Zbudila sva se pred peto uro zjutraj, ko je bila zunaj še trda tema in se odpravila do razgledne točke svete gore Aboriginov, da bi doživela epsko vzhajanje Sonca. Precej časa sva čakala in ko je množica že praktično odšla, sva ostala na prizorišču povsem sama in čakala na prekrasne rdeče barve Uluruja. Čas je bil poplačan z enim najlepših prizorov potovanja. Romantiko so kvarile le muhe – na stotine muh, ki ti lezejo v vse odprtine obraza. Pred njimi sva se rešila z nakupom mreže za glavo. Nadaljevala sva s hojo okoli svete gore. Kljub jutranjim uram in dokaj oblačnem vremenu, sva zaradi vročine komaj prepešačila 11 km dolgo pot. Ogledala sva si tudi kulturni center Aboriginov, celo popoldne pa nato iskala le senco. Klimatiziranih prostorov žal v celi Yulari ni, zato je bilo peklensko popoldne. Zvečer sva si še enkrat privoščila bolj dramatičen ogled sončnega zahoda, saj so se nad Uluru zgrnili temni oblaki. Dež je padal še celo noč. Le kdo bi si mislil?!

SONČNI VZHOD OB SVETI GORI ABORIGINOV

Pred peto uro zjutraj sva se zbudila in se odpeljala v trdi temi do svete gore Aboriginov. Uluru ali Ayers Rock je največji osamelec na svetu, ki je znan že iz kamene dobe, ko so kot prvi prebivalci Avstralije na to celino pripluli Aborigini. Gora je sestavljena iz popolnoma rdeče zemlje, zato je še toliko bolj posebna na pogled. Uluru se nahaja skoraj natanko v geografskem središču Avstralije, je največji skalni monolit na svetu. Dviguje se 348 metrov nad popolnoma ravno okolico. V širino meri 2 kilometra, v dolžino pa 3,6 kilometrov. Zgrajen je iz rdečkastega peščenjaka in je ena glavnih naravnih znamenitosti celine. Znan je zaradi svoje nenavadne velikosti in lege, pa tudi zaradi navideznega spreminjanja barve, ki so najintenzivnejše ob sončnem vzhodu in zahodu. Uvrščen je tudi na UNESCO seznam naravne dediščine. Za prvotne naseljence Avstralije, Aborigine je Uluru sveti kraj. Uluru je del nacionalnega parka, kamor se uvršajo tudi manj znani sosednji osamelci, ki se imenujejo Kata-Tjuta (The Olgas). Od Uluruja so oddaljeni približno 40 kilometrov.

Sončni vzhod je bil prekrasen. Zbrala se je dokaj velika množica obiskovalcev, a le-ti so vsi odšli, še preden se je gora odela v resnično lepe barve. To je bilo nekaj minut po sedmi uri zjutraj. Ostala sva sama in uživala v prekrasnem delu mati narave. Naravnost čudovit prizor. Romantiko so motile le muhe. Na stotine nadležnih muh vam vsako sekundo leze v vse mogoče luknje na obrazu. Za znoreti. Grozen občutek. Že prejšnji dan sva skoraj znorela, zato sva si kupila mreže za glavo. Brez mreže enostavno ne moreš zdržati. Z mrežo pa je enostavno in res lahko uživaš ob pogledu. Le z mrežo čez glavo postane v vročini neznosno vroče, a je vseeno bolje kot stotine nadležnih muh.

11 KM SPREHOD OKOLI ULURUJA

Takoj po sončnem vzhodu sva se odločila za sprehod okoli Uluruja. Za 11 km dolgo pot sva potrebovala slabi dve uri in praktično končala že okrog 9. ure zjutraj. Kljub temu je bilo peklensko. Vročina, muhe in mreža čez obraz. Avtomobil sva parkirala na parkirišču Kuniya in tam začela celoten krog. Moram priznati, da je pri Kuniyi pot zelo zanimiva kakšen kilometer v desno smer, nato je precej dolgočasno vse skupaj. Je pa izjemno lepo, zeleno in čudovite rdeče barve. Uluru je tudi zakladnica vode in znotraj so tolmunčki z vodo. Najlepše so brazde, ki jih je med tisočletji ustvarila deževnica. Sveta gora ima na določenih mestih tudi starodavne poslikave Aboriginov. Narava je tudi izklesala naravne jame, ki so nudile zatočišče domačinom. Ker je Uluru sveti kraj Aboriginov, veljajo znotraj celotnega parka zelo stroga pravila obnašanja. Znotraj nacionalnega parka je cesta, ki pelje do dveh razglednih točk, okoli gore, do kulturnega centra in do nekaj parkirišč ob sveti gori. Na drugih točkah se ne smeš ustavljati z avtomobilom. Dovoljena je le hoja okoli svete gore po lepo označeni poti. Pred nekaj leti je bilo tudi dovoljeno vzpenjanje na sveto goro, a dandanes je le-to prepovedano. Za hojo okoli svete gore se odloči le malo turistov, zato sva lahko uživala v samoti in tišini svete gore.

KULTURNI CENTER ABORIGINOV

Precej izmučena od hoje (kljub oblakom, za katere sva bila res hvaležna) sva si ogledala še prekrasen kulturni center Aboriginov znotraj parka. Ogledala sva si film, ki opisuje celotno zgodovino Aboriginov, njihov boj za ozemlje z državnimi oblastmi ter nastanek in prihodnost Uluru – Kata Tjuta nacionalnega parka. Lastniki so Aborigini in vodijo celoten nacionalni park. Lahko si tudi organizirate celodnevne izlete z Aborigini, na katerem vam bodo predstavili njihovo tradicionalno življenje z naravo. Jaz sem pred odhodom prebrala knjigo z naslovom Imenovali so jo dvoje src, ki jo je napisala Marlo Morgan, po večmesečnem življenju z Aborigini. Priporočam! V kulturnem centru je tudi manjša prodajalna izdelkov tradicionalne izdelave in poslikav Aboriginov. In seveda zelo skromna restavracija, kjer si lahko privoščite nekaj za pod zob. Vsi prostori so malenkost ohlajeni, tako da lahko vsaj zadihate. Fotografiranje je žal prepovedano!

POPOLDNE V YULARI

Yulara je mestece, ki je zgrajeno izključno za potrebe obiskovalcev Uluruja. Nekaj dokaj dragih manjših hotelov in kamp. Tri res bazične restavracije pod plehnato streho, kar pomeni vsaj 40 stopinj celzija. Nobenega lokala in restavracije ni, kjer bi lahko v klimatiziranem prostoru kulturno pojedel obrok. Res noro vroče. Samo ventilatorji, ki ti v glavo pihajo tisti vroči zrak. V kampu praktično tudi nobene sence, tako da se pravzaprav nimaš kam skriti v popoldanskih neznosno vročih urah. Komaj sva prebrodila popoldne. Nekaj minut sva se hladila tudi v eni in edini trgovini s spominki, ki je bila edina res ohlajena. Bila je polna turistov, ki smo se hladili in kupovali neumnosti.

SONČNI ZAHOD OB SVETI GORI

Okrog 16. ure sva se še enkrat odpeljala v park, se udobno namestila, grickala čips v klimatiziranem avtomobilu in opazovala čudo sveta. Fantastika brez primere. Barve so se spreminjale, tik pred sončnim zahodom pa so se nad Uluru zgrnili črni oblaki in čez dobro uro je začelo pošteno deževati. Deževalo je celo noč. Ja, tudi v centralni Avstraliji sredi poletja. Kdo bi si mislil!?

Celotni stroški dneva za 2 osebi = 120,2 EUR

• 2 mreži za glavo proti muham = 15 AUD (9,9 EUR)
• kava in čaj v kulturnem centru = 8,5 AUD (5,6 EUR)
• bencin = 64 AUD (42,4 EUR)
• kava, čaj, burger, krompirček = 30,5 AUD (20,2 EUR)
• 3 kartice in 3 znamke = 13,5 AUD (8,9 EUR)
• magnetek za hladilnik = 5 AUD (3,3 EUR)
• spanje Ayers Rock Campground = 45 AUD (29,8 EUR)

Devizni tečaj: 1 EUR = 1,51 AUD

Prevoženi km = 97 km

Opomba: V Avstraliji se še vedno najbolj izplača plačevati s kreditnimi karticami v lokalni valuti (AUD), čeprav vam zaračunavajo proviziji v višini 1-3% na vrednost. Devizni tečaj je tako najboljši in najbolj ugoden (pri nama cca. 1 EUR = 1,55 AUD). Ker nisva vedela, sva s seboj nesla gotovino in zato sva imela nekoliko slabši tečaj. S kartico se da plačevati skoraj povsod, tudi v najbolj odročnih koncih, ki sva jih obiskala tudi sama. Zelo redko potrebuješ gotovino pri plačevanju.

Objavil Andreja's WORLD

Oglejte si vse prispevke od Andreja's WORLD