Tretji dan je ponovno posijalo sonce, zato je bil dan še posebej lep in prijazno topel. Z najinega romantičnega gnezda sva se najprej odpeljala do Pise, ki je seveda najbolj znana po poševnem stolpu, na katerega sva se tudi povzpela. Pozno popoldne sva preživela še v nekaj 10 km oddaljenem mestu Lucci, ki pa je poznano po ogromnem mestnem obzidju. Ker je mesto zraslo tudi izven obzidja, so obzidje preuredili v prijazno, široko in simpatično sprehajalno pot.

POŠEVNI STOLP V PISI

Že več let sem neučakano pričakovala današnji dan, saj se poševni stolp pojavlja na vsaki italijanski razglednici. Komaj, komaj sem dočakala prihod v Piso, kjer sva v bližini stolpa tudi parkirala najinega konjička. Pisa leži na desnem bregu ustja reke Arno, ki se izliva v Ligursko morje. Pisa je zagotovo najbolj znana po svojem poševnem stolpu in zvoniku katedrale. Mesto pa ima več kot 88.000 prebivalcev in v mestu je več kot 20 zgodovinskih cerkva ter palač.

Poševni stolp v Pisi je čisto zares zvonik romantične katedrale. Velik izziv za gradbenike je že od leta 1173 naprej, ko so ga začeli graditi. Gre za enega izmed najpomembnejših spomenikov srednjeveške Evrope. Stoji na Piazza del Duomo in je del kompleksa še treh večjih stavb – katedrale Duomo, krstilnice in pokopališča Camposanto.

Stolp ima osem nadstropij, visok je 58,4 m, tehta 14.500 ton. Temelji imajo premer 19,6 m in z maksimalno globino 5,5 m in so proti jugu nagnjeni za 5,5 stopinje. Posledica tega je, da se sedmo nadstropje nagiba 4,5 m čez prvega. Stolp ima obliko valja, obdajajo pa ga stebri. Notranje in zunanje površine so obložene s tesno stikajočim marmorjem, material med oblogami pa je samo malta in kamni, v katerih so našli številne vrzeli. V notranjosti stolpa se spiralno dviguje 269 stopnic.

Gradnja stolpa se je pričela avgusta 1173. Do leta 1178 so zgradili četrtino stolpa, potem pa so gradnjo za določen čas prekinili, saj druga plast ne bi mogla prenesti bremena stolpa. Po dolgem mirovanju, ki je trajalo skoraj 100 let, je leta 1272 Giovanni di Simone nadaljeval z gradnjo. Do leta 1278 je konstrukcija dosegla sedmo nadstropje, a je gradnja ponovno zastala. Stolp so končali okrog leta 1370. Stolp se je nagibal še preden so začeli z gradnjo prostora za zvon.

Skupina strokovnjakov se je s stabilizacijo stolpa ukvarjala celih deset let. Prenova je stala okrog 30 milijonov evrov. Nagib stolpa so zmanjšali za 45 centimetrov. Če se ne bi lotili sanacije, bi se stolp do leta 2040 porušil. Inženirji pravijo, da se je znameniti stolp v italijanski Pisi prvikrat v svoji 800-letni zgodovini nehal nagibati in naj bi ohranil stabilnost za naslednjih 200 let.

Stolp je bil dolga leta zaprt za obisk, zato se nama je ob obisku resnično nasmejalo. Vstopnice sva morala kupiti že za nekaj ur vnaprej, ker je število obiskovalcev omejeno, gneče pa nepopisne. Z veseljem sva se podala na vrh po stopnicah, ki so povsem oguljene. Na vrhu je ograja, a se na južnem delu stavba resnično močno nagiba. Kljub temu, da nimam težav z višino, sem tukaj komaj preživela hojo ob ograji. Na trenutke sem morala kar sesti, ker se mi je pošteno vrtelo. Razgled z vrha stolpa je na celo mesto vsekakor prekrasen.

Sprehodila sva se tudi do krasne palače Palazzo dei Cavalieri, ki jo je zgradil Giorgio Vasari med leti 1562 – 1564.

SPREHAJALNA POT NA OBZIDJU V LUCCI

Odpeljala sva se še do nekaj kilometrov oddaljene Lucce, ki so jo ustavili že Etruščani. Pravokotna mreža ulic zgodovinskega centra ohranja rimski načrt mesta. Trg Piazza San Michele pokriva mesto takratnega rimskega foruma. Sledovi amfiteatra so še vedno vidni na trgu Piazza dell’ Anfiteatro. Sprehodila sva se po mestnem obzidju, ki je urejen v sprehajalno pot. Ogledala sva si tudi mestno katedralo Duomo di San Martino.

Objavil Andreja's WORLD

Oglejte si vse prispevke od Andreja's WORLD