EKVADOR IN GALAPAGOS 2023: Inkovska Ingapirca in vulkan Chimborazo (13. dan)

Andreja's WORLD 16.10.2023 Oddaj komentar

Ponoči je zmanjkalo elektrike v celi vasi, tako da sva se zbudila v res noro mrzlem jutru v sobi. A lepota pokrajine in same haciende je odtehtala vse tegobe. Ob zajtrku smo si zakurili kamin in svet je bil takoj lepši. Sledil je ogled ruševin predinkovskega naselja Ingapirca. Po ogledu sva se odpeljala proti severu. Čakala naju je dolga in vijugasta cesta z mnogimi strminami in obvozi, zaradi plazov. Le-ti so nekaj povsem običajnega v Ekvadorju. Ob poti se kar nisva mogla naužiti prekrasnih razgledov na pokrajino. Zelo na kratko sva se ustavila pri laguni Colta, nato pa še nadaljevala do kralja ekvadorskih vulkanov in gora. Najvišja gora Ekvadorja, gospod Chimborazo se je s 6.267 metri nad morjem pokazal v najlepši možni luči in vriskala sva od veselja. Pripeljala sva se do koče na višini 4.350 metrov in občudovala prekrasen vulkan v vsej njegovi popolnosti. Hvala Chimborazo!

ZAJTRK V HACIENDI

V ogromni sobi najine prelepe haciende sva imela za gretje samo en mini kalorifer na elektriko. A sredi noči je tudi elektrike zmanjkalo v celi vasi in gretja nisva več imela. Zjutraj je bilo tako mrzlo v sobi, da se je videla sapa. Uf, nekaj počepov, malo skakanja in brž v topla oblačila. Pri zajtrku smo zakurili kamin in svet je bil takoj lepši. V miru sva uživala ob dobrotah na mizi. Na dvorišču pa naju je pozdravila tudi udomačena lama.

RUŠEVINE V INGAPIRCI

Pet minut hoje od prenočišča pa sva imela ogled ruševin starodavnega predinkovskega in potem tudi inkovskega mesta z imenom Ingapirca. Najprej sva si ogledala manjši muzej, nato pa smo imeli ob 10h organiziran ogled ostankov ruševin, ki so jih zelo lepo uredili za ogled. Gre za največje znane inkovske ruševine v Ekvadorju. Najpomembnejša stavba je Tempelj sonca, zgradba elipsaste oblike, ki je zgrajena okoli velike skale.

To območje so že dolgo pred Inki poseljevali staroselci Cañari, ki so ga imenovali Hatun Cañar. Ko se je Inkovski imperij razširil na južni Ekvador, je Inki Túpac Yupanqui naletel na pleme Cañari “Hatun Cañar”. Zelo težko jih je osvojili. Uporabil je različne politične strategije, se poročil s princeso Cañari in izboljšal mesto Cañari Guapondelig, ki ga je poimenoval Tumebamba ali Pumapungo (današnja Cuenca). Inka in Cañari sta se odločila rešiti nesoglasja in mirno živeti skupaj. Astronomski observatorij je zgradil Inca Huayna Capac. Inki so mesto preimenovali v Ingapirca in večino svojih značilnih običajev ohranili ločeno, tako kot Cañari svoje. Čeprav so bili Inki številčnejši, niso zahtevali, da se Cañari odrečejo svoji avtonomiji. Grajski kompleks izvira iz Cañari-Inca. Njegov namen je nepoznan. Kompleks je bil uporabljen kot trdnjava in skladišče, iz katerega so oskrbovali inkovske čete na poti v severni Ekvador. Pri Ingapirci so razvili tudi kompleksen podzemni akvaduktni sistem za oskrbo celotnega kompleksa z vodo. Tempelj sonca je najpomembnejša zgradba, katere delne ruševine so ohranjene na arheološkem najdišču. Zgrajena je na inkovski način brez malte, tako kot večina zgradb v kompleksu. Kamni so bili skrbno izklesani in oblikovani tako, da so se popolnoma prilegali. Postavljen je bil v skladu z njihovimi prepričanji in znanjem o kozmosu. Raziskovalci so z opazovanjem ugotovili, da je bil Sončev tempelj postavljen tako, da je sončna svetloba ob solsticijih točno ob pravem času dneva padala skozi sredino vrat majhne komore na vrhu templja. V kompleksu so ljudje imeli številna obredna praznovanja. Pripravili so litre lokalne fermentirane pijače za uživanje v obredih teh festivalov. Kot častilci sonca in lune so se trudili biti čim bližje svojim bogovom in so jim spomenike postavljali visoko v gorah. Vreme se tukaj spremeni zelo hitro, v nekaj minutah, od mirnega in sončnega v eni minuti do deževnega, vetrovnega in hladnega v drugi minuti. Ta nestanovitnost podnebja je tipična vse leto. Ljudje so močno čutili, da je to kraj, kamor so jih vodili bogovi, ne glede na podnebje.

PRELEPA POKRAJINA OB GLAVNI CESTI NA SEVER

Po ogledu mesta sva se odpeljala proti severu. Kar nekaj kilometrov sva imela v načrtu, a hkrati se nama ni precej mudilo. Lahko sva si vzela tudi čas za počasnejšo vožnjo in postanke. Cesta je bila izjemno vijugasta in hribovita. Vozila sva se do 4.000 metrov nad morjem in spet nižje, pa spet gor in spet dol. To je Ekvador. Razgledi pa fantastični. Žal so v Ekvadorju posekali skoraj vse prvobitne gozdove, ker potrebujejo njive za gojenje zelenjave za preživetje. A to se jim zelo maščuje, saj imajo zelo strma pobočja, veliko padavin in posledično ogromno število plazov. Tudi midva sva imela na cesti več deset plazov, eden pa je pred kratkim bil res uničujoč v mestu Alausi, kjer je bilo kar precejšnje število smrtnih žrtev.

LAGUNA COLTA

Za malce počitka in kratek sprehod sva se na poti ustavila pri laguni Colta. Sprehodila sva se nekaj metrov, malce pretegnila noge in si ogledala laguno. Žive duše nisva srečala. Turista pa sploh nikjer nikogar že od Cuence.

NAJVIŠJI VULKAN V EKVADORJU – CHIMBORAZO (6.267 m)

Najina največja želja v Ekvadorju so bili tudi seveda vulkani. Ekvador ima največ in najvišje vulkane na svetu. To dojameš šele tam. Kamorkoli pogledaš, je vulkan. Ker sva bila dovolj hitra, sva se istega dne ogledala še vulkan Chimborazo. Od daleč je bilo zelo slabo vreme, a sva rekla, da greva poizkusiti. Peljala sva se po asfaltirani cesti, ki pelje zelo visoko prav pod vznožje vulkana Chimborazo. Gospod vulkan pa se je odločil nama pokazati v najlepši možni luči – brez enega samega oblaka in obsijan s sončnimi žarki. Kako sva bila vesela. Kot dva majhna otroka sva ga opazovala s ceste proti vrhu. Na višini 4.350 metrov je skromna koča.

Chimborazoje najvišja gora Ekvadorja, ki je del Andov z nadmorsko višino 6.267 m. Zaradi »izbokline« v Zemljini skorji je 2.550 m bolj oddaljena od središča Zemlje kot Mount Everest. Je stratovulkan. Na celotnem območju je varovan ekosistem za ohranitev avtohtonih vrst (vikunje, lame, alpake). Tudi midva sva jih videla zelo veliko. Vrh je popolnoma prekrit z ledeniki. Najdaljši je na severno-vzhodni strani in je dolg skoraj 4.600 m. Njegovi ledeniki so vir pitne vode za prebivalce provinc Bolivar in Chimborazo. Pred približno 35.000 leti se je njegov izbruh in posledično plaz ter pepel razširil na površini vse do današnjega mesta Riobamba. Chimborazo je nato večkrat izbruhnil v obdobju holocena, nazadnje okoli leta 550. Danes velja za neaktiven vulkan.

Do začetka 19. stoletja je Chimborazo veljal za najvišjo goro na svetu, zato je bil zanimiv za alpiniste že v 17. in 18. stoletju. Leta 1802 je poskušal osvojiti vrh, med svojo odpravo v Južno Ameriko, baron Alexander von Humboldt skupaj z Aime Bonplandom in ekvadorcem Carlosom Montúfarjem. Iz zapiskov je razvidno, da so se morali obrniti na 5875 m zaradi višinske bolezni. Leta 1831 je Jean Baptiste Boussingault in polkovnik Hall dosegel novo najvišjo točko 6006 m. Leta 1880 so se na vrh Chimboraza prvič povzpeli Edward Whymper in brata Louis in Jean-Antoine Carrel. Ker je bilo veliko kritik in dvomov, da je Whymper dosegel vrh, se je kasneje istega leta ponovno povzpel na vrh skupaj z Ekvadorcema Davidom Beltranom in Franciscom Campana. Vzponi na Chimborazo so zelo priljubljeni, za kar so zaslužne tudi planinske koče na višinah okoli 5000 m do katerih pripeljejo ceste in so dostopne z vozilom. Najprimernejši čas za vzpon je v mesecih december-januar in julij-avgust.

HOTEL V RIOBAMBI IN DOMAČE EMPANADE

Ena velika kljukica je bila pravkar narejena. Uf, kako sva si oddahnila. Srečna sva se počasi odpeljala do najine nastanitve v Riobambi in se sprehodila po ulici na domače empanade. Kako so naju bili veseli? Kot da so videli dva vesoljca so se naju razveselili domačini v družinski mini restavraciji. Vrhunske empanade so nama pogrele želodec, nato pa sva se zvečer grela v udobni in za spremembo končno zelo topli sobi.