ZDA – KALIFORNIJA: Zloglasni zapor Alcatraz v zalivu San Francisco (17. dan)

Andreja's WORLD 18.11.2018 Oddaj komentar

San Francisco sem si vedno predstavljala kot lepo in idilično ameriško mesto. A že po prvih včerajšnjih prvih korakih po mestu so se moje sanje razblinile. V hotelski sobi sva že prejšnji večer naredila načrt in se odločila, da se do mesta in nazaj v hotel peljeva z mestnim avtobusom. Hotel je imel odlično izhodišče, saj je bilo do postaje le 100 metrov hoje. Ustavila sva se pri sloviti zaviti cesti Lombard Street, ki je res nekaj posebnega. Nato sva se sprehodila do starega pristaniškega mesta, ki je prava turistična meka. Toliko turistov na enem mestu pa nisva videla že lep čas. Ogledala sva si morske leve, ki se sončijo na pomolu 39. Tam je tudi polno restavracij in trgovin. Ob 15.30 sva imela veliko vnaprej kupljene vstopnice za ogled zloglasnega zapora Alcatraz, katerega prostore sva si ga ogledala z velikim zanimanjem.

LOMBARD STREET IN LESENI TRAMVAJI

Iz hotela sva po tisti naši “drogeraški” ulici pohitela do avtobusne postaje, kupila enosmerni vozovnici kar na avtobusu pri šoferju in se odpeljala nekaj postaj severno do slovite ulice Lombard. Ko sva se morala od postaje povzpeti po zelo strmi ulici, sva se kar smejala drug drugemu, saj sva šele danes občutila “mesto na hribčkih“. San Francisco je namreč znan po zelo strmih ulicah v nekaterih predelih. Tako strmih, da avtomobili parkirajo vodoravno in da pri vožnji z avtom sploh ne vidiš ceste, ko prideš na vrh hriba. Da ne govorim o speljevanju na križiščih, ki je nehumano. Še sreča, da so avtomobili avtomatiki, saj bi sicer vsi sklopko skurili vsak dan. Res zanimivo in hkrati smešno. Ulica Lombard je znana po zaviti enosmerni cesti, kjer je zasajeno tudi veliko število hortenzij. Zelo lepa kratka tlakovana cesta je zelo priljubljena pri turistih, a zato manj pri domačinih. Vse hiše ob ulici se prodajajo, ker je v njih postalo življenje nevzdržno. Velika turistična zanimivost so tudi stari leseni tramvaji, ki vozijo po strmih ulicah. Tokrat viseči most v gosti megli, ki se ni umaknila vse do večera. Res sva imela včeraj srečo.

PRISTANIŠKI DEL MESTA IN PIER 39

Ko sva prispela v stari pristaniški del mesta, sva skoraj padla po tleh od števila turistov in same turistične ponudbe. Že dolgo časa nisva videla na enem mestu toliko turistov. Sprehodila sva se po ulici, nakupila tudi midva nekaj spominkov in se utrujala z nakupom poštnih znamk. Šele v četrtem poizkusu nama je uspelo poslati domov razglednico. Jajmene, Amerika! Ob znamenitem pomolu 39 živijo tudi morski levi, ki se sončijo in glasno pogovarjajo med seboj. Lačni se odpravijo v zaliv na ribolov. Na pomolu je tudi veliko število trgovin, restavracij in lokalov. V eni izmed restavracij sva si tudi midva privoščila kosilo. Kaj drugega kot “fish & chips“.

ZLOGLASNI ZAPOR ALCATRAZ

Za ogled zapora Alcatraz si je potrebno vnaprej kupiti na internetu vstopnice, sicer boste ostali brez ogleda. Skoraj zagotovo so le-te prodane za tedne vnaprej, če želite pa še določeno uro, pa tudi mesece vnaprej. Jaz sem jih kupila 3 mesece pred odhodom, takoj ko so bile na voljo. Pred nama sta bili dve turistki na blagajni in so jima rekli, da so prve karte na voljo šele čez 4 dni. Morali bi videti njune obraze še naslednjih 30 minut. Trajekt za zapor Alcatraz vozi s pomola 33. Ko pridete do tja, vidite gnečo in vam je hitro jasno, zakaj je potrebno kupiti vstopnice toliko vnaprej. Midva sva imela ogled ob 15:30, tako smo bili zadnja ladja za dnevni ogled zapora. Ponujajo tudi nočni ogled, ki je še malo bolj “grozljiv”. Na trajektu ste lahko na odprtem ali v zaprtem prostoru. 20 minut vožnje in že ste na zloglasnem otoku. Že čez dan je bilo v San Franciscu zelo mrzlo, kljub sončnemu dnevu. Jaz sem si oblekla kar puhovko in mi je bilo ravno prav. Za Alcatraz pa se še posebej toplo oblecite. Piha leden veter.

NOTRANJOST ZAPORA ALCATRAZ

Ko smo pristali na otoku, smo dobili nekaj uvodnih pojasnil in navodil za lepo vedenje na otoku. Otok ima seveda več objektov, a vsi niso na ogled. Ogledate pa si seveda lahko notranjost najbolj zanimive zgradbe na otoku – zaporniško zgradbo. Na otoku so že leta 1859 zgradili trdnjavo, ki je služila vojski in med ameriško državljansko vojno postala tudi zapor. A vojska je otok dokončno zapustila leta 1933 in takrat je Alcatraz postal civilni zapor. A kmalu to ni bil več običajen zapor, ampak je bil zapor z največjo varnostjo, v katerem so kazen prestajali najtežji kaznjenci. Torej tudi tisti, ki so v drugih zaporih povzročali težave. Zapor Alcatraz je s tem dobil tudi svojo slavo in zloglasnost. Ob vhodu v zaporniško stavbo smo vsi obiskovalci prejeli avdio vodič, ki je res odličen. Že dolgo nisem doživela tako zanimive predstavitve skozi avdio vodič, ki te vodi skozi vse prostore zapora. Najprej te popeljejo skozi kopalnico, nato pa do zaporniških celic običajnih zapornikov. Le-teh je bilo približno 260, saj kapacitete niso bile nikoli v celoti zapolnjene. Na otoku je živelo tudi do 300 civilistov in sicer pazniki s svojimi družinami. Otroci so imeli tudi urejeno varstvo in šolanje na otoku. V samem začetku je bil v zaporu res strogi red in tišina, zaporniki so imeli lahko zelo malo obiskov in tudi gibanje zelo omejeno. Nato pa so z leti ta pravila malce omilili in so lahko zaporniki celo obedovali skupaj in se pogovarjali ter ob nekaterih urah celo igrali na instrumente v svojih celicah. To je seveda privedlo to več komunikacije in tako so trije zaporniki leta 1963 uspeli v svojih celicah izdolbsti luknjo in pobegniti z otoka. Še do danes jih niso našli in so še vedno med pogrešanimi osebami. Iz zapora naj bi bilo namreč praktično nemogoče pobegniti, saj je pobeg preprečevalo tudi ledeno mrzlo morje in izredno močni tokovi. Po pobegu so zapor po 30-ih letih delovanja zaprli in zapornike preselili v drug zapor.