VIETNAM IN KAMBODŽA: Priljubljeni voditelj “striček Ho” (21. dan)

Andreja's WORLD 26.02.2016 Oddaj komentar

Zadnji dan v Vietnamu sva namenila priljubljenemu vietnamskemu voditelju Ho Chi Minhu, po katerem se tudi imenuje mesto na jugu. Zelo sva si želela ogledati njegov mavzolej, a je ravno ob petkih zaprt za javnost. Sprijazniti sva se morala le z njegovo zunanjo podobo. Ogledala pa sva si tudi njegov celoten kompleks, v katerem je živel in delal. Vietnamci še danes gojijo globoko spoštovanje do svojega voditelja, kar je vidno na vsakem koraku. Popoldan sva si privoščila še zadnjo masažo in seveda najboljšo juho Pho na ulici. Proti večeru je bil čas za slovo od prekrasne dežele. Poletela sva nazaj v tajski Bangkok.

ŽIVLJENJE NA ŽELEZNIŠKIH TIRIH

Po televiziji sva večkrat gledala prispevek, da v Hanoju ni veliko prostora za razkošno bivanje in prikazali so tudi življenje, ki poteka praktično tik ob oziroma celo na pravih železniških tirih. Seveda sva poiskala to ulico, ki je pravzaprav v glavnem središču. Hiše domačinov so praktično ob tirih in mizo ter stole postavijo na tire. Ko pripelje vlak, se lepo umaknejo in življenje normalno teče dalje.

MAVZOLEJ IN KOMPLEKS VODITELJA

Ogromen mavzolej priljubljenega voditelja Ho Chi Minha je postavljen na ogromen trg. Ob njem je tudi celoten kompleks, kjer je bival in delal v času svojega voditeljstva. Ho Chi Minh, ki ga domačini kličejo tudi “striček Ho” (angl. Uncle Ho), je zrasel v boju vietnamskega ljudstva proti kolonializmu in je bil dolgo njegov voditelj. Že kot študent v Parizu se je politično udejstvoval in pridružil najprej socialistični in kasneje komunistični stranki. Leta 1919 je predlagal osamosvojitev Indokine in opozoril ves svet na položaj Vietnama pod francosko nadvlado. Leta 1924 je osnoval Zvezo revolucionarne vietnamske mladine, s čimer se je povzpel na politični vrh in postal voditelj.

Ob osnovanju Komunistične partije Indokine je leta 1930 razvil njen program: odpraviti kolonialno oblast, doseči samostojnost Indokine, dati oblast delavcem, kmetom in vojakom, razviti samoupravljanje, zagotoviti osemurni delavnik, odpraviti prisilno delo, omogočiti šolanje, izenačiti pravice moških in žensk ter dati ljudem vse demokratične svoboščine. Med drugo svetovno vojno se je bojeval proti japonskim okupatorjem in pozival k splošnemu uporu. Tudi po zmagi je z bojem nadaljeval in nastopal zoper kršenju zakonitosti, zlorabi oblasti, razvadam, ugodju, nedisciplini, sektaštvu, korupciji in nadutosti.

Mavzolej sva si želela ogledati predvsem zaradi celotne procedure, ki je naravnost “čudna” oziroma je potrebno na vsakem koraku kazati visoko spoštovanje do voditelja. Vsakršno fotografiranje je strogo prepovedano, zato vam na vhodu vzamejo fotoaparat, telefon in vse ostalo. V mavzolej lahko vstopite samo brez vseh svojih stvari. Znotraj mavzoleja se neprekinjeno hodi lepo v koloni brez besedice. Ogled poteka v popolni tišini. Ko pridete na prosto, vam vrnejo vso prtljago in fotoaparate. Stražarji so tako strogi, da že pogled na njih vzbuja spoštovanje.

Nato sva si ogledala še delovno rezidenco, njegovo hišo ob jezeru, počitniško hišo in ogromen park ter manjši tempelj. Kompleks je odprt za obiskovalce in je pravzaprav res lep.

JUHICA PHO S PRIJATELJI

Juha Pho (bere se fo) je tradicionalna vietnamska juha z riževimi rezanci, ki jo mnogi domačini jedo že za zajtrk. Nama je bolj teknila v času kosila. Najina nova popotniška prijatelja sta naju povabila na zadnje skupno kosilo na ulico h gospe, ki skuha najboljšo v Hanoju. Juha je lahko piščančja, svinjska ali goveja z majhnimi kosi mesa. Dodate si lahko tudi sveža zelišča, ki vam jih prinesejo kar v skledi. Za začetek smo si naročili seveda še spomladanske zavitke, ki so bili res odlični. Zares odlična izbira za zaključek zelo okusnega kulinaričnega popotovanja.

K FRIZERJU IN NA MASAŽO ZA SLOVO

Neizogibno se je bližal konec najinega potovanja po Vietnamu. Privoščila sva si še odlično masažo in frizerja na ulici. Ne, ne. Hecam se. Masažo seveda, frizerja pa sva le poslikala, ker nama je bil tako zelo všeč. V pozno popoldanskih urah sva s Qatarjem odletela v Bangkok in se zvečer spehodila po ulici Rambutri in Khao San, ki velja za najbolj popotniško ulico na Tajskem. Tukaj sem bila pred petimi leti, a moram priznati, da se je vzdušje precej poslabšalo. Na vsakem koraku kebab in res čudni turisti. Cene pa celo višje od naših, tako da tudi Tajska ni več kar je bila. Fotografirala pa nisva, ker ni bilo kaj za slikati.