PERU 2024: Načrt potovanja (24 dni)
Najino junijsko potovanje v Peru se je počasi vsedlo globoko v spomin. Peru je bil res mnoga leta na najinem seznamu želenih popotniških destinacij, a za potovanja sva si midva že pred leti naredila načrt, za katerega velja “najboljše za konec“. Po Južni Ameriki sva že potovala po Argentini, Čilu, Boliviji in Ekvadorju z otočjem Galapagos. Naslednja precej logična izbira za Južno Ameriko je bil opevani Peru. Pripravila sva si nepozabno 24-dnevno potovanje, ki je bilo sestavljeno iz dveh delov. Prva dva tedna sva potovala z najetim avtomobilom med glavnimi znamenitostimi v južnem delu Peruja. Nato pa sva za nekaj dni letela še v Puerto Maldonado in si ogledala še mali košček Amazonije. Potovanje je več kot izpolnilo vsa najina pričakovanja in nad lepotami Peruja sva več kot navdušena.
PRED POTOVANJEM: Kdaj, zakaj in kako?
Vse skupaj sva torej potovala 24 dni in sicer od 7.6. – 30.6.2024. Potovanje bi lahko organizirala tudi tako, da bi lahko v Cuzcu obiskala inkovski največji praznik Inti Raymi – slavljenje poletnega solsticija, ki je bil 24.6.2024. V Cuzcu sva bila nekaj dni prej, ko so že potekale priprave in si ogledala tudi povorke domačih ljudstev. Inti Raymi namenoma nisva obiskala, ker sva se želela izogniti množici turistov.
PRENOČIŠČA NA POTI
Na celotnem potovanju po Peruju sva imela skupno 22 nočitev. Večinoma sva spala po lepših nastanitvah, ki sem jih rezervirala na Bookingu. Tu in tam pa se žal ni izšlo in sva spala tudi v zelo osnovnih nastanitvah, saj je bila le-ta daleč najboljša oziroma edina v kraju, kjer sva morala prenočiti, zaradi predolge vožnje do naslednjega cilja. Za vse nočitve na potovanju sva skupaj odštela 1.697 EUR, kar pomeni v povprečju 77 EUR na nočitev z zajtrkom. V vseh nastanitvah sva imela tudi zajtrk, ki je bil običajno izjemno okusen.
HRANA NA POTI
Če sva lani na potovanju v Ekvadorju kar precej kulinarično trpela, pa sva se letos v Peruju res lahko kulinarično razvajala na vsakem koraku. Vsak obrok je bil izjemno okusen in res so odlični kuharji. Midva sva imela pri vseh nočitvah vključen tudi zajtrk, ki je bil večino časa izjemno okusen in bogat. Izbirala sva tudi boljše nastanitve, kar običajno pomeni tudi boljši zajtrk. Pozna kosila sva pogosto tudi jedla kar v najinih nastanitvah oziroma v mestih v boljših restavracijah. Za vso hrano in pijačo sva na celotnem 24-dnevnem potovanju odštela skupaj 858 EUR, kar je slabih 18 EUR na osebo na dan. Ni malo, a vseeno sva izbirala najboljše restavracije, nisva gledala na cene in se res kulinarično razvajala celo pot.
VSI STROŠKI POTOVANJA
Potovanje po Peruju je bila najina želja že res dolgo časa, a sva si ga načrtno puščala bolj za konec potovanj v Južno Ameriko. 24-dnevno potovanje je bilo seveda na koncu eno izmed najinih najdražjih potovanj na dan. A cene po koroni so res neprimerljivo višje od tistih pred korono. Kljub vsemu se seveda da to potovanje izvesti precej ceneje. Imela sva najeti avtomobil za celo krožno potovanje in še na koncu sva si privoščila 3-dnevni izlet v Amazonijo, kar je seveda precej podražilo celotno potovanje. Ker sva letela iz Benetk, sva morala visoko ceno odšteti tudi za dolgo parkiranje avtomobila na letališču v garaži. Skupaj sva zapravila 8.018 EUR oziroma skoraj okroglih 4.000 EUR na osebo.
NAČRT POTOVANJA PO DNEVIH – 24 dni
Od doma do Lime (1. dan)
Bil je dolg dan, ker sva seveda letela na zahod, kar pomeni, da dneva kar ni in ni konec. To je tudi super, ker praktično v enem dnevu prispeš na destinacijo. Od doma sva najprej ob polnoči odpeljala do bližnjega letališča Marco Polo v Benetkah, kjer sva v garažni hiši parkirala avtomobil. Z letalsko družbo KLM sva najprej poletela do Amsterdama, tam pa sva imela le 2 uri časa za prestop na drugi direkten 12-urni let v Limo.
Nacionalni rezervat Paracas (2. dan)
Odlično sva se naspala in si privoščila okusen zajtrk. Ob sedmih zjutraj sva že zapustila hotel in se odpeljala novim dogodivščinam naproti. Prva najina postojanka je bil naravni rezervat Paracas, ki leži na polotoku ob istoimenski ribiški vasici. Na vožnji iz Lime v Paracas sva imela srečanje s pokvarjenim policajem, ki sva mu dala za “njegov namišljeni prekršek” podkupnine za pregrešno dobro malico za cel mesec. Slabe štiri ure vožnje in prispela sva do naravnega rezervata, si ga ogledala z nekaj razglednih točk in se udobno namestila v najinem lepem hotelu. Peš sva se sprehodila po promenadi do restavracij in si privoščila okusno morsko kosilo.
Geoglifi na tleh puščave Nazca (3. dan)
Noč v Paracasu je bila kratka, saj so imeli v sosednji hiši čez cesto celo noč zelo glasno zabavo. K sreči nisva imela veliko kilometrov do najinega naslednjega prenočišča. Iz Paracasa sva se odpeljala po zelo ravni in nezanimivo pusti cesti skozi puščavo do Nazce. Moram priznati, da sva si kar malce drugače predstavljala Peru, a ravno to je čar potovanj. Pričakuj nepričakovano. Na poti do Nazce sva si ogledala vse geoglife ter obiskala muzej Marie Reiche. V Nazci sva se namestila v udobno haciendo ter si privoščila popoldansko kosilo in krajši počitek ob zelo prijetnih sončnih žarkih na vrtu haciende.
Geoglifi Nazce iz zraka in akvadukt (4. dan)
Dan za počitek od vožnje, a vseeno zelo bogat z ogledi. Seveda sva si oba najbolj želela in tudi pričakovala prelet z majhnim letalom nad puščavo v Nazci in ogleda geoglifov iz zraka, ki jih drugače žal ne moremo videti. Zaradi močne termike je prelet nad puščavo najbolj miren v jutranjem času. Več mesecev vnaprej sem zato rezervirala najbolj zgoden let v dnevu in sicer okrog 9:30 zjutraj. Let je bil zelo miren in z navdušenjem sva ogledovala čudovite geoglife iz zraka. Tudi pogled nad Nazco, puščavo in rodovitni zeleni del ob reki ter čudovito sipino v ozadju, je bil nepozaben. Kasneje sva si ogledala še zanimive akvadukte Cantalloc in se odpravila v center Nazce na kavico in kosilo.
Vožnja po andski planoti v Abancay (5. dan)
Woow, kakšen dan. Skoraj sem jokala od strahu in skoraj vse od lepote, ki sva jo videla na tej dolgi vožnji od Nazce do Abancaya. V kosu sva morala namreč prevoziti kar 476 km do prvega mesta, ker vmes ni nič. Kilometri niso tako veliki kot se zdi, če bi vozili po ravni in hitri avtocesti do Beograda. Tukaj pa naju je pričakalo vse kaj drugega. Sicer zelo lepa asfaltirana cesta, ampak zelo zavita in serpetinasta s čudovitimi razgledi. Tudi to ni nič nenavadnega, če se cesta ne bi ves čas hudo vzpenjala in spuščala, nasproti pa bi vozili sami grozljivo veliki in težki tovornjaki, ki morajo na vsaki nepregledni serpentini žal zaviti tudi na sosednji vozni pas.
Cusco – zgodovinska prestolnica Peruja (6. dan)
Do Cusca naju je ločilo še 200 kilometrov vožnje po zelo podobni cesti, kot sva jo prevozila včeraj. Še bolj gost promet s tovornjaki, zaviti, nepregledni ovinki, serpentine in kanjoni. Za dobro jutro ponovno srečanje s policaji – tokrat brez kazni in podkupovanja. V prečudovit hotel na najboljši lokaciji nad centrom mesta sva se nastanila že okrog 11. ure. Peš sva se odpravila do Plaze de Armas, kjer so že potekala praznovanja ob prazniku Inti Raymi. Ogledala sva si samostan Qoricancha, nato pa si privoščila hitro domače kosilo in nadaljevala z ogledom muzeja Machu Picchu. Sprehodila sva se do slikovite soseske San Blas in si za konec ogledala še tempeljski kompleks Saqsayhuaman. Zelo lepo!
Sacred Valley – Inkovska sveta dolina (7. dan)
Odlično sva se naspala v enem izmed najlepših hotelov, kar sva kdaj bivala. Zjutraj so naju razvajali s še boljšim zajtrkom, ki je bil postrežen z izključno lokalnimi in sezonskimi izdelki. Zgodaj sva se odpravila na pot, saj sva imela veliko ogledov pred seboj. Ogledala sva si namreč znana arheološka najdišča in mesta v inkovski sveti dolini oz. angleško Sacred Valley. Začela sva z ogledom Pisca, nato pa sva se zapeljala na visoko planoto in si ogledala čudovite terase Moray. Najbolj sva bila presenečena nad solinami Maras. Zelo naključen postanek za vrhunsko kosilo sva naredila v najlepšem kmečkem turizmu na planoti. Sledila je vožnja po dolini do Ollantaytamba, kjer sva si tudi ogledala ruševine s terasami, nato pa se zvečer še odpeljala z vlakom v vasico Aguas Callientes, kjer sva prenočila.
Edinstveni Machu Picchu (8. dan)
Napočil je dan, katerega sva čakala neskončno število let. Vse, kar sva si želela, je lepo vreme. Vstopnice sva si kupila že več mesecev vnaprej, saj je vstop že nekaj časa omejen na število obiskovalcev ob določeni uri. Midva sva si izbrala dopoldanski ogled in se tudi do vhoda po turistično odpeljala z njihovim avtobusom. Machu Picchu sva si ogledala skozi najbolj turističen krog ob čudovitem vremenu. Nepredstavljivo lep kraj in še lepša kulisa. Za ogled sva potrebovala dobri dve uri, nato pa sva se z avtobusom vrnila v Aguas Callientes, si privoščila kosilo, se sprehodila po ulicah in obiskala tržnico. Ob 16. uri sva se z vlakom odpeljala do Ollantaytamba ter se z najinim avtom odpeljala do bližnje nastanitve. Nasmeh nama kar ni in ni izginil z obraza. Prečudovit dan na edinstvenem kraju na svetu.
Nič ni lepšega – Rainbow Mountain in Red Valley (9. dan)
Dolga, dolga leta sem čakala na ta trenutek. Zagotovo sem si na Rainbow Mountain v Peruju želela še bolj kot na Machu Picchu. Koliko fotografij sem pogledala in nestrpno čakala na ta dan. Malo sva si potešila željo po živo pisanih hribih že na severu Argentine v Humahuaci, seveda pa je Rainbow Mountain v Peruju čisto nekaj drugega. Hkrati pa sem imela vseeno cmok v grlu glede gneče in seveda obdelanih fotografij, tako da nisem čisto vedela, kaj je res in kaj ne. Bil je en prekrasen dan, zelo naporen, fizično in psihično, ogromno kilometrov sva prevozila, morala zamenjati cesto, na koncu hodila kot zmešana na 5.000 metrih nadmorske višine in s pomočjo domačinov na koncu le prilezla na najlepši kraj na svetu. Ja, prav ste prebrali. Rainbow Mountain je za naju najlepši kraj na svetu. Nič se ne more kosati s tako neverjetno lepo, barvito in raznoliko pokrajino. Hvala narava!
Puno ob jezeru Titikaka (10. dan)
Dan sva preživela precej umirjeno in brez posebnih naporov, kar nama je zelo ustrezalo po včerajšnjem vzponu. Prespala sva sicer na nadmorski višini 3.549 metrih v mestu Sicuani in danes sva se še dvignila v mesto Puno, ki leži na nadmorski višini 3.827 metrov in ob najvišje ležečem plovnem jezeru na svetu, jezeru Titikaka. Do tja sva dopoldne po zajtrku prevozila 259 km po precej lepi cesti in ravno v času kosila namestila v zelo udobnem hotelu ob jezeru. Kosilo sva si privoščila kar v hotelu, nato pa sva se odpravila kar peš ob jezeru do glavnega trga. V resnici ni prav dosti za videti, je bil pa lep dan za sprehod in sva uživala na zelo močnem soncu ter si pregrela kosti za mrzlo noč, ki je prihajala.
Izlet na Uros in Taquile na jezeru Titikaka (11. dan)
Ob jezeru Titikaka sva imela res krasen hotel, a že zgodaj zjutraj sva se odpravila na celodnevni izlet z lokalno turistično agencijo. Precej ceneje bi lahko izlet izvedla v lastni režiji, a sva se pustila malce razvajati s prazno glavo. S super hitrim in zaprtim čolnom smo najprej obiskali zanimive otoke plemena Uros, kjer smo spoznali domačine in njihovo zelo zanimivo, drugačno in težko življenje na jezeru Titikaka. Nadaljevali smo z malce daljšo vožnjo do velikega otoka Taquile, kjer so nam domačini zaplesali tradicionalni ples na trgu in nas postregli z odličnim kosilom. V Puno smo se vrnili okrog treh popoldne. V pristanišču naju je čakal lastnik najine namestitve, ki naju je odpeljal v preveč razkošno stanovanje na otočju Uros, kjer sva imela privilegij doživeti enega najlepših sončnih zahodov v življenju.
Aktivni vulkani in jezdenje konjev v vasi Yanque (12. dan)
Zbudila sva se v tako mrzli sobi, da se je videla sapa in zobje so mi šklepetali na polno. Pod štirimi odejami s termoforji je bilo ponoči sicer toplo, a jutro je bilo zame peklensko. V sobi sva imela temperaturo malo pod lediščem. Ob zajtrku sva doživela prekrasen sončni vzhod in bilo je vredno potrpeti. S čolnom sva se vrnila v Puno in se z najinim avtomobilom odpeljala proti kanjonu Colca. Pokrajina je bila nadvse čudovita. Pogledi na jezera, aktivne vulkane in še prvobitno pokrajino so naju spremljali celih 300 km. Vreme sva imela prečudovito. Ko sva se že dvignila na 4.880 metrov nad morjem, sva se začela spuščati v kanjon Colca. Namestila sva se v najlepšem hotelu, kjer so nama postregli z odličnim kosilom, nato pa sva se odpravila na jezdenje konjev po okolici vasi Yanque. Zvečer sva si privoščila še masažo z vročimi kamni. Popoln dan.
Kanjon Colca, kondorji in Arequipa (13. dan)
Na vrsti je bil dan D za opazovanje posebnih andskih kondorjev v znamenitem kanjonu Colca. Po odličnem zajtrku sva se odpravila do razgledne točke za opazovanje kondorjev in zmrzovala na prostem. Žal je bilo oblačno vreme, kondorji pa za svojo predstavo rabijo sonce in termiko. Preden sva obupala, sva jih sicer videla, a z daljnogledom na precej veliki razdalji. Po kanjonu sva se odpeljala še do druge razgledne točke, nato pa se vrnila po isti poti nazaj do razgledne točke na vulkansko verigo ter naprej v Arequipo. V centru mesta sva si ogledala glavni trg z ogromno baziliko in muzej zelo slavne mumije Juanite.
Nacionalni rezervat Salinas y Aguada Blanca (14. dan)
Za današnji dan sva imela planiran celodnevni izlet v nacionalni rezervat Salinas y Aguada Blanca. Ker sva imela samostojne vožnje in raziskovanja že kar malce čez glavo, sva se odločila za organiziran izlet iz Arequipe. Pobrali so naju v hotelu in odpeljali smo se ponovno visoko v hribe. Tokrat proti vzhodu do nacionalnega rezervata Salinas. Ogledali smo si veliko jezero, ki so hkrati tudi soline ter geotermalne pojave, ki so posledica zelo aktivnih vulkanov, ki obkrožajo pokrajino. Na jezeru je bilo veliko flamingov in rac, ob jezeru pa lame, alpake in vikunje. Ponoči je visoke vrhove vulkanov pobelil tudi sneg. Zvečer sva se ponovno kulinarično razvajala v lokalni restavraciji 13 Monjas v Arequipi.
Postanek v obalnem mestu Chala (15. dan)
Čas je bil za slovo od Arequipe, hkrati pa za mučno več kot 1.000 km dolgo pot nazaj do Lime. Razdelila sva si jo na tri etape, s postankom v obalnem mestu Chala in naslednji dan v Ici. Edina glavna regionalna cesta pelje tik ob obali in zamišljala sem si romantično cesto z izjemnimi razgledi. Nič ni bilo od tega, saj ob tej cesti ni nič. Pusta pokrajina, megla, brezobzirni vozniki mnogih tovornjakov in res revni ljudje, ki nimajo ničesar. Tudi strehe nad glavo ne.
Vinska klet Tacama in oaza Huachachina (16. dan)
Naslednji dan sva krenila še pred zajtrkom, takoj ko se je zdanilo. Videla sva namreč, da je vožnja po tej cesti proti Limi še veliko počasnejša, kot je navedeno na Google Maps. Prometa je namreč res ogromno in vožnja je zelo počasna. Za današnji dan sva imela za prevoziti 350 km do Ice. Bilo je še bolj naporno kot včeraj, saj je bila še gosta megla, zavita cesta, nekaj zdrsov tovornjakov, prehitevanje. V glavnem čista groza. Ampak sva uspešno premagala tudi to oviro in prišla v Ico ravno za čas kosila. Odločila sva se za ogled najstarejšega vinograda v Južni Ameriki in odličnega kosila v njihovi restavraciji. Pozno popoldne sva prispela do hotela blizu oaze v Huachacini, kamor sva se odpravila kar peš. Uživala sva okrog oaze in se povzpela na eno od sipin za lep razgled. Po dolgem času sva videla množice turistov, katerih sva se v resnici kar malce razveselila.
Vožnja nazaj v Limo (17. dan)
V Ici nisva spala celo noč, saj so imeli več kot kilometer stran v diskoteki celo noč zabavo z res zelo glasno glasbo. Po žurih je Ica znana, zato sem vzela hotel precej stran, a očitno še vedno preblizu. Tudi na zajtrku naju je še vedno spremljala zelo glasna glasba. V načrtu sva imela zelo umirjen dan, saj naju je čakala samo vožnja nazaj do Lime, vračilo najetega avtomobila in počitek v hotelu na letališču. A vseeno ni bilo tako prijetno, saj so naju celo pot ponovno lovili podkupljivi policaji, čeprav sva vozila po vseh omejitvah.
Živali ob reki v Amazoniji (18. dan)
Ponoči nas je stresel močan potres (7,2 po Richterju) in čeprav je bil oddaljen 600 km, sva ga tudi midva dobro čutila. Je pa res, da sva ravno v epicentru potresa spala le 2 dni nazaj. Zjutraj sva poletela v Puerto Maldonado v Amazonijo. Puerto Maldonado leži ob nacionalnem parku Tambopata. Ker je bil nacionalni praznik, so nas na letališču pričakali s tradicionalnim plesom in lokalnimi dobrotami. Za naslednje tri noči sva se nastanila v prekrasnem eko hotelu ob reki Madre de Dios.
Collpa Chuncho – glina za are in papige (19. dan)
V Puerto Maldonado sva prišla še z enim posebnim razlogom. Dolga leta sva po televiziji gledala oddaje, ki so jih snemali na tem mestu. Želela sva si opazovati veličastne are in druge papige, kako zjutraj pridejo ob reko jesti glino z izpostavljenih rečnih bregov, saj je bogata z minerali, zlasti natrijem in deluje kot naravno razstrupljanje. To počnejo zato, da nevtralizirajo toksine, ki nastanejo v njihovih telesih med zaužitjem vsakodnevne prehrane. Lokacija se imenuje Collpa Chuncho in se nahaja v nacionalnem parku Tambopata. Do tja smo imeli kar nekaj vožnje po mistični reki skozi Amazonijo.
Velike rečne vidre v jezeru Sandoval (20. dan)
Na zadnji dan v Amazoniji sva se odpravila na popoldanski izlet na jezero Sandoval v nacionalnem parku Tambopata. Tokrat sva se odpeljala najprej s čolnom do izhodišča, nato pa se sprehodila do jezera po lepi leseni ploščadi skozi amazonski gozd. Žal prvobitnega pragozda tukaj ni več, saj so ga že zdavnaj izsekali. Še vedno pa je to lep amazonski gozd z raznovrstnimi drevesi. Že takoj na začetku sva dobila najlepše darilo – prekrasnega tukana na drevesu, ki sva ga lahko kar nekaj časa opazovala na nekaj metrih. Končno je tudi nama uspelo videti tukana zelo na blizu v naravnem okolju.
Let nazaj v glavno mesto (21. dan)
Celo dopoldne sva še uživala ob resnično lepem hotelu v Puertu Maldonadu in ob reki opazovala živali ter na drevesih vse možne tropske ptiče. Opoldne sva imela let nazaj v Limo, ki je dokaj kratek. Lima je grozljivo velika prestolnica, tako da sva s taksijem potrebovala kar nekaj časa, da smo prispeli z letališča do hotela. Seveda tudi njih muči gost promet, ki dobesedno ohromi celo mesto. Za dve noči sva si rezervirala prelep hotel v najbogatejšem predelu Lime, ki se imanuje Miraflores in je hkrati tudi najbolj varen predel prestolnice. Kosilo sva pojedla kar v hotelu, ker imajo odlično restavracijo, nato pa sva imela čas še samo za kratek sprehod v okolici hotela do sosednjih parkov.
Lima – sprehod po centru mesta (22. dan)
Dan za ogled prestolnice Peruja. Lima je s skoraj sedmimi milijoni prebivalstva daleč največje mesto v državi. Lima je glavno prometno vozlišče, kot tudi najpomembnejše gospodarsko in kulturno središče s številnimi univerzami, šolami, muzeji in spomeniki. Zgodovinsko središče Lime je bilo leta 1988 vpisano na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine.
Nočni let iz Lime v Amsterdam (23. dan)
Po odličnem dolgem spancu in še boljšem umirjenem zajtrku, sva se odpravila na sprehod po Mirafloresu. Vreme je še vedno bilo enako kislo. Gosta megla, okrog 14 stopinj Celzija in malce pršenja. Nato sva se počasi odpravila s taksijem proti mednarodnemu letališču, si tam privoščila v hotelu odlično kosilo, nato pa ob 17:30 po lokalnem času odletela proti Evropi. Vedno si dokupiva zadnje sedeže v sklopu, tako da lahko nagneva sedeže do konca, nihče naju ne brca in grabi za sedež in tako lahko mirno in dokaj udobno spiva celoten let. Celoten let v Amsterdam je trajal dobrih 13 ur, a nama je kar hitro minil.
Amsterdam iz zraka (24. dan)
V Amsterdam smo prileteli opoldne, zato sem imela med pristankom zelo lep razgled nad mestom. Prevladujejo kanali in zelene površine, kar je res čudovito. Kratek prestop na letališču in še slabi dve uri leta v Benetke. Tam sva si privoščila odličen sendvič ter italijasko kavico, nato pa še vožnja do doma. Avto naju je pridno počakal na letališču v pokriti garaži. Varno sva prispela do doma s še enega res krasnega potovanja.
ZA KONEC…
Peru je zagotovo ena najlepših destinacij, ker združuje izjemno lepo naravo, bogat živalski svet, prijazne in simpatične ljudi ter mnogo kulturno-zgodovinskih doživetij. O Peruju sva si oba ogledala toliko oddaj, da sva enostavno vse to morala tudi videti v živo. Peru naju je vsekakor navdušil, je pa bilo potovanje z avtomobilom precej naporno, o čemer sem tudi pisala. Pa vseeno je nama prineslo ogromno svobode, lepih trenutkov in predvsem skritih kotičkov, ki jih sicer ne vidiš, če potuješ ponoči z avtobusom oz. z letalom. Hrana je bila na vsakem koraku izjemna in tudi počutila sva se večinoma varno. Sva pa z varnostjo vedno pazljiva in se ne spuščava v morebitne probleme, če to res ni potrebno. Košček Amazonije nama je bil povsem dovolj in tudi bilo je res zelo lepo. Nikakor nama žal, da sva se odločila za obisk Puerto Maldonada, čeprav se živali res že dolga leta umikajo bolj v notranjost in stran od hrupa ljudi. Hvala, Peru.
ZANIMIVO BRANJE
ČASTIŠ KAVO?
Naju častiš kavo na potovanju...
€5,00
Andreja's WORLD 