osamelcev z imenom Kata Tjuta ali Olgas se nahajajo 27 kilometrov zahodno od Yulare. Ker sva nadaljevala z vožnjo v tej smeri, sva si jih ogledala na poti. Na razgledni točki sva bila pred sončnim vzhodom, tako da je bilo res enkratno. Najprej nama je zelo ponagajala oblačnost, a so se naju nato sončni žarki le usmilili in pokukali izza oblakov. Olge so prav tako del nacionalnega parka Kata Tjuta in predstavljajo svete gore Aboriginov. 36 kupolastih formacij leži na območju velikem 21 km2. Najvišja skalnata formacija je gora Olga, ki je visoka kar 1.066 m. Olge so že na prvi pogled zelo drugačne od Uluruja. Na drugo stran sva lahko opazovala magičen Uluru.

SLOVITI OUTBACK AVSTRALIJE – VOŽNJA PO GREAT CENTRAL ROAD

Ko sva se poslovila od Olg, sva se za dolge dni poslovila tudi od asfaltirane ceste. Takoj naju je pričakala tabla “Welcome to Outback” in seveda oznake, da je cesta odprta. A odprta je le za vozila s štirikolesnim pogonom, saj je v celoti makadamska. Great Central Road je makadamska cesta, ki pelje od Yulare do Lavertona na razdalji 1.126 km. Vmes so seveda manjše vasi (t.i. community), kjer živijo Aborigini. Vsakih 350-400 kilometrov je t.i. roadhouse, kjer si dotočite gorivo in je manjša trgovina. Bolj ko ste v odročnih krajih, višje so seveda cene in manj je ponudbe. Cesta je bila večinoma suha, le tu in tam je bila še kakšna luža in blato. Trdota in struktura ceste se je zelo spreminjala, zato je bila pri vožnji večino časa potrebna izjemna previdnost. Presenetila naju je vegetacija. Ne, ni bilo vse puščavsko in suho. Daleč od tega. Osrednja Avstralija je bila praktično ves čas popolnoma ozelenela. Travniki, pašniki, nizko grmičevje in tudi veliko dreves. Visokih dreves. Večino časa je bila cesta lepa, le tu in tam sva zgrmela v kakšnega od velikih jarkov, ki so jih je naredili nalivi. Ja, v osrednji Avstraliji tudi dežuje. Zelo in veliko dežuje, kar predstavlja veliko nevarnost, ki se je takrat še nisva niti zavedala. Prevoziti outback ni za vsakega, je le za izkušene avanturiste z nekaj kilometrine po divjini. Je enkratno doživetje, a vseeno zelo nevarno. Zakaj nevarno? Zaradi odročnosti. Ni signala, ni pomoči, ni ljudi, ni avtomobilov. Če imate prometno nesrečo, vas reši samo klic na pomoč s posebno napravo, ki so nama jo dali ob najemu avtomobila. Sproži se alarm in načeloma vas pridejo rešiti. Izjemno hvaležna, da je bilo pri nama vse v redu. Gre pa lahko hitro kaj narobe, zelo narobe.

POSTOJANKE NA POTI

Na celotni poti sva se ustavila trikrat v obcestnih roadhousih. Vmes ni ničesar, tako da nimate kaj početi. Vsakih cca. 400 km si tako dotočite gorivo in se malce okrepčate. Na prvi postojanki v Warakurni sva dotočila gorivo ter popila kavo in čaj. Vse skupaj je izgledalo še zabavno. V prodajalno so vstopili Abirigini z majhnimi otroci, ki so bili res prikupni. Družina je kupila nekaj priboljškov in odšla. V drugi postojanki v Warburtonu pa ni bilo več tako zabavno. Bil je čas kosila in sva hotela tudi nekaj malega pojesti. Ponudba je bila praktično grozljiva – ocvrt krompirček in pa kakšen kos ocvrtega mesa. Hm, niti približno ne izgleda vse skupaj. Priviščila sva si le ocrt krompirček in hitro nadaljevala. V mini prodajalno iz povojnega obdobja so se namreč zgrinjali Aborigini, ki niso prav nič veseli belcev. Obratno! Na njihovih obrazih je ves čas razbrati sovraštvo, ki ga gojijo do belcev. Midva sva bila tam popolnoma sama in bilo je res strašljivo. Kupujejo le cigarete in alkohol, otrokom privoščijo čips in sladoled. Vpijejo na zaposlene, ker morajo plačevati za dobrine. Midva sva dobesedno obnemela in se hitro pobrala dalje. Aborigini dobivajo socialno podporo, s katero si privoščijo cigarete in alkohol. Škatlica cigaret stane kar 35 AUD (23 EUR) v Avstraliji in si jih vsi redno kupujejo. Do tretje postojanke sva pripeljala pozno popoldan. Tjukayirla je bila bolj urejena, lastnika sta bila prijazna in jeznih Aboriginov ni bilo na spregled. Povsod so v hladilnih vitrinah prodajali kengurujeve repe, saj jih Aborigini zelo radi jedo. Po kavici in čaju sva se odpeljala še zadnji del. Opozorila sta naju na nevarno vožnjo ob sončnem zahodu, saj je na cesti ogromno število kamel in kengurujev ob tej uri. Tam enostavno nisva želela prespati. Želela sva si malce več civilizacije.

ZADNJI DEL POTI DO LAVERTONA

Kmalu po nadaljevanju sva ob cesti zagledala ducat divjih kamel. Enogrbe kamele so pred mnogimi desetletji domačini pripeljali v Avstralijo z Bližnjega vzhoda za pomoč pri delu. Le te so se v letih tako zelo razmnožile, da jih je danes veliko preveč. Mnogi so si jih udomačili, ogromno število pa je divjih in živijo v avstralskem outbacku. Bile so zelo lepe, saj so se nastavljale zadnjim sončnim žarkom. Bile so presenetljivo mirne in prav radovedne. Kljub temu, da sva ves čas vozila 100 km/h in da se je vmes ura prestavila nazaj za 1,5 ure, naju je ujela noč. Vmes sva se morala tudi ustaviti, saj so prevažali ogromen tovor in so se nama morali umakniti. Zadnjo uro oziroma zadnjih 100 km sva tako vozila v trdi temi. Takrat sva spoznala, zakaj se v Avstraliji ne vozi ponoči. Ogromno število živali vam prečka pot in je zelo nevarno. Kenguruji so gledali iz vseh grmov in nama seveda skakali pred avtomobil. Žal sva enega pri tem tudi povozila in upala, da je avto preživel. Ko sva pripeljala v Laverton po 1.200 km in 15-ih urah v avtomobilu, sta naju pred kampom pričakala še dva razjarjena dingota (divji avstralski pes), tako da nisva upala niti iz avtomobila. K sreči se je pojavila lastnica kampa in nama odprla vrata. Če nimate vnaprejšnje rezervacije, se mnogi kampi zaprejo že ob 17h. A so tam vedno telefonske številke, kamor lahko pokličete in vas prijazno pridejo spustiti v kamp. Samo še tuš in spanje.

Celotni stroški dneva za 2 osebi = 193 EUR

• bencin = 230 AUD (152,3 EUR)
• kava in čaj 2x, pomfri 2x = 26 AUD (17,2 EUR)
• spanje Laverton Caravan Park = 35 AUD (23,2 EUR)

Devizni tečaj: 1 EUR = 1,51 AUD

Prevoženi km = 1.198 km

Opomba: V Avstraliji se še vedno najbolj izplača plačevati s kreditnimi karticami v lokalni valuti (AUD), čeprav vam zaračunavajo proviziji v višini 1-3% na vrednost. Devizni tečaj je tako najboljši in najbolj ugoden (pri nama cca. 1 EUR = 1,55 AUD). Ker nisva vedela, sva s seboj nesla gotovino in zato sva imela nekoliko slabši tečaj. S kartico se da plačevati skoraj povsod, tudi v najbolj odročnih koncih, ki sva jih obiskala tudi sama. Zelo redko potrebuješ gotovino pri plačevanju.

Objavil Andreja's WORLD

Oglejte si vse prispevke od Andreja's WORLD