Končno sva malce prišla k sebi in se naspala. A tukaj čas teče povsem drugače in popolnoma drugačni popotniki so okoli vas. Vsi se zbujajo že pred zoro in tudi pospravijo opremo. Ob sončnem vzhodu ni več nikogar v kampu. Midva sva že norca, ampak tukaj – ne seževa jim do kolen. Po obilnem zajtrku sva se počasi odpravila do vhoda v nacionalni park Sossusvlei, kupila 24-urno karto te se počasi odpravila na ogled najstarejše puščave na svetu. Uau, vsak prizor za prizorom je neverjeten. Rdeče sipine vseh oblik in velikosti ter oryxi čez cesto. Tudi noje sva videla na poti. Ustavila sva se tudi pri najlepši sipini 45 in si ogledala znamenito nezemeljsko glinasto kotanjo Dead Vlei z mrtvimi drevesi. Do poznega popoldneva sva se vrnila v kamp in si privoščila prvi oryxov steak. Njami!

PREBUJANJE OB SONČNEM VZHODU

Prva noč v najinem mini avtodomu je minila brezhibno. Spala sva zelo dobro in tudi zelo dolgo. Dan traja le 12 ur, zato je spanec lahko zelo dolg in kakovosten. Prebudili so naju prvi sončni žarki nekaj minut čez šesto uro. Ko sva pogledala skozi okno, sva opazila, da nikogar v kampu več ni. Kakšni norci! Zbudijo se že eno uro pred sončnim vzhodom, pospravijo vso kamp opremo in že hitijo dalje. Midva sva res norca na potovanjih, a tukaj jim nisva kos. Obilen zajtrk, pospraviva in se odpraviva do vhoda v nacionalni park Sossusvlei. Urediva si 24-urno vstopnino za dve osebi in avto ter počasi odpeljeva novi dogodivščini naproti. Nacionalne parke odprejo v Namibiji ob sončnem vzhodu in zaprejo ob sončnem zahodu. Do takrat moraš priti ven iz parka kakorkoli že znaš, drugače so zelo zelo hudi. Ob vhodu so točno zapisane minute odprtja in zaprtja vhoda v park za tisti dan. Ni heca!

NAJSTAREJŠA PUŠČAVA NA SVETU

Ja, na ta trenutek sva pa dolgo čakala. Oba! Da se zapeljeva skozi najstarejšo puščavo na svetu in občudujeva popolne rdeče sipine. Dobrih 60 asfaltiranih kilometrov je do konca doline Sossusvlei, kjer je seveda šele začetek prave puščave, ki meri neverjetnih 32.000 km² in je del nacionalnega parka Namib – Naukluft.

Najvišje in najstabilnejše sipine so delno pokrite z razmeroma bogatim rastlinjem, ki se v glavnem oskrbuje z vodo iz številnih podzemnih in občasnih rek, ki sezonsko poplavljajo kotanje in ustvarjajo močvirja. Ko so suhe, so zaradi visoke koncentracije soli videti skoraj bele barve. Občasno skozi dolino priteče tudi reka Tsauchab in takrat pokrajina zacveti ter polja ozelenijo. Spraševala sva domačina in je priznal, da je nazadnje videl ta pojav 3 leta nazaj. Zelo dobro pa se vidi, kje teče podzemna reka, saj je tam tudi nekaj visokih zelenih dreves. Zelo pomemben vir vode pa je tudi vlaga, ki jo prinašajo vsakodnevne jutranje meglice z Atlantskega oceana.

Sossusvlei je solna in glinasta kotanja, ki je obkrožena z visokimi rdečimi sipinami. Tako izrazito rdečo barvo imajo zaradi visoke koncentracijo železa v pesku in posledično oksidacijskimi procesi. Najstarejše sipine so močneje rdečkaste barve. So med najvišjimi sipinami na svetu in mnoge od njih so višje od 200 m. Najvišja je sipina Big Daddy, približno 380 metrov.

SIPINA 45

Zvezdna sipina leži točno na 45. kilometru ceste, zato se tako tudi imenuje. Visoka je 80 m, sestavljena je iz 5 milijonov let starega peska, ki je prod ob reki Orange, zbran iz puščave Kalahari. Ker je ob cesti, je sipina najlažje dostopna, zato se mnogi nanjo tudi povzpnejo. Je pa zato tudi poteptana in težko narediš lepo fotografijo. Midva sva si privoščila le počitek in zrenje v krasno sipino.

NEZEMELJSKA KOTANJA DEAD VLEI

Ta trenutek sem pa tako težko čakala, da sem komaj dočakala. Prekrasne fotografije so me resnično navdušile. Po končani asfaltirani cesti se začne puščavska cesta. To ni makadam, ampak je mivka. In to huda mivka. Ceste je le 4 kilometre, a je samo za izkušene voznike in 4×4 avtomobile. Reduktor tudi ni nič odveč. Midva sva lepo izpustila pnevmatike, spraševala, če lahko greva notri in so nama lepo vsi zatrjevali, da ni problema. Še smejala sva se drugim avtomobilom, ki so že za prvim ovinkom obtičali v pesku na polno. No, v naslednjem sva tudi midva. Bila sva občutno pretežka in ni šlo dalje. Pomagali so nama uslužbenci nacionalnega parka, naju izvlekli in seveda za doplačilo odpeljali do konca doline. Če bi prej vedela, se sploh ne bi zafrkavala, ampak bi že takoj parkirala avto in se odpeljala z njimi do izhodišča za dolino Dead Vlei. Sploh zato, ker sva potem še 2 uri nazaj polnila pnevmatike z najinim mini kompresorjem.

Dead Vlei je ena od mnogih glinastih kotanj, ki je približno 1 km oddaljena od parkirišča. Ko vas pusti avtomobil, greste kot mnogi drugi peš čez sipine (ni niti malo lahko) do kotanje. Kar dobre pol ure sva potrebovala do tja. Ker sva bila tukaj okrog poldneva, so vsi drugi turisti (ki jih ni malo) že odhajali nazaj, zato sva bila popolnoma sama. Noro, res noro in priporočam. Naju je pa ujel veter in seveda puščavski vihar. Obvezno kapa, sončna očala in obilo kreme proti soncu. Ni bilo prehudo, bilo pa je nekaj vetra. A zamenjam vseeno veter za množico turistov.

Končno v daljavi zagledava kotanjo. Njena pomembna značilnost je, da je bila nekoč oaza z več akacijami. Nato pa je reka, ki je zalivala oazo, spremenila svojo smer in kotanja se je posušila. Ostala so mrtva, počrnela akacijeva drevesa, ki so živo nasprotje svetleči beli barvi slanega dna kotanje in močno oranžnih sipin. Noro posebna, zanimiva in nadrealistična pokrajina. Žal se ne da opisati z besedami, kako hudo nora je ta pokrajina, ki sva jo imela čisto zase. Žive duše ni bilo tam, še pred eno uro pa več sto obiskovalcev.

SOSSUSVLEI

Z NWR džipom sva se samo prepeljala še do konca doline in naredila dva posnetka. Bila sva res dobre volje in tako navdušena nad kotanjo Dead Vlei, da sploh nisva potrebovala nič več. Odpravila sva se nazaj do avtomobila in počasi nazaj v kamp NWR, kjer sva to noč tudi prenočila.

KAMP NWR SESRIEM

Še eno noč bova prespala v Sesriemu, saj želiva jutri zgodaj zjutraj na ogled sipin ob sončnem vzhodu, da ujameva lepe sence. Tokrat sva že dolgo nazaj rezervirala kamp prostor v NWR kampu, ki je v lasti nacionalnega parka. Tukaj je pomembno le eno – če želiš ujeti sončni vzhod ob sipinah, moraš spati v parku in to je edina možnost. Torej potrebuješ rezervacijo vnaprej, saj je kamp res poln. Če spiš v kampu, lahko začneš zjutraj voziti 1 uro preden se odpre glavni vhod nacionalnega parka. Torej še po temi in tako lahko prispeš do sončnega vzhoda do sipin ali celo v Dead Vlei ob sončnem vzhodu. Potrebuješ eno uro vožnje, zato je treba zjutraj biti res zgoden in v temi že na pot. Kamp je urejen, s toplo vodo, odlično restavracijo, manjšim bazenom. Kamp prostori so opremljeni z elektriko, tako da je res vse super.

Celotni stroški dneva = 69,6 EUR (34,8 EUR/osebo)

• vstopnina NP Sesriem = 170 N$ (11 EUR)
• prevoz do in nazaj – Dead Vlei = 270 N$ (17,6 EUR)
• kosilo (oryxov steak, burger, kava, čaj) = 320 N$ (21 EUR)
• spanje kamp NWR Sesriem = 360 N$ (20 EUR)

Devizni tečaj: 1 EUR = 1,1 USD; 1 USD = 13,9425 N$

Prevoženi kilometri = 124 km

Objavil Andreja's WORLD

Oglejte si vse prispevke od Andreja's WORLD