SLOVENIJA: Skozi Kačji graben na Špik (2.472 m)
Čeprav res ljubiva hribe, sva tudi letos poleti bila zelo malo v hribih. Motijo naju gneče pohodnikov in predvsem njihovo obnašanje. Ne govorim samo o tujcih, ampak tudi domačih planincih. V planine gremo načeloma po mir, tišino in opazovanje živali. A dandanes je v prvi vrsti vse drugo, kar pa je za naju nesprejemljivo. Sva pa zato naredila rekordno število kilometrov in višincev na gorskih kolesih v naših popolnoma neobljudenih gozdovih. Sredi avgusta, na najlepšo nedeljo v tem poletju, se vseeno nisva mogla upreti novi dogodivščini. Mogočni Špik (2.472 m) v Julijcih je bil že dolgo na seznamu in naju je zvabil brez oklevanja. Nisva niti vedela, koliko imava kondicije za takšen vzpon. Tisto prečudovito avgustovsko nedeljo sva prva stopila na vrh Špika že ob 7:45 zjutraj. Prekrasna gora s čudovitim razgledom!

VZPON NA ŠPIK SKOZI KAČJI GRABEN
V petek se je začelo z najlepšo vremensko napovedjo za visokogorje v tem poletju. Letos res ni bilo veliko popolnih dni za visokogorje in tudi sredogorje je zelo veliko vikendov imelo oblačno vreme. Konec julija sva se povpela na razgledno Kopotelo (1.989 m) v zelo lepem vremenu, drugi vikendi pa so bili bolj primerni za gorsko kolesarjenje. Ob izjemni vremenski napovedi pa se tudi midva ne moreva upreti hribom. Napoved je bila sončna, brez oblaka in vetra, hkrati pa je bil tudi drugi vročinski val s temperaturami v Kranjski gori čez 30 stopinj. To je to. Odločitev je padla. V nedeljo greva na Špik.
V soboto sva vseeno malce hranila noge, tako da sva naredila samo eno lažjo kolesarsko turo na Rašico, zvečer pa že spakirala nahrbtnike. Zbudila sva se ob 1h ponoči in ob 2:30 sva že parkirala na parkirišču pred začetkom poti v Krnico. Na voljo je le kakšnih 10 parkirnih mest in midva sva bila drugi avto tisto noč.
Pojedla sva zajtrk in ob 3h ponoči začela hoditi. Bila je tudi polna luna, ki je zelo lepo svetila sicer temno noč. Že doma sva se odločila, da narediva krožno pot. Na vrh Špika vodita le dve poti – skozi Kačji graben ali mimo koče v Krnici. Prebrala sem vsa mnenja drugih pohodnikov, na koncu pa izbrala neobičajno pot skozi Kačji graben gor in mimo koče v Krnici dol. Mnogo raje namreč greva strmo gor in položneje dol kot pa obratno. Hitro sva prikorakala ob reki Pišnici do odcepa v gozd, kjer vodi pot po Kačjem grabnu. Ja, pot je res strma, samo direktno navzgor po gozdu. Niti za meter ni vijuganja, samo direktno strmo gor. Noč je bila tropska in okrog 20 stopinj, zato nama je bilo zelo vroče že ponoči. Hitro sva se vzpenjala in prišla po dveh urah in pol do prvih razgledov. Vmes se je začelo jasniti in že prvi razgledi na Prisojnik, Mojstrovke in Jalovec ob polni luni so bili čudoviti.

Po treh urah hoje sva bila ven iz gozda na zoprnem melišču, ki se nama je res vleklo. Vmes se je zdanilo, na hribe so posvetili prvi jutranji žarki, nebo je bilo brez enega samega oblaka. Jutranja zarja je posvetila na polno luno. Okrog naju so bili le še zeleni macesni in prekrasne gorske rože, ki tukaj najdejo vsak košček zemlje za rast. Melišče je grozno, ker ni uhojene poti, ampak hodiš po velikih skalah ali po drobnem kamenju, ki se seveda proži. Zelo zoprno in tudi včasih kar precej nevarno za kakšen gleženj ali celo nogo, ki ti jo lahko hitro uklešči premikajoče se kamenje. Pregrizla sva tudi to melišče. Za melišče sva porabila kar dobro uro, da sva ga pregrizla, a hkrati nisva mogla verjeti, da sva tudi skoraj že na vrhu. Da je to že skoraj to. Kar prelahko se nama je vse skupaj zdelo, da bi bilo res. In kar je najlepše, celo pot sva hodila popolnoma sama v tišini in miru povezana z naravo ter sončnim vzhodom.









NA VRHU ŠPIKA
Po skali sva morala preplezati samo še špičko do vrha. Pospravila sva palice, nadela sva si čeladi in rokavice ter hitro v steno. Ni nič zahtevnega, nič tudi ni zavarovano, nič ni prepadnega. Samo lepo po vseh štirih greš do vrha mogočnega Špika. Ob 7:45 sva prva tisti dan stopila na vrh. Do vrha sva od izhodišča potrebovala 4 ure in 45 minut ter naredila 1.600 višinskih metrov. Na vrh sva praktično prišla brez vseh težav in zelo enostavno. Juhuuu. Na vrhu sta se nama kmalu pridružila še dva planinca, ki sta se vzpenjala po drugi poti mimo koče v Krnici. Uživali smo v razgledu, miru in tišini brez vetra. Zagotovo pa ima Špik enega najlepših razgledov – severna stena Škrlatice, Razor, Prisojnik, Mojstrovke, Jalovec in še Mangart. Na drugo stran pa pogled na Karavanke, Zgornje Savsko dolino in Martujško skupino.










SPUST MIMO KOČE V KRNICI
Po slabi uri počitka je bil čas za slovo od najlepšega razgleda. Kar solze sem točila, a bil je še dolg in zelo vroč dan. Odločila sva se za krožno pot, zato sva se spustila po drugi pot in sicer mimo koče v Krnici. Najprej malce po riti nazdol po skali, nato pa nekaj spuščanja ob jeklenicah, malce vzpona do Lipnice, še nekaj plezalnih korakov in že sva bila na travniku, ki se spušča proti Krnici. Takoj ob spustu so začeli počasi prihajati prvi pohodniki nama nasproti, a midva sva že uživala ob čudovitih razgledih med spuščanjem. To je najlepši del pohodništva. Gor malce trpiš, a ko se spuščaš lahko uživaš ob razgledih. In tukaj jih ne zmanjka, saj več ur hodiš v smeri najlepših razgledov pred nosom. Sonce je začelo močno greti ozračje, čeprav je bila ura šele deset zjutraj. Sploh si ne predstavljam vzpenjanja v tej vročini in na tem soncu. Zato midva vedno greva gor ponoči, ko je še hladno. Vso pot sem občudovala pohodnike, kako malo imajo tekočine s seboj za tako zahteven pohod, kako zelo slabo obutev imajo in kako pozno se odpravijo na pot. Ray Ban očala, supergice, torbice čez ramo, en nahrbnik za mamo in hči, brez čelade, en nahrbtnik za tujo družino s tremi majhnimi otroci. In ob enajstih šele na polovici poti navzgor. Kaj vse sva videla. Raje ne povem, ker me še danes zmrazi. Res bi nujno potrebovali tudi gorsko policijo. Pa niso bili vsi tujci, pretežno Slovenci.












Zadnji del poti poteka po ruševju in hudourniški strugi, ki je očitno tudi odnesla glavno in urejeno pohodniško pot. Sva kar težko premagovala višinsko razliko navzdol po tem grobem kamenju in skalah. Žal ni lepe poti, ampak poteka po hudourniški strugi in noge so bile že povsem prekuhane v gorskih pohodniških čevljih. Vroče je bilo kot v peklu, tako da sam spust je bil za naju precej težji kot vzpon. Pot se nama je tudi vlekla, a pogled na hribe in rožice je vsakič omilil bolečino.






Do koče v Krnici sva prišla ob 13. uri, sezula gojzarje in se okrepčala s kosilom ter mrzlo vodo. Res je bilo vroče, zato sva bila še toliko bolj utrujena. Pet ur sva potrebovala za spust do Krnice. Pojedla sva kosilo, nato pa naju je čakala samo še pot do izhodišča ob reki Pišnici. To pot dobro poznava, zato nama je hitro minila. A v težkih gojzarjih tudi ni bila najbolj prijetna. V ledeni Pišnici sva se na koncu umila, ohladila pregrete noge in mišice. V načrtu sva imela kopanje v jezeru Jasna, a je bila takšna gneča, da se nisva mogla niti preparkirati z avtomobilom. Žal so nam turisti odvzeli vse naše prelepe koščke Slovenije in z žalostjo spremljam te gneče v naši premajhni deželi za tako veliko število tujih obiskovalcev. Kje je zdaj ta butični turizem?!
Osnovne informacije:
- Izhodišče: parkirišče ob reki Piščnici pred mostom (870 m)
- Do vrha: pot skozi Kačji graben
- Vrh: Špik (2.472 m)
- Dol z vrha: pot mimo koče v Krnici
- Višinska razlika na poti: gor 1.600 metrov in dol 150 metrov je skupaj 1.750 metrov
- Oprema poleti: malica, vsaj 4 litre vode na osebo, palice, pohodni čevlji za visokogorje, čelada in letne plezalne rokavice
- Zahtevnost: zelo zahtevna označena pot
- Najina ocena: če ste vajeni visokogorja, je Špik z vidika zahtevnosti mala malica. Nič ni zelo prepadnega, tudi kjer je, so povsod zajle. Je pa zahteven z vidika vzpona (1750 višincev je enako kot Triglav), ni nobene koče za okrepčitev, pot je strma, najbolj težka pa se nama je zdela hoja po melišču in nazaj po strugi. Sicer pa zelo lepa gora s fantastičnimi razgledi. Naslednjič bova sigurno šla enako po Kačjem grabnu gor, pa tudi verjetno po Kačjem dol. Ampak potem ste prikrajšani za noro lepe razglede ob spustu, ker s Kačjega grebena so razgledi bolj ubogi. Zagotovo pa ne bova šla mimo koče v Krnici nikoli gor, ker se preveč vleče. Sicer pa vsak po svoje in srečno.

