“Deluj tako, da si.

Poskušaj stati kot drevo, ki razteza veje, a ne hodi za bežečim popotnikom in ne žaluje zaradi mimoidočih, ki ga ne opažajo.

Drevo stoji v razkošju, pa naj si kdo vzame čas, da začuti njegovo veličastje, ali ne. Ni pomembno, ali kdo sede pod presijano krošnjo. Ni pomembno, koliko ljudi se bo naslonilo na njegovo stanovitnost. Morda uživanje njegove sence prav nikogar ne zanima, morda dočaka jesen neobrano, morda bodo sadovi vrnjeni zemlji.

Drevo nikogar ne sili, ne kliče, ne pričakuje. Drevo ne obžaluje ničesar. Narava drevesa je stati, ustvarjati zelene sanje, gostiti ptice, sijati v slavju cvetenja in dehteti, širiti svežino čez meje svojega prostora.

Ne oziraj se za vsemi, ki hitijo mimo tebe v napačno smer. Ne zameri tistemu, ki te mimogrede nalomi. Odženi drugje in na novo. Drevo prečiščuje zrak s tem, da je drevo. Ti nas očiščuješ s tem, da se lahko ustavimo ob tvoji resnici.” (Rebula, 2010, str. 25)

Literatura:

Alenka Rebula: Sto obrazov notranje moči. Ljubljana: Mladinska knjiga Založba, 2010. 178 str.