NORVEŠKA 2025: Samiji in njihovi severni jeleni (3. dan)

Andreja's WORLD 4 ure nazaj Oddaj komentar

Končno sva se lahko normalno naspala in si privoščila prvi ter tudi edini hotelski zajtrk. Bil je zelo okusen in na voljo je bilo res vse, kar potrebujeva za začetek dneva. Ob 10h sva imela še tretji organiziran izlet in sicer hranjenje severnih jelenov ter druženje z avtohtonim nomadskim prebivalstvom – Samiji. Bil je pravi snežni metež, zato je bilo res pravljično. A tudi zelo mrzlo. Pričakali so nas lačni severni jeleni, ki smo jim za posladek dali koščke kruha. Vsi prezebli do kosti smo se nato umaknili v leseno kočo, kjer so se nam ob čaju predstavili Samiji. Res je bilo zelo zanimivo in eno najlepših doživetij tega kratkega potovanja. Do kosila sva se vrnila v mesto in nisva našla nikjer drugje proste mize kot v piceriji. Po kosilu pa sva si še ogledala polarni muzej, arktično katedralo in se počasi poslovila od božično okrašenega mesta z vročo čokolado.

ZAJTRK V HOTELU

Končno sva se lahko po dveh nočeh dobro naspala in si privoščila res počasen zajtrk. Od treh noči, ki sva jih tukaj preživela v tem hotelu, je bil to tudi edini, saj se zajtrk začne šele ob 7:30, ko je potrebno že vedno oditi na izlete ali celo domov. Zajtrk je bil izjemno dober, zato sva bila končno oba zadovoljna in pripravljena na mrzel dan. Po zajtrku sva se z avtobusom odpeljala do centra.

SAMIJI IN NJIHOVI SEVERNI JELENI

Ob 9:45 sva imela še tretji organiziran izlet, ki sva si ga tukaj organizirala, tako kot vsi turisti v tem času. Z rezervacijo izletov sva imela kar precej težav, saj sva se za potovanje odločila tik pred zdajci in večinoma vsi izleti so bili že razprodani. So pa za izlete možnost odpovedi v zadnjem trenutku, zato sem vsak dan bdela nad izleti in jih tudi jaz menjala, če so se sprostili boljši. Tako sva imela najprej rezervirane jelenčke v veliki skupini in šele ob 13. uri odhod. To je pomenilo druženje z jelenčki v trdi temi, kar pa ni najboljša izkušnja. Vsak dan sem preverjala, če bo kdo odpovedal izlet v manjši skupini in ob 9:45 uri, kar je seveda nekoliko dražje, ampak je doživetje povsem drugačno, saj si z jelenčki vsaj v somraku. Uspelo mi je in dobila sem ta izlet. V dveh kombijih smo se v snežnem metežu odpeljali skoraj eno uro stran ven iz mesta, kjer smo se potem srečali s severnimi jeleni in Samiji.

Snežilo je kot v pravljici, zato je bila kulisa popolna. Najprej so nam razdelili polno vedro kruha, s katerim smo hranili veliko čredo jelenčkov. Bili so kar požrešni, tako da smo imeli kar nekaj dela z njimi. A so tako ljubki, a tudi veliki. Malo so se pustili celo pobožati. Kruh je samo njihov priboljšek, sicer se tudi pozimi hranijo z mahom, ki ga sami najdejo. A zadnje čase je zelo veliko dežja (ne snega), površina ponoči pomrzne in nastane led. Leda jelenčki s kopitom ne morejo prebiti in priti do mahu, zato postajajo jelenčki pozimi zelo lačni in jih morajo lastniki dodatno hraniti z mahom, ki pa ga morajo kupiti od proizvajalcev po zelo visoki ceni. Z denarjem od izletov mi pomagamo Samijem hraniti jelenčke skozi zimo. Potrebuje pa jelenček na dan samo eno pest mahu za preživetje, ker poleti nabere s hranjenjem toliko maščobne zaloge za zimo.

Po hranjenju v snežnem metežu in takšnem vetru, da so nam vsem res zmrznili prsti, smo se umaknili v tradicionalno leseno hišo, ki si jo Samiji naredijo na prostem, kjer se njihovi severni jeleni prosto pasejo. Ta je bila veliko večja kot sicer, da smo se vsi lahko udobno pogreli ob velikem ognju. Postregli so nam s toplimi napitki, vmes pa nam je pravi Sami malce povedal o svoji družini in o avtohtonih prebivalcih Laponske, ki so ta del sveta prvi poselili že 10.000 let nazaj.

Sámiji so tradicionalno samijsko govoreče ljudstvo, ki naseljuje regijo Sápmi, ki danes obsega velike severne dele Norveške, Švedske, Finske in polotoka Kola v Rusiji. Regija Sápmi je bila prej znana kot Laponska, Sami pa so bili zgodovinsko znani kot Laponci ali Laponderji, vendar Samiji te izraze obravnavajo kot žaljive, saj imajo raje ime območja v svojih jezikih, npr. Severni Sámi Sápmi. Njihovi tradicionalni jeziki so samijski jeziki, ki so razvrščeni kot veja družine uralskih jezikov.

Tradicionalno so se Sámiji preživljali z različnimi vrstami preživetja, vključno z obalnim ribolovom, lovljenjem živali s pastmi zaradi krzna in ovčarstvom. Njihov najbolj znan način preživetja je polnomadska reja severnih jelenov. Od leta 2007 je bilo približno 10 % Samijev povezanih z rejo severnih jelenov, ki jim zagotavlja meso, krzno in prevoz. Okoli 2800 ljudi Sámi je bilo na Norveškem aktivno vključenih v rejo severnih jelenov s polnim delovnim časom. Zaradi tradicionalnih, okoljskih, kulturnih in političnih razlogov je reja severnih jelenov v nekaterih regijah nordijskih držav zakonsko rezervirana samo za Samije.

Samiji imajo zapleten odnos s Skandinavci, ki govorijo skandinavske jezike in ki so ustanovili in tako prevladovali v kraljevinah Norveške in Švedske, v katerih živi večina Samijev. Medtem ko Samiji v Fenoskandiji živijo približno 3500 let, poselitev Sámijev v Skandinaviji ni nastala pred nordijsko/skandinavsko poselitvijo Skandinavije, kot se včasih domneva. Selitev germansko govorečih ljudstev v južno Skandinavijo se je zgodila neodvisno in ločeno od kasnejših migracij Sámijev v severne regije. Stoletja so imeli Sámi in Skandinavci relativno malo stikov. Sámi so predvsem živeli v notranjosti severne Fenoskandije, medtem ko so Skandinavci živeli v južni Skandinaviji in postopoma kolonizirali norveško obalo. Od 18. in zlasti 19. stoletja sta vladi Norveške in Švedske začeli bolj agresivno uveljavljati suverenost na severu in se s skandinavizacijsko politiko, usmerjeno v prisilno asimilacijo iz 19. stoletja, lotili Samijev.

Pred obdobjem politik prisilne skandinavizacije so norveške in švedske oblasti večinoma ignorirale Samije in se niso veliko vmešavale v njihov način življenja. Medtem ko so se Norvežani preselili proti severu, da bi postopoma kolonizirali obalo današnjega Troms og Finnmark, da bi se pred 19. stoletjem vključili v izvozno usmerjeno ribiško industrijo, niso pokazali veliko zanimanja za surovo in neobdelovalno notranjost, naseljeno s Samiji, ki so redili severne jelene. Za razliko od Norvežanov na obali, ki so bili močno odvisni od trgovine z jugom, so Sámiji v notranjosti živeli od zemlje. Od 19. stoletja so norveške in švedske oblasti začele obravnavati Samije kot »zaostalo« in »primitivno« ljudstvo, ki ga je treba »civilizirati«, pri čemer so skandinavske jezike vsiljevale kot edine veljavne jezike kraljestev in dejansko prepovedale jezik in kulturo Sámijev v številnih kontekstih, zlasti v šolah.

Avtohtono prebivalstvo Sámi je večinoma urbanizirano prebivalstvo, vendar precejšnje število živi v vaseh v visoki Arktiki. Samiji se še vedno spopadajo s kulturnimi posledicami izgube jezika in kulture, ki so jih povzročile generacije samijskih otrok, ki so jih odpeljali v misijonarske in/ali državne internate, in zapuščina zakonov, ki so bili ustvarjeni za odrekanje pravic Sámijev (npr. verovanjem, jezikom, zemljo in tradicionalnim načinom preživljanja). Samiji se soočajo s kulturnimi in okoljskimi grožnjami, vključno z raziskovanjem nafte, rudarstvom, gradnjo jezov, sečnjo, podnebnimi spremembami, vojaškimi poligoni za bombardiranje, turizmom in komercialnim razvojem.

Duodji, samijska obrt, izvira iz časa, ko so bili Samiji samostojni nomadi, zato so verjeli, da mora predmet služiti predvsem namenu in ne predvsem okras. Moški večinoma uporabljajo les, kosti in rogovje za izdelavo predmetov, kot so samijski noži z ročajem iz rogovja, bobni in guksi (skodelice za burl). Ženske so usnje in korenine uporabljale za izdelavo predmetov, kot so gákti (oblačila) in iz brezovih in smrekovih korenin pletene košare.

Gákti so tradicionalna oblačila, ki jih nosijo ljudje Sámi. Gákti se nosi tako v obrednih okoliščinah kot med delom, zlasti pri paši severnih jelenov. Tradicionalno je bil gákti izdelan iz usnja in kit severnega jelena, danes pa je pogostejša uporaba volne, bombaža ali svile.

Značilna lastnost samijskega glasbenega izročila je petje joik. Nam je Sami tudi zapel pravi joik med obiskom. Joiki so pesmi in se tradicionalno pojejo a cappella, običajno se pojejo počasi in globoko v grlu z očitno čustveno vsebino žalosti ali jeze. Joiki so lahko posvečeni živalim in pticam v naravi, posebnim ljudem ali posebnim priložnostim, lahko pa so veseli, žalostni ali melanholični. Pogosto temeljijo na zlogovni improvizaciji. V zadnjih letih glasbila pogosto spremljajo joike. Edina tradicionalna samijska glasbila, ki so se včasih uporabljala za spremljavo joika, so flavta fadno (narejena iz stebel Angelice archangelica, podobnih trstu) in ročni bobni (bobni z okvirjem in bobni s skledo).

Reja severnih jelenov je bila in je še vedno pomemben vidik kulture Sámijev. Tradicionalno so Sámiji živeli in delali v skupinah za rejo severnih jelenov, imenovanih siidat, ki jih sestavlja več družin in njihovih čred. Člani siide so si med seboj pomagali pri upravljanju in reji čred. V letih prisilne asimilacije so bila območja, kjer je bila reja severnih jelenov pomemben vir preživetja, med redkimi, kjer sta kultura in jezik Sámi preživela. Danes je na Norveškem in Švedskem reja severnih jelenov zakonsko zaščitena kot izključni način preživetja Sámijev, tako da lahko samo osebe samijskega porekla, ki so povezane z družino rejcev severnih jelenov, imajo v lasti in se od njih preživljajo. Trenutno se na Norveškem z rejo severnih jelenov ukvarja približno 2800 ljudi. Na Finskem reja severnih jelenov ni izključna in se z njo v omejenem obsegu ukvarjajo tudi etnični Finci. Pravno je omejena na državljane EU/EGP, ki prebivajo na tem območju. Na severu (Laponska) igra pomembno vlogo v lokalnem gospodarstvu, medtem ko je njen gospodarski vpliv manjši v južnih delih območja (provinca Oulu). Med rejci severnih jelenov v samskih vaseh imajo ženske običajno višjo stopnjo formalne izobrazbe na tem območju.

Delitev, ki se pogosto uporablja v severnih Sámijih, temelji na poklicu in območju bivanja. Ta delitev se uporablja tudi v mnogih zgodovinskih besedilih:

Sámiji severnih jelenov ali gorski Sámiji – prej nomadski Samiji, ki so živeli kot pastirji severnih jelenov. Zdaj ima večina stalno prebivališče v osrednjih območjih Samajev. Približno 10% Samijev se ukvarja z rejo severnih jelenov, ki velja za temeljni del kulture Samijev in se lahko v nekaterih delih nordijskih držav z njo ukvarjajo samo Samiji.
Morski Sámiji – Ti so tradicionalno živeli z združevanjem ribištva in malega kmetijstva. Danes se pogosto uporablja za vse Samije z obale, ne glede na njihov poklic.
Gozdni Samiji, ki so tradicionalno živeli tako, da so združevali ribolov v celinskih rekah in jezerih z rejo severnih jelenov v majhnem obsegu.
Mestni Samiji, ki so zdaj verjetno največja skupina Samijev.

KOSILO

Po druženju z jelenčki in Samiji smo se vrnili nazaj v mesto. Bil je čas kosila in tudi velikih gneč po vseh restavracijah. Še vedno je snežilo in pihal je mrzel veter v sunkih. Hitro sva našla prvo picerijo in se malce okrepčala ter predvsem pogrela s toplimi napitki.

POLARNI MUZEJ

Imela sva dovolj moči, da sva se lahko sprehodila do zelo zanimivega in precej velikega polarnega muzeja, kjer je prikazano življenje v tem delu sveta. Razmere za bivanje tukaj skozi celotno zgodovino so bile res brutalne, a ljudje so bili veliko bolj trdoživi kot smo danes. Cela sobana je namenjena tudi prikazu odprav, ki so želele osvojiti severni tečaj. Muzej je res zanimiv in vreden ogleda.

ARKTIČNA KATEDRALA

Z avtobusom sva se nato odpravila še na drugo stran do arktične katedrale. Ima zelo zanimivo zunanjo arhitekturo. So nama pa jo pred nosom zaprli ob 16. uri, zato sva lahko samo na hitro pokukala v notranjost katedrale, ki pa ni bila več osvetljena.

BOŽIČNI TROMSO ZA KONEC

Snežna nevihta se je stopnjevala, zato je bila gondola za razgledno točko nad Tromso zaprta že cel dan. Do zadnjega sva upala, da se bo odprla in bova lahko tudi midva lahko videla osvetljeni Tromso s hriba. Žal se ni, zato sva se vrnila nazaj do mesta, se sprehodila po lepih osvetljenih ulicah, nakupila nekaj spominkov za domov in se še pogrela v kavarnici z vročo čokolado. Zunaj je bilo že prava zimska pravljica, ko sva se z avtobusom odpravila nazaj do najinega hotela.