Skip to content

SLOVENIJA: Male skrivnosti Slovenske Istre

Že drugi majski vikend sva preživela v Slovenski Istri. Do letošnjega leta sva nenamenoma zapostavljala ta prečudoviti del Slovenije. Tokrat sva na prelepem nedeljskem izletu odkrivala njene male skrivnosti eno za drugo. Najprej sva se ustavila v vasi Hrastovlje, kjer sva si v cerkvi svete Trojice ogledala zanimive poslikave. Sledil je krajši pohod po slikoviti poti do sten, ki jih zaradi oblike poimenujemo tudi “ušesa Istre“. Priznam, da naju je opoldansko sonce kar precej zdelalo in nama pobralo veliko moči. Še pred kosilom sva si ogledala zelo majhno vas Abitanti, ki je razglašena za kulturni spomenik lokalnega pomena. Končno sva si privoščila oddih v domači gostilni Belvedur, kjer sva se do sitega najedla tartufov. Krasen izlet!


HRASTOVLJE: Cerkev svete Trojice

Prva najina postojanka na izletu je bila vas Hrastovlje, ki je že dolgo poznana po Cerkvi svete Trojice (vstopnina 3 EUR). Cerkev se nahaja za taborskim obzidjem, s katerim se je tamkajšnje prebivalstvo v 16. stoletju zavarovalo pred turškimi vpadi. Cerkev in obzidje sta zgrajena na živi skali in je zidana večinoma iz kamna, kar je značilnost celotne Istro. Nikoli ni bila v celoti ometana, zato lahko vidimo kako je bila cerkev grajena. Cerkev je dolga 11,7 metrov in široka 6,05 metra. S temi merami je ena najmanjših cerkev naokoli in ne presega niti povprečne širine in dolžine majhnih vaških podružnic.

Cerkev je znana po poslikavah v notranjosti, saj krasijo popolnoma vse stene od roba do roba. Izjemno zanimive poslikave vam oskrbnik razloži skozi video posnetek. Najbolj znana freska je Mrtvaški ples, ki jo je naslikal Janez iz Kastva. Delo je bilo končano leta 1490. Freska, dolga sedem metrov, prikazuje sprevod, v katerem se proti pravkar izkopanemu grobu pomikajo predstavniki najrazličnejših slojev tedanje družbe in vseh starosti, od papeža, kralja in kraljice preko redovnika in meščana do berača in otroka, vsakič pa v paru s koščeno spremljevalko, ki ne pozna šale in ne jemlje podkupnine in pred katero so vsi ljudje enaki. Neizprosna je in vsem se enako reži v obraz. Vsi stopajo z njo proti istemu cilju, proti grobu, ki je njeno kraljestvo. Freska je najbrž nastala pod vtisom srednjeveških epidemij kuge.


BOŠKARIN – Istrsko govedo

Med vožnjo sva na pašniku zagledala dva boškarina. Boškarin, znan tudi kot istrsko govedo, je avtohtona istrska dolgoroga pasma domačega goveda. Nikoli jih še nisva videla v živo, zato sva morala narediti kar krajši postanek. V Istri so bili boškarini včasih najbolj razširjena pasma. Volove, ki dosežejo težo od 1100 do 1300 kg, so uporabljali za oranje in jih vpregali v vozove. Istrsko govedo je pozno zrela pasma, saj odraste pri starosti 6 do 7 let. Boškarini imajo dolgo življenjsko dobo, saj se za delo in razmnoževanje lahko uporabljajo do 20 let. Odrasli voli imajo višino vihra okoli 150 cm. Značilno podobo jim dajejo veliki usločeni rogovi, ki so lahko dolgi do 1,50 m. Istrsko govedo je po naravi umirjeno, prijazno, vztrajno, ubogljivo, z malimi potrebami po krmi, kar je odraz večstoletne reje boškarinov kot delovne živali, ne pa za proizvodnjo mleka.

Boškarine so redili na celotem istrskem polotoku in delno tudi na otoku Krku. Do zmanjšanja števila boškarinov je prišlo po 2. svetovni vojni, ko so tudi v Istri pričeli kmetje uporabljati strojno mehanizacijo, predvsem traktorje z raznimi priključki. V slovenski Istri je istrsko govedo skoraj povsem izumrlo. Šele leta 2012 so z uvozom desetih brejih plemenskih telic iz južne Italije poskrbeli za matično čredo in za ponovno razširitev pasme.


SOČERGA: Veli Badin ali “ušesa Istre”

Konec maja je bilo že mogoče kar pozno za takšen pohod po južnem delu Krasa, saj je sredi dneva sonce že močno pripekalo. Avtomobil parkirate pri cerkvi Sv. Kvirika v Sočergi in se peš odpravite po zelo lepi označeni poti. Pot je zelo lepa in primerna tudi za majhne otroke, vseeno pa boste do znamenitih skal potrebovali v eno smer približno 45 minut. Pot se spušča po travniku in nato v enem delu poteka tudi skozi gozd. Ko se boste vračali, boste morali premagati slabih 300 višinskih metrov navzgor. Znameniti podmoli Veli Badin so prekrasno delo narave na južnem kraškem robu z prelepim razgledom. Midva sva bila na celi poti popolnoma sama, kar je prineslo še več veselja na najine obraze. Na poti si oglejte tudi zanimiv bunker in pa naravno okno. Sicer pa uživajte ob razgledih in v spomladanskem času tudi ob cvetenju divjih rastlin. Priporočam.


ABITANTI

Majhno gručasto vas Abitanti sva si res želela obiskati. Ležijo v jugovzhodnem delu Šavrinskega gričevja, na slemenu nad dolino potoka Malinske, čisto ob državni meji s Hrvaško. Naselje, dejansko vas, je sestavljeno iz ene same, istoimenske ulice Abitanti. Zaselek Kaline je na slemenu nad grapo potoka Miklinice. Zaradi odročnosti vasi ter tudi neurejene infrastrukture so se prebivalci izselili, predvsem v obmorska istrska mesta. Danes ima vas 13 prebivalcev. Celotna vas je od leta 1987 razglašena za kulturni spomenik lokalnega pomena in uvrščena v slovenski Register nepremične kulturne dediščine. Abitanti so po abecednem redu slovenskih naselij na prvem mestu. Ime kraja izvira iz latinske besede habitatores, ital. abitanti s pomenom »prebivalci«. Kraj naj bi namreč Benečani naselili s priseljenci in begunci iz Dalmacije in Bosne, ki so v XVII. stoletju od tam bežali pred Turki. V starih listinah se kraj v letih 1763−1787 omenja kot Obitanti. Ohranila se je tudi legenda, da naj bi istrski kmet Perič hotel v eni od okoliških vasi zgraditi hišo, vendar mu tega niso dovolili. Zato je odšel na tako imenovano nikogaršnjo zemljo, kjer naj bi zasadil svoj kramp (pikon) in dejal: »Tu čemo abitat!« (tu bomo prebivali). Po tej njegovi izjavi naj bi kraj dobil ime Abitanti.

Gospa Perič s kmetije Grondali naju je prijazno povabila na svojo posest, nama razložila zgodovino njihove družine in pokazala apartma za turiste, prijeten objekt za druženje ter tudi svoje boškarine. Danes v svoji dvesto let stari vinski kleti, Gracijan sprejema manjše skupine obiskovalcev, ki jim ponudi degustacijo svojega vina s prigrizkom. Obiskovalci pa lahko kupimo vino in likerje tudi za domov. V vasi je tudi 500 let star hrast in 14 vodnjakov.


GOSTILNA BELVEDUR

Do gostilne Belvedur sva prišla čisto po naklučju, ko sva doma iskala na Googlu nekaj za pod zob. Premamile so naju fotografije domačih fužov s tartufi, ki so jih vsi hvalili. Seveda je bil to tudi razlog, da sva se sploh potepala po teh koncih Slovenije. Za konec sva si pustila domačo gostilno in odlično kosilo. Nobene noblese, ampak pristna domača gostilna z lesenimi klopmi in belimi prti. Kaj nudijo? Ene in edine domače ročno izdelane fuže s tartufi. Brez filozofije. Drugega praktično tudi ni na jedilniku. Tja se pride na skledo fužev, ki so nepozabno okusni in porcija je gromozanska. S tartufi se tukaj niti slučajno ne “špara”. Za predjed si lahko izberete domačo popečeno skuto s tartufi ali domač narezek. Midva sva ostala pri prvi jedi in bila je odlična izbira. Poplaknila sva s kozarčkom Malvazije in več kot zadoljna odpeketala. Mamma mia – vrhunsko!


Cena celotnega izleta za 2 osebi = 56 EUR

  • vstopnina Cerkev sv. Trojice, Hrastovlje = 6 EUR
  • kosilo v gostilni Belvedur (skuta s tartufi; 0,25 l Malvazije; Radenska 1 l, 2x fuži s tartufi) = 50 EUR

Komentiraj

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: