Indonezija je zadnjih nekaj let že najina prava popotniška stalnica. V Indoneziji sva bila tokrat že petič. Prvič jeseni 2016 na kratko na Baliju in otokih Gili ter drugič že takoj 2017 na Sumatri. Potem sva imela kar nekaj let premora. Leta 2024 sem se sama odpravila na potapljaške počitnice v Indonezijo (Komodo, Nusa Penida, Gili Meno). Le dobra dva meseca zatem sva se skupaj čez novo leto 2024/2025 odpravila na rajsko otočje Raja Ampat ter prvič obiskala Jakarto, Yogjakarto, Prambanan in Bagan. Letos junija je končno na vrsto prišel otok Sulawezi, ki sva ga imela na piki res dolga leta. Sulawezi je ogromen otok in nama je ostal vsaj še za enkrat, ker nikakor nisva mogla videti vsega, kar bi si želela. Poleg tega sem želela na severu otoka narediti čim več potopov, ker lokacija velja za eno najboljših potapljaških mest na svetu.

KDAJ?

Indonezija je tako velika, da ima na različnih otokih drugačen najbolj optimalen čas za potovanje. Za Sulawezi velja, da je najboljši čas za potovanja med aprilom in oktobrom kot sicer tudi za večji del Indonezije. To pomeni, da je obdobje sušno, s pretežno sončnim toplim vremenom in z zelo malo dežja. V deževni dobi (november – marec) je dežja več, a je še bolj toplo in vlažno kot v sušni dobi. Hkrati pa sva potovanje prilagodila tradicionalnim pogrebom v regiji Tana Toraja, ki jih je največ junija in začetek julija.

Junij je bil tako idealen čas za potovanje. Potovala sva skupaj 24 dni in sicer od 5.6. – 28.6.2026. Veliko premalo časa za cel Sulawezi, saj se potuje zelo počasi in premiki so običajno zelo zahtevni, ker infrastrukture na otoku še ni prav dosti.

Tudi turizma je izjemno malo. Vsaj letos je bilo tako, ker praktično popotniki iz Evrope, zaradi situacije na Bližnjem Vzhodu, sploh niso mogli pripotovati in so imeli množične odpovedi potovanj. Midva sva letela k sreči s Turkish Airlines skozi Istanbul in na najino potovanje to ni imelo vpliva. Je pa bilo turistov res malo, šteli smo se na prste ene roke, tudi nastanitve so bile povsem prazne. Azijcev, Indijcev in Američanov pa Sulawezi ne zanima, tako da jih praktično ni. Vsega skupaj sva na celotni poti mogoče srečala 50 turistov, pa še to sem verjetno rekla veliko preveč. Za naju idealno, a za njihov turizem in delovna mesta res slabo.

ZAKAJ?

Po Indoneziji bi se jaz lahko potepala mesece in mesece, ker mi je tako zelo pri srcu. Res nama odgovarja vse – narava, kultura, hrana, ljudje, klima. In seveda imajo najlepše morje, plaže in tudi najlepši svet pod morsko gladino. Indonezija ostaja na najinem popotniškem seznamu tudi za naprej in še veliko potovanj si želim ravno v Indonezijo. To je država, v katero se vedno rada vračava in takšno mnenje je ostalo tudi po že petem obisku. Tokrat sva raziskala Sulawezi.

Pri začetnem načrtovanju sem vključila bistveno več, nakar sem praktično zaradi logistike morala seznam želja zelo skrčiti. Morala sem ga skrčiti predvsem na račun potapljanja, saj sem na severu želela narediti vsaj 12 potapljaških dni na treh različnih lokacijah. In to je potem bistveno spremenilo ostale oglede, saj enostavno zmanjka časa. Imela sva dve res veliki želji. Ena je bila potapljanje na severu v koralnem trikotniku ob otokih Siladen, Bunaken in Bangka.

In obvezno sva morala obiskati pokrajino Tana Toraja in se udeležiti nekaj njihovih tradicionalnih pogrebov, ki se odvijajo ravno junija in začetek julija. Hkrati sva si ogledala še nacionalni park Tangkoko, vulkane v okolici Tomohona ter na kratko mesti Manado in Makassar. Za konec še hitro po Jakarti in časa je na žalost zmanjkalo. Sulawezi je res še vedno pravi biser in tudi toliko odmaknjen, da bo še kar nekaj časa popotniški raj.

Brez potapljanja bi seveda v treh tednih lahko izpeljala najbolj klasično turo po Sulaweziju od juga proti severu ali obratno, a se ne bi smela prav dolgo zadrževati na nobenem kraju, ker je že sama pot izjemno dolga in časovno potratna. Ko si enkrat tam, se zaveš zakaj – pokrajina je res hribovita, cesta je samo ena in zelo zavita, tako da promet poteka verjetno le 20 km/h v povprečju, včasih pa še toliko ne. Trajekti in čolni tudi ne vozijo vsak dan, letališča so pa tudi na mestih, od koder potrebuješ še kar nekaj vožnje do tvojega cilja.

KAKO?

• LETALSKE VOZOVNICE
  • Ker z leti postajava vedno bolj razvajena, običajno kupujem letalske vozovnice kar iz Ljubljane s Turkish Airlines. Razen, če res ne gre drugače. Azijo ima Turkish zelo lepo pokrito in super povezave, tako da sva letela iz Ljubljane do Jakarte s kratkim prestopom v Istanbulu. Za povratni letalski vozovnici z dokupljenimi zadnjimi sedeži za oba dolga leta sva odštela 1.517 EUR oz. za ta čas prijaznih 758 EUR/osebo.
  • Pri Corisu letalski vozovnici vedno takoj zavarujem za riziko odpovedi in to naju je skupaj stalo 78,90 EUR.

• ZAVAROVANJE ZA TUJINO
  • Seveda morava biti tudi midva vsak trenutek zelo dobro zavarovana za tujino. Ker res veliko potujeva po svetu, se nama najbolj izplača letno turistično zavarovanje za tujino pri Corisu.
  • Midva sva “zavarovana na full” in sicer imava trojno multirisk zavarovanje za tujino.
  • Zakaj prisegava na Coris? Tukaj so vsi odgovori, o katerih sem pisala že v preteklosti.

• PREVOZ PO INDONEZIJI
  • Najprej sva morala iz Jakarte priti na Sulawezi in ker sva začela na severu je sva imela enosmerni let iz Jakarte v Manado (Garuda Airlines). Za enosmerni letalski vozovnici sva plačala 428,31 EUR (214 EUR/osebo).
  • Premik do Tana Toraje je kar precej zapleten, če želiš prihranek na času. Midva sva naredila premik do tja malo po zraku in malo po kopnem. Iz Manada sva zato najprej letela v Makassar, ki je na jugu otoka. Za enosmerni vozovnici sva odštela 166,18 EUR (84 EUR/osebo). Potem pa sva se odločila, da do Tane Toraje ne bova šla z nočnim avtobusom ali pa celodnevnim taksijem (vožnja namreč traja vsaj 10 ur), ampak sva najprej letela do najbližjega letališča, ki se imenuje LAGALIGO (PALOPO). Za povratni vozovnici sva odštela 330,09 EUR (165 EUR/osebo). Od tam je potem še vožnje slabe 3 ure do Tana Toraje s taksijem. Po isti poti sva se vrnila tudi nazaj v Makassar.
  • Nazaj v Jakarto sva na koncu letela iz Makassarja z Garuda Airlines. Za enosmerni vozovnici sva plačala 245,87 EUR (123 eur/osebo).
  • Med destinacijami sva se po kopnem premikala veliko s taksiji, čolni, skuterjem in tudi Grab prevozom. Na koncu je to zneslo vse skupaj kar precej denarja, ker sva imela zelo veliko premikov. Skupaj za vse sva odštela kar 452 EUR.
  • Sulawezi je še vedno izjemno zahteven za premikanje z ene lokacije na drugo. Najprej imaš veliko idej, ki pa jih ob logistično zahtevnem premikanju hitro opustiš. Če pa imaš na voljo veliko časa, pa seveda ni nič posebnega premikanje tudi tam. Midva ga na žalost še nimava, zato se morava znajti drugače.

• NASTANITVE
  • Na severu Sulawezija sva na otokih imela krasne tri nastanitve, od tega dve nastanitvi visokega cenovnega nivoja, ker sem iskala najboljše potapljaške centre. Meni je to zelo pomembno, da imajo dobro opremo, dobre inštruktorje, dobre čolne in nenazadnje, da tudi vsak dan izplujejo na potapljaška mesta. Tam sva preživela skupaj 11 noči, imela pa sva ALL INCLUSIVE, saj drugo tam ne obstaja. Otoki so izredno majhni in nimaš čisto nobene druge izbire. Za te nastanitve sva skupaj plačala 1.415 EUR.
  • Ostalih nočitve sva imela v najinem stilu in zelo različne. Za 12 nočitev z zajtrkom sva plačala le 416 EUR oziroma v povprečju manj kot 35 EUR. Sulawezi je še vedno izredno ugodna destinacija.

• VSTOPNA VIZA
  • Vizo državljani Slovenije potrebujemo in tokrat sva si jo uredila že doma po internetu na uradni spletni strani The Official eVisa website for Indonesia. Tukaj se na spletu pojavlja veliko spletnih strani, ki niso pravilne. Pred enim letom sva v Jakarti čakala kot nora za vstop, tokrat pa so tam samo še aparati in čez mejo sva bila v manj kot eni minuti. Sistem imajo popolnoma povezan, samo skeniraš potni list in že si v državi. Velika pridobitev. Tudi za ven je bilo enako. Tik tak.
  • Navadna turistična viza za Indonezijo velja samo še 30 dni, stala pa naju je 50,80 EUR oz. 25,40 EUR/osebo.
  • Potni list mora biti ob vstopu veljaven vsaj še 6 mesecev.
  • Za vstop potrebuješ sedaj še izpolnjen ARRIVAL CARD – pazite, ker se ogromno spletnih strani pojavlja, ki niso pravilne in bodo od vas pobrali denar ter vse podatke, hkrati pa boste ostali še brez vstopne QR kode. Vi morate izpolniti obrazec najmanj 3 dni pred odhodom na tej spletni strani All Indonesia in ni potrebno nobeno plačilo. Potem dobite QR kodo za vstop, ki jo tam pokažete pri vstopu v državo. RES PREVIDNO!

• DENAR IN VALUTA TER DVIGOVANJE DENARJA
  • V Indoneziji je njihova valuta indonezijska rupija (IDR).
  • Tečaj ob najinem potovanju je bil 1 EUR = 20.766 IDR.
  • Denar pa v Indoneziji res ni nobena težava. Dvignila sva nekaj gotovine že na letališču na bankomatu, kolikor sva sploh potrebovala gotovine. Potrebovala sva jo res malo, saj se vse da plačati s kreditno kartico, poleg tega sva imela prvih 12 dni vse vključeno v ceno in denarja sploh nisva potrebovala. Tudi kasneje sva nekajkrat dvignila denar na bankomatih brez težav. Rabiš pa tu in tam gotovino, tako da čisto brez tudi ne gre. V bolj nerazvitih krajih seveda več, v razvitih manj, na nekaterih mestih pa sploh ne jemljejo več gotovine.
  • V Indoneziji je res priljubljena aplikacija WISE. Večkrat sva nastanitev in predvsem potapljanje, ki je večji znesek, plačala z Wise.

• TELEFONSKI SIGNAL IN WI-FI
  • Na Sulaweziju je bil povsod signal za telefon in imela sva tudi pogosto internet. Ne pa vedno v sobah, ampak samo na recepciji. Tako da sva si kupila tudi podatkovne kartice, za katere sva odštela skupaj 19 EUR. To rabiva predvsem za naročanje Grab prevozov, pa kakšno lokacijo na zemljevidih na poti oziroma sva potrebovala za navigacijo, ko sva sama raziskovala okolico mest.

• CEPLJENJA
  • Za obisk teh držav ni potrebnih nobenih posebnih cepljenj.
  • Priporočljivo je običajno cepljenje za TETANUS, TIFUS, STEKLINO in HEPATITIS A IN B, ki velja tudi za celoten razviti svet.
  • Več podrobnosti si lahko preberete tukaj.

• VARNOST
  • Midva sva se do sedaj v Indoneziji na vseh koncih vedno počutila izjemno varno, dobrodošlo in pravzaprav celo zelo priljubljeno. Tudi tokrat ni bilo nič drugače, čeprav sva hodila tudi po zelo velikih mestih sama naokoli. Na Sulaweziju je veliko stika z domačini in vsi so izjemno ustrežljivi, prijazni in dobrovoljni. Vsi bi se tudi radi z nama fotografirali in jim vedno ustreževa. Tudi na pogrebih v Tani Toraji sva se počutila izjemno dobrodošlo in praktično so se z nama domačini bolj ukvarjali kot s svojimi sorodniki.

• ZNANJE TUJEGA JEZIKA
  • Z osnovnim znanjem angleščine boste povsod dobro shajali, saj dobro govorijo angleško vsi, ki imajo malo stika s turizmom.

Objavil Andreja's WORLD

Oglejte si vse prispevke od Andreja's WORLD