NAMIBIJA IN BOCVANA: Jutranje sipine in čudoviti flamingi (4. dan)

Andreja's WORLD 05.09.2016 Oddaj komentar

Če sva se včeraj čudila zgodnjemu vstajanju sosedov v kampu že po trdi temi, naju je pa tokrat res na rit vrglo. Tokrat pa že več kot eno in pol ure pred sončnim vzhodom (okrog 4.30) ni bilo nikogar več v kampu, kjer smo bili zvečer pošteno natlačeni. Jao, sami norci. Razlog je samo eden – priti do ali celo na vrh sipine do sončnega vzhoda. Nekateri se celo odločijo za obisk Dead Vlei-a, kar pomeni še veliko več časa. Midva sva se odločila za lepo, samotno, neobljudeno sipino, kjer sva bila sama. Počakala sva na sončni vzhod in nato odpeljala proti Swakopmundu. Makadamska cesta, prve puščavske zebre, divji konji, osamljeni noji in nekaj oryxov. In veliko ničesar. V zalivu Walwis pa so naju pričakali prekrasni flamingi in razposajeni delfini.

SONČNI VZHOD OB RDEČIH SIPINAH

Sprva sva nameravala sončni vzhod počakati v mističnem Dead Vlei-u, a sva si premislila, saj sva včeraj tako zelo uživala. Izogniti sva se želela množicam, ki so drveli na najbolj obljudene točke. Mednje spada zagotovo sipina 45, na katero se večina tudi povzpne. Tako sva se odločila za eno prekrasno sipino, kjer sva bila sama. Počakala sva na sončni vzhod in naredila nekaj fotografij. Bilo je mrzlo kot sam vrag. V puščavi se ponoči zelo spustijo temperature (sploh pozimi), kar je pomenilo okrog 5 stopinj celzija. Fotografije tokrat povedo več kot 1000 mojih besed.

ZAJTRK IN POT V SWAKOPMUND

Okrog 9h sva se odpravila nazaj do kampa NWR, kjer sva si privoščila pošten zajtrk. Čakala naju je namreč dolga pot v Swakopmund, ki je trajala več ali manj cel dan. Makadamska cesta se je vlekla in vlekla. In nikjer nič. Samo ravno, ravno in prašno. Še sreča, da je tu in tam pripeljal v nasprotni smeri kakšen avto, da sva se malce razveselila dogajanja. Pokrajina se je spreminjala. Tu in tam kakšen osamelec, barviti hribi, nato sva celo pripeljala v območje, kjer so bili po celo pokrajini manjši hribčki. Prečkala sva tudi vzporednik Tropic of Capricorn in naredila nekaj fotografij. Malicala sva kar ob cesti z divjimi puščavskimi zebrami in noji. Srečala sva tudi motoriste, ki so vozili kar stoje, saj bi cesta drugače pošteno masirala njihovo zadnjico. Celo nekaj ovinkov se je nabralo med potjo, ki sva jih bila zelo vesela. Namibija ni samo romantika, ampak je tudi trdo delo na cesti.

FLAMINGI IN DELFINI V WALVIS BAYU

Na ta trenutek sem pa res čakala vse življenje. Flamingi, flamingi, flamingi. Kako zelo sem si jih želela videti od blizu. Prebrala sem ducate mnenj, a do konca nisem vedela, ali bodo zdaj v zalivu ali ne. Namreč flamingi se selijo za hrano in to je edino merilo. Močno sem stiskala pesti in upala na najboljše. Ko sva končno pripeljala na asfaltno cesto (kako zelo sva si jo želela po celodnevni masaži makadama), že takoj ob cesti pred Walvis Bayom zagledam manjše ribnike (Bird Sanctuary), kjer je bilo vse roza od flamingov. Oooo, ven iz avta, skačem naokoli, delam fotke. A so bili malenkost predaleč. Pa tudi zelo plašni. Nagledala pa sem se jih vseeno. A to še ni bilo vse…

Nadaljujeva do prave postojanke za flaminge in sicer čisto ob zaliv, parkirava avtomobil in se čudiva. Naselje 500 povsem novih vil in to takšnih vil, da jih tukaj ne najdemo prav veliko. V enem čisto majhnem kraju v Afriki ob morju. Uau, samo gledava in se čudiva, saj takšnega naselja ne premoremo niti v Sloveniji. A pozornost hitro preusmeriva v flaminge. V zalivu jih je bilo več 100 čisto ob nabrežju. Niso se pustili motiti pri večerji. Bili sta dve vrsti – manjši in večji. Manjši so bili bolj roza barve, saj očitno pojedo več rakcev kot večji. Za nameček pa so v zalivu razigrano poskakovali iz morja tudi delfini. Bilo jih je več kot ducat povsem blizu obale. Neverjetni prizori in kaj bi si lahko še več želela. Zadovoljna in z nasmehom na obrazu sva jih opazovala več kot eno uro.

NEMŠKI SWAKOPMUND

V drugo največje mesto v Namibiji sva prispela malce pred peto uro popoldan in se čudila arhitekturi ter prebivalcem. Nikjer duha ne sluha o Afriki, popolnoma Evropsko mesto. Restavracija pri restavraciji in seveda nekaj beračenja. Zaželela sva si dobro kosilo, a je bilo večinoma vse zaprto do šestih, sedmih zvečer. Nisva mogla čakati, zato sva našla le eno odprto restavracijo, kjer sva potešila lakoto.

KAMP SOPHIA DALE

Tokrat sva prenočila malce ven iz mesta (12 km) v kampu Sophia Dale. Na poti do tja sva opazovala razvijajoče se mesto. Ogromno novih hiš in celih naselij. Mesto živi od velikega pristanišča in nafte. Tako imajo ljudje delo in se očitno selijo sem. A žalostno je, da so si “belci” prisvojili mesto, domačini pa so zelo odrinjeni v svoje delavske skromne soseske.

Kamp sem si že doma dodobra nagledala. Bilo je mrzlo, malce je celo rosilo in res sva bila utrujena. Kamp je bil povsem prazen, tako da sva dobila lepo mesto. Vroč tuš, mir in elektrika je vse, kar sva zvečer potrebovala.