EKVADOR IN GALAPAGOS 2023: Krasna Cuenca in panamski klobuk (12. dan)

Andreja's WORLD 15.10.2023 Oddaj komentar

Odlično sva se naspala in bila pripravljena na ogled zgodovinskega kolonialnega mesta Cuenca, ki je pod Unescovo zaščito. Ker sva imela najino nastanitev čisto blizu centra mesta, sva lahko odšla kar peš in avto pustila kar pri nastanitvi. Najprej sva se odpravila do marketa, na katerem je bilo zelo živahno dogajanje. Ulice Cuence so bile zelo polne, nadaljevala pa sva do dveh mestnih katedral in parkov. Opazovala sva domačinke v tradicionalnih pisanih oblačilih na glavnem trgu. Ustavila sva se tudi pri mojstru slavnih “panamskih klobukov“. Po pravokotnih ulicah s krasno kolonialno arhitekturo sva nadaljevala do lepega etnografskega muzeja Pumapungo. Začelo je močneje deževati, zato sva si na hitro privoščila kosilo in se odpeljala skozi vasi do zgodovinske Ingapirce.

ZGODOVINSKA CUENCA – Unesco

Cuenca je s 600.000 prebivalci tretje največje mesto v Ekvadorju in hkrati glavno mesto province Azuay. Zgodovinsko mestno jedro je od leta 1999 na seznamu UNESCOve svetovne dediščine. Cuenca ima formalni pravokotni urbanistični načrt, ki so ga spoštovali 400 let. Arhitektura Cuence večji del izvira iz 18. stoletja, posodobljena je bila v času gospodarskega razcveta v 19. stoletju. Kolonialno mesto Cuenca so Španci ustanovili leta 1557 na mestu nekdanjega inkovskega mesta Tumipampa. O tem priča arheološko najdišče Todos Santos v bližini Cuence. Mesto se je najprej imenovalo Santa Ana de los Cuatro Rios de Cuenca. Približno 50 let so se Kañari Indijanci, pod vodstvom Inke Tupac Yupanquija, še upirali španski nadvladi. Kmalu po prihodu Špancev so ti zgradili cerkev danes imenovano stara katedrala oziroma El Sagrario. Leta 1880 so pričeli z gradnjo nove katedrale (Catedral de la Inmaculada Concepcion), ki stoji ob parku Abdona Calderona. 3. novembra 1820 je Simón Bolívar razglasil neodvisnost Cuence. Štirideset let kasneje je prišlo okoli 2000 francoskih jezuitov, ki so se v mestu naselili na miren način.

Glavno mesto province Azuay se nahaja v eni izmed Andskih dolin, na nadmorski višini 2549 mo in je bila še pred dobrimi tridesetimi leti, zaradi slabih prometnih povezav, precej izolirana. Danes leži ob glavni prometni žili, cesti imenovani Panamericana. Kljub temu, da je tretje največje mesto Ekvadorja, je ostalo prikupno v svojem kolonialnem stilu z ozkimi tlakovanimi ulicami, belimi in rdeče opečnimi zgradbami, lepimi trgi in cerkvenimi kupolami, vse pa postavljeno na travnate bregove reke Rio Tomebamba, kjer ženske še vedno perejo in sušijo oblačila na soncu. Poleg omenjene, tečejo skozi Cuenco še tri reke Machangara, Yanuncay in Tarqui. Vse to daje mestu podobo enega slikovitejših mest Ekvadorja.

TRŽNICA – MERCADO 10 DE AGOSTO

Najprej sva seveda obiskala slikovito tržnico, na kateri prodajajo praktično vse. Sveže sadje in zelenjavo, sveže meso in ribe ter tudi izdelke za dom ter tekstil. Tržnica je seveda izjemno obiskana, saj v Cuenci prebivalci še vedno večinoma kupujejo izdelke na tržnici, ne pa v supermarketih. Čeprav jih seveda tudi tukaj že najdemo in to prav velike sodobne nakupovalne centre.

ZNAMENITI PANAMSKI KLOBUK

V Cuenci pa boste v ozkih ulicah našli tudi kar nekaj mostrov slovitih “Panamskih klobukov”, ki jih vsi dobro poznamo. Panamski klobuk, znan tudi kot ekvadorski klobuk, klobuk jipijapa ali slamnik toquilla, je tradicionalni slamnik s krajci ekvadorskega izvora. Tradicionalno so bili klobuki narejeni iz pletenih listov rastline “Carludovica palmata”, lokalno znane kot palma toquilla ali palma jipijapa. Čeprav je palmi podobna rastlina in ne prava palma. Ekvadorski klobuki so svetli, lahki in zračni ter se pogosto nosijo kot dodatki k poletnim oblekam, kot so tiste iz lanu ali svile. Tesnost, finost tkanja in čas, porabljen za tkanje celotnega klobuka iz toquilla slame, označujejo njegovo kakovost. Na prelomu 20. stoletja so ti klobuki postali priljubljeni kot tropski in obmorski dodatki, zaradi enostavnosti nošenja in zračnosti. Umetnost tkanja tradicionalnega ekvadorskega klobuka toquilla je bila 5. decembra 2012 dodana na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine.

Čeprav se v angleščini običajno imenuje “Panama hat”, izvira iz Ekvadorja. Ko so leta 1526 v Ekvador prispeli španski konkvistadorji, so prebivalci njegovih obalnih območij opazili, da nosijo klobuk brez roba, ki je spominjal na toque, ki je bil stkan iz vlaken palmovega drevesa, ki so ga Španci poimenovali paja toquilla ali “toquilla slamna «. Od začetka do sredine 16. stoletja se je tkanje klobukov razvilo kot domača dejavnost vzdolž ekvadorske obale, pa tudi v majhnih mestih po celotnem gorovju Andov. Tkanje in nošenje klobukov sta v Ekvadorju vztrajno rasla v 17. in 18. stoletju. Eno prvih mest, ki je začelo tkati klobuke v Andih, je Principal, del kantona Chordeleg v provinci Azuay. Slamnike, tkane v Ekvadorju, so tako kot veliko drugih južnoameriških izdelkov iz 19. in zgodnjega 20. stoletja pošiljali najprej v Panamsko ožino, preden so odpluli proti ciljem v Aziji, preostali Ameriki in Evropi, nato pa so pridobili ime, ki je odražalo njihova mednarodna prodajna točka – “panamski klobuki” – namesto njihovega domačega izvora.

Leta 1906 je tudi ameriški predsednik Theodore Roosevelt obiskal gradbišče Panamskega prekopa in bil fotografiran s panamskim klobukom, kar je še povečalo priljubljenost klobukov. Čeprav panamski klobuk še naprej zagotavlja preživetje na tisoče Ekvadorcev, je ostalo manj kot ducat tkalcev, ki so sposobni narediti najboljše “Montecristi superfinos”. Ekvadorska podjetja, kot sta K. Dorfzaun in Andes Munay, so se specializirala za izvoz pristnih panamskih klobukov in oskrbo dizajnerskih in maloprodajnih znamk z visokokakovostnimi ročno izdelanimi dodatki. Ta podjetja pomagajo skupnostim ohranjati njihovo tradicijo in nesnovno kulturno dediščino.

Midva sva našla enega mojstra v majhni ulici, ki nama je razkazal svojo mini delavnico, kjer je izdeloval nove panamske klobuke po naročilu, predvsem pa tudi čistil in popravljal. Mnogi, predvsem starejši prebivalci Ekvadorja namreč nosijo ves čas panamski klobuk, kar sva se tudi prepričala na lastne oči. Klobuk je zelo lahek in zelo trd.

PLAZA DE SAN SEBASTIAN IN PRELEPE KOLONIALNE ZGRADBE

Glavne ulice po Cuenci so pravokotne in lepo se je že samo sprehajati po teh ulicah, polnih prečudovitih in tudi obnovljenih kolonialnih zgradbah. Mestno jedro je polno obiskovalcev, hotelov, trgovinic in restavracij. Živahno kot se spodobi.

KATEDRALA BREZMADEŽNEGA SPOČETJA IN PARK CALDERON

Kasneje sva si ogledala še katedralo in posedla v bližnjem parku Calderon ter opazovala mimoidoče, ki so prihajali na tržnico. Katedrala Brezmadežnega spočetja (Catedral de la Inmaculada Concepción), običajno imenovana Nova katedrala v Cuenci (Nueva Catedral de Cuenca), je stolna cerkev v mestu Cuenca v Ekvadorju. Nahaja se pred parkom Parque Calderon. Načrt katedrale je pripravil Juan Bautista Stiehle (1829-1899), pater nemškega rodu, ki je leta 1873 prispel v Cuenco iz Alzacije, na predloge škofa Leóna Garrida. Katedrala je prevzela funkcijo bližnje stare stolnice, ki je postala premajhna. Gradnja se je začela leta 1885 in je trajala skoraj stoletje. Ta stavba združuje številne arhitekturne sloge, vendar prevladuje romanika. Katedralo prekrivajo tri velikanske kupole, prekrite z osupljivimi modro-belimi glaziranimi ploščicami iz Češkoslovaške. Njegove vitraže je ustvaril španski umetnik Guillermo Larrazábal. Njegovi stolpi so prisekani zaradi računske napake arhitekta. Če bi jih dvignili na načrtovano višino, temelj te cerkve ne bi zdržal teže. Kljub velikanski napaki arhitekta, je obzorje njegovih kupol postalo simbol mesta. Njena fasada je izdelana iz alabastra in lokalnega marmorja, medtem ko so tla prekrita z roza marmorjem, pripeljanim iz Carrare (Italija).

TRG SAN FRANCISCO

Okrog trga San Francisco so stojnice s toplimi oblačili ter trg s cvetjem in še ena katedrala. Midva sva lepo uživala ob opazovanju starejših domačinov, ki so kupovali topla tradicionalna oblačila iz volne. Kar solze v očeh sem imela, ko sem pomislila, da čez nekaj let ne bo več videti teh pisanih kril in jopic na ženskah. Žal tradicionalna oblačila nosijo samo še zelo stari prebivalci. Mladina je v pajkicah, kavbojkah in kapah s šiltom. Srečna, da sem videla še tradicijo na lastne oči. Meni je to res nekaj najlepšega v Južni Ameriki.

PUMAPUNGO MUSEUM

Obiskala sva tudi res krasen muzej v središču mesta. Pumapungo muzej je bil zgrajen leta 1979 kot etnografski in umetnostni muzej. Nisva pričakovala veliko, a naju je vrgel na rit s svojo vsebino. Izjemno lepo urejen, praktično prikazan in navdušujoče predstavljena vsebina. Muzej ima etnografske zbirke, ki vključujejo tradicionalne noše, predmete, ki predstavljajo verovanja in obrede ljudstev Ekvadorja. Muzej ima sobo o baročni umetnosti iz 18. stoletja. Muzej ima rekonstrukcije afro-ekvadorskih hiš iz province Esmeraldas. Muzej ima tudi tzantze ljudstva Shuar. Muzej ima prostore, posvečene arheologiji in etnografiji, vključno s keramiko in ucuyayami, ki so amuleti, ki predstavljajo mitske like. V kleti se nahaja tudi stalno razstavo denarja, kjer je fotografiranje prepovedano.

HITRO KOSILO IN RAZGLEDNA TOČKA NAD MESTOM

Ker je začelo močneje deževati, sva se skrila v nakupovalni center in si privoščila hitro, a ne najbolj okusno kosilo. Še prej pa seveda res odlično kavico. Z avtom sva se dopeljala še na lepo razgledno točko nad mestom.

VOŽNJA DO INGAPIRCE

V prvotnem načrtu sva imela spanje v bližnjem manjšem mestu proti severu, a ker sva imela več kot dovolj časa, sva se odpeljala do Ingapirce. Hotela sicer nisva mogla brezplačno odpovedati, sva si pa na hitro rezervirala novega in sicer prekrasno haciendo v Ingapirci. Med vožnjo do tja je bila pokrajina izjemno lepa. Same kmetije, pašniki in domačini, ki res skromno živijo v tej res hladni pokrajini. Hacienda je bila izjemna, a noč je bila zelo hladna, ker razen manjšega kaloriferja nič ne greje ogromen prostor. Pa še ponoči je zmanjkalo elektrike, tako da sva spala samo pod debelimi odejami.