ZDA NACIONALNI PARKI: Hrana na poti
Že pri sami odločitvi o potovanju po nacionalnih parkih ZDA, sva se sprijaznila z dejstvom, da tokrat ne bo prav veliko kulinaričnih presežkov. Pričakovanja so bila zelo povprečna, kar se je potem tudi pokazalo na licu mesta, da se nisva prav veliko zmotila. Verjamem, da je tudi v ZDA moč dobiti odlične obroke, a žal ne v krajih in mestih, kjer sva midva potovala. Velikokrat je bil razlog tudi v najinem hitrem tempu, ki ni dopuščal finih kosil in večerij. Kljub temu sva se precej dobro znašla. V trgovinah sva si nakupila dobrote, ki sva jih vajena tudi od doma, kar pomeni čim več ekološko pridelane hrane, smoothijev in prigrizkov. Vsak dan sva si privoščila tudi topel obrok. Žal je bila to največkrat kar zelo povprečna pica oziroma podpovrečen burger, nekajkrat pa sva celo jedla res kot prava kralja. Priznam pa tudi, da sva na poti v hotelu Star pojedla tudi do sedaj najboljši steak v življenju.
ZAJTRK IN VEČERJA
Za zajtrk in večerjo sva si dobrote običajno kupila v trgovini in pojedla na poti oziroma v motelski sobi. Nekajrat sva si privoščila tudi hotelski zajtrk in to nama je res bilo super. Pogosto pa sva bila prehitra na poti, tako da nama ni uspelo. Še najbolj se nama je godilo v Yellowstonu, kjer v hotelih strežejo zajtrk od 7h – 10h in je res kraljevsko. Lahko izbirate med “all you can eat” samopostrežnim zajtrkom ali pa med zajtrki po naročilu. Pravzaprav sva na koncu ugotovila, da so ti zajtrki res okusni in bogati. Kaj sva na poti dobesedno sovražila? Kavo in pravi čaj postreženo v plastični oziroma kartonasti skodelici. In to je povsod enako! Žal kava in pravi čaj popolnoma izgubita okus in nikakor nisva prišla do pitja iz skodelice. Le pri teh zajtrkih nama je to uspelo in bila sva presrečna. Začetek dneva kot se šika, če le imaš dovolj časa. Midva sva si ga nekajkrat res vzela in imela kraljevski zajtrk. Pogrešala sva tudi naš kruh, ki ga v ZDA ni mogoče dobiti. Vse je sladko in bolj so vajeni sladkega peciva oziroma toast, ki pa ga tudi ne ljubiva najbolj.
KOSILO ALI VEČERJA
Običajno sva si vzela čas za topel obrok na poti. Če se ni izšlo nič drugega, sva zavila ob cesti tudi v McDonalds. Imela sva srečo in našla tudi dobre italijanske testenine in lazanjo, zato sva si jo privoščila kar dvakrat. Dvakrat sva jedla Pad Thai v tajski restavraciji, sicer pa večinoma pico in burger. V Moabu sva uspela pojesti celo res dobro pico. ZDA so izjemne v prostopašni živinoreji in s tem tudi izjemnih govejih steakov, ki jih pri nas zelo težko dobimo. Kjerkoli sva le imela priložnost, sva si privoščila odličen steak. Nikoli ni razočaral, tako da res kapo dol američanom pri pripravi dobrega govejega mesa. Najbolj pa naju je razočala ponudba hrane znotraj parkov, saj dobiš le pice, burgerje, sendviče in mogoče kakšno solato. Za najin okus vse zelo podpovprečno in bi se res lahko bolj potrudili. A ko sva opazovala domačine pri kosilu, so bili videti vsi navdušeni nad ponudbo in kulinariko. Jajmene!
STROŠKI IN CENE HRANE
Na celotnem potovanju sva za hrano in pijačo zapravila 990 EUR, kar je 52 EUR na dan in od tega približno 130 EUR za kavo in pravi čaj. Malo, veliko? Niti ne vem, a vedno sva kupovala res dobre izdelke v trgovinah in tudi jedla nekajkrat precej dobro. Pitno vodo sva kupovala v velikih embalažah, znotraj nacionalnih parkov pa je povsod pitna voda celo na voljo brezplačno v pitnikih in si je lahko natočite kolikor vas je volja. Midva sva si velike plastenke največkrat tudi tako dotočila, če je le bila priložnost. Na potovanju nama je res manjkalo več kulinaričnih presežkov, a se nisva pritoževala, ker sva vedela kam odhajava. Sicer sem vsak dan znova hvaležna, da živim v kulinaričnih nebesih, ker si ne bi oprostila, če bi celo življenje jedla kot jedo v ZDA.
Če se mi je v ZDA po čem tožilo, se mi je po naši vodi in naši kavi. Če sem malce sarkastična, sem tam težko ločila med enim in drugim. Moje prvo srečanje v LA z vodeno rjavo brozgo, ki se je imenovala Seattle’s best coffee, mi je vzelo pogum do nadaljnjih poskusov in sem se pač kavi odrekla vse do Las Vegasa. Po prvem požirku sem s preostankom tridecilitrskega lončka raje napojila podgane v kanalizaciji. Prav tako bi bila ubijala po eni sami rezini domačega kruha. Ampak čez proper zrezke in pulled beef ribs ga pa res ni, tu so mojstri.
Haha… z vsemi besedami se popolnoma strinjam. Sicer jaz ne pijem kave, ampak Matjaž je pa pravi “italijanski” kofetkar. Torej si znate predstavljati, kako zelo je trpel…. in ja, naš odličen kruh. 🙂 Vse dobro!